Pogumna

Sin je večino pri punci in le redkokdaj pride domov. Še takrat, ko mu rečem, da naj pride najde izgovor, da mu ni treba. Mož se veliko pogovarja s hčerko, njemu zaupa. Rekla mu je, da bo poiskala strokovno pomoč vendar mora it on z njo, ker mene noče imeti zraven. Sina ne morem prisilit, da pride domov na pogovor. Vem, da NI prav, da je to počel!!

Bern nisem mrknila od tu, samo bolj malo časa imam, da bi tako brezskrbi sedela za računalnikom. Imam dvoizmensko službo, pa še veliko skrbi, ki mi ne dajo spat. Osamljena razumem tvojo jezo, po eni strani razumem tudi svojo hčerko. Če bi se mi odprla in začela govoriti o stvareh, ki jo težijo bi ji bilo lažje. Tako se pa raje zapira vase in nikogar ne pusti blizu. Nima volje do ničesar. Ko jo gledam mi je zelo hudo. V njenih očeh vidim jezo, ki zgleda, da je še dolgo ne bo minila. Poskušam biti ljubeča, razumljiva.. vendar ni uspeha. Nimam pojma kako dolgo bo še tako, samo upam lahko, da bo čimprej minilo. Včasih se mi zdi, da so to samo moreče sanje, a se vedno znova zavem, da je to kruta resničnost.

Moj odnos do sina je popolnoma različen kot pri hčerki. Sin se pogovarja z mano, lažje se je pogovarjati z njim kot z hčerko. Pravi, da mu je resnično žal in da se zaveda kaj je storil svoji sestri. Ko se ji je hotel opravičiti ga je vrgla iz svoje sobe z odgovorom, da ji opravičilo nič ne pomaga, da ji je uničil življenje. Predlagala sem ji, da skupaj poiščeva strokovno pomoč a me je zavrnila. Dejala je, da jo bo že sama poiskala in da, če se do zdaj nisem brigala zanjo jo naj še zdaj pustim pri miru. Mož pravi, da je do njega popolnoma drugačna. Dejala mu je, da me sovraži in da imam jaz rajši svojega zlatega sina kot pa njo. Ne vem od kod ji ta občutek. Vedno sem bila enako ljubeča do obeh. Možu sem rekla, da jo naj on prepriča, da bo sprejela pomoč, ker mene enostavno ne posluša. Zdi se mi, da jo počasi izgubljam

Dober predlog Selene-hvala. Ga bom upoštevala.

Sin je 82 letnik, hčerka pa 86. Doma je vedno bolj zadržana, nikoli ne pretirano govori samo tisto kar jo vprašamo. Nikoli ni delala nekih težav, da bi s tem opozarjala nase. To se ji je dogajalo v otroštvu, ne vem koliko je bila točno stara, ker se noče pogovarjat s mano, sin pa tudi molči. V bistvu ne vem kaj naj naredim.

Hvala za dobrodošlico! Jaz v bistvu si nikoli nisem predstavljala, da se bo moji družini naredilo kaj takšnega. Nikoli nisem bila pozorna na te stvari, ker sem si pač mislila sta pa ja BRAT in SESTRA. Nikoli si nisem mislila, da bi moj sin spolnost raziskoval na svoji sestri. Če bi vprašal mene oz. mojega moža bi mu s veseljem odgovorila na njegova vprašanja. Ne morem rečti, da ni vedel kaj dela ker je bil star skoraj 15 let. Priznam, da sem večkrat naredila napako, ko njima nisem posvečala dovolj časa. Pridem domov iz službe, utrujena- vem, da to ni izgovor, ampak to se zaveš šele takrat, ko je že prepozno. S hčerko ne najdeva nekega skupnega jezika, ker mi enostavno ne zaupa več. Razmišljam, da bi ji poiskala strokovno pomoč. Težko se je soočat s vsem tem, ampak sem si navsezadnje sama kriva za vse to kaj se je dogajalo. Upam, da je s Osamljeno vse cool! Osamljena

Težko je, vendar moram živeti naprej. Osamljena radi te imamo

Osamljena Svetujem ti, da se pogovoriš s mamo. Pa naj bo še tako težko. To ti pravim zato, ker se je moji hčerki isto zgodilo kot tebi. Nisem zvedela od nje, ampak od sina, ki je v obupu priznal, ko je hčerka hotela narediti samomor. Takrat se mi je skoraj podrl svet. Nisem vedela kaj naj nardim. To se je zgodilo pred kratkim. Slučajno sem naletela na tale forum, ker iščem informacije na temo "spolne zlorabe". Sprašujem se zakaj mi hčerka ni povedala, kaj sem ji naredila, da mi ni zaupala. Osamljena drži se in upoštevaj moj nasvet.