twilight

Oj, naj sam malo skeptično vprašam, najbrž si se zdravila pri njej da si tako prepričana, zanima me na kakšen način ali kako poteka zdravljenje? Koliko časa si imela napade in koliko časa je potekalo zdravljenje?

oj, sam da povem da se veliko bolj počutem zadnje dneve, pozitvne afirmacije delajo svoje, sm uspel mau popucat svoje drekce pekce in dobit novega elana! Hvala za vaše spodbudne besede, z veseljem ostajam bralec vašega foruma, mi je resnično všeč!

Živjo syrinx, prosim če mi bolj natančno razložiš kako poteka proces regresije, na kak način doživiš ali dojemeš pretekla življenja?

jaz sem obiskoval pred leti delavnico Polone Sepe, tam smo s pranajamo dvigovali energijo skozi hrbtenico do tretjega očesa. Men ga ni uspelo, je pa tud res da zaradi obveznosti nisem vztrajal več kot pol leta. Drugače je pa tantra stil življenja ki ga furaš ali pa ne, jaz mislim da se kar tako s kundalinijem brez intenzivnih čustvenih čiščenj ne gre hecat. Kasneje sem srečal osebo iz delavnice ki je bil na 7 dnevnih intenzivnih vajah in njemu ga je uspelo dvignit. Povedal je da ga je skoraj ubilo tako ga je stisnilo v trebuhu, potem da se je s pomočjo Polone in ostalih mentorjev prebrodil trenutno krizo in da se je počutil neverjetno, povedal je da je bil neverjetno dovzeten za vse mogoče energije, vonje...

Sprva hvala za tvojo pomoč, z tesnobo se ukvarjam zadnjih 10 let in sem medtem ugotovil kako jo ustaviti ali sam napad umiliti kadar pride do njega, vendar tezava ni samo v napadih, ampak razlogih zakaj pride do njih, to men ne da več normalno živet! Prebral sem vse dominikove poste in kot vidim je zgleda nemogoče tesnobo odpraviti za stalno dokler ne ugotoviš njenega izvira. Vse kar dela dominik je samo beg pred tem, tako kot sm jaz bežal zadnjih 10 let. Ali me bo ujela vsakič ko bom imel čustveni pretres in direkten stik s svojo podzavestjo? Vidim da ste nekateri narobe razumeli napisan stavek da je imel oče infarkt, imel ga sicer je, ni pa umrl! Po 10 dnevih negotovosti so ga poštimal v KC, vendar je bilo teh 10 dni res zelo stresnih, še posebaj zato ker naši družini zelo priljubljena soseda mesec prej ni preživela raka ki so ji ga diagnosticirali samo 3 tedne prej! S tem hočem povedat, da sem najbrž imel zavesten stik s svojim nezavednim in glede nato da se mi je spet nabralo še kaj drugega, so stari občutki spet tukaj. Avtosugestija pri meni ne zaleže, ker se mi zdi da tako samo lažem sam seb in bežim pred realnostjo ali celo da drek raje potlačim kot pa da ga za sprot pojem! Tezko si je zamislit da me nekdo varuje, ne pozabet jaz sem strojnik, logik, brezvernik V bistvu ne gre samo za tesnobne napade, mene skoz tišči, okupirano stanje! Aha še to, kako se naučiš imeti sebe rad, mi lahko kdo predlaga kakšno dobro čtivo, Vrba lahko je tud v nemščini! Hvala vsem ki mi pomagate s svojimi izkušnjami in nasveti, mogoče se mi pa odpre! Lp

Glede nato da sem popolnoma nov na vašem forumu bom najbrž s kakšnim vprašanjem mimo vsekal, nisem prečekiral vseh tem, tako da sem se prvo znajdu pred vašo regresijo! Bom probal na hitr opisat svoj problem in kako je do njega prišlo. Pred 10 leti sem s prijatelji na morju predoziral drogo, kasneje sem šele zvedu kaj smo sploh vse kadil (nore gobice, haš, marihuano). V tem obdobju sem imel precej težav v življenju, bankrot, propadla veza in celo kupica raznega sr... ki sem ga veselo leta dolgo tlačil v podzavest. BUM, z gobicami sem zgleda naenkrat odprl vsa vrata v svojo podzavest, seveda bi se posledično skoraj zadušil od tesnobe, odpeljat so me moral v ambulanto, kjer sem ponoči dobil prvo injekcijo pomirjevala, glede nato da me je zjutraj tesnoba še bolj zvila, so me zjutraj ponovno odpeljali na pomirjevalo. Vse skupaj se je dogajalo v kampu. Zdravnica mi je predpisala čim več vode za hitrejšo odstranitev substance in počitek v senci. Potem se mi je pa začelo dogajat, imel sem napad tesnobe za napadom, takrat sem še živel pri starših in 2 dni kasneje sem že ležal na intenzivni negi s sumom na infarkt, ker pač nisem prišel do zraka. Kasneje so mi predpisali helex, katerega sem slabo prenašal, tako da sem potem cca 3 tedne jemal nekaj podobnega. Dokler sem jemal tablete res ni bilo napadov tesnobe, vendar nisem mogel normalno funkcionirat znjimi. Glede nato da sem strojnik in strojnik pač vedno išče logično rešitev problema, sem se pri 24 letih vsedel v temo za kar nekaj časa in začel brskati in analizirati svojo majhno bit. Sprva sem brisal še preostale substance, cigarete in alkohol. Seveda da moje strojniško razmišljanje ni dalo pravega rezultata, tesnoba ni in ni hotela izginit. Tako stanje se mi je vleklo skoraj skozi celo leto. Pri prebiranju raznih čtiv so se mi pojavili določeni prebliski kaj storiti, da se človek mora soočati s svojim nezavednim, da je potrebno delati veliko na sebi da dosežeš notranji mir. Vem da sem še veliko življenj oddaljen od svojega rasvetljenja, da je potrebno veliko narediti za svojo karmo, projeciranje želja.... OK, dogodek je dosegel svoj namen, začel sem razmišljati! Starši so mi pustili precej močen vzorec eksistenčnega straha, kaj bo pa jutr če ne bomo mel denarja. Ker sem bil po bankrotu in posledično brez keša, je bil prvi cilj, da se znebim tega straha. Uspelo mi je v nekaj letih postavit na noge zelo uspešno podjetje, zaslužim dovolj da mi ni potrebno gledati na denar tako kot moji starši vse življenje. Ves ta čas sem imel velik izziv in me je to nekako gor držalo, tesnoba je skoraj zginila ali se je pojavljala v zelo blagi obliki, sproti sem probal počistiti packarije, z vsemi ljudmi probam bit v najbolših odnosih, pomagam tam kjer se da, širem čimveč pozitivne energije okoli sebe, v glavnem skrbim za čimboljšo karmo. Zakaj danes pišem vse to, zadnje pol leta se mi je tesnoba spet povrnila, za popizdet mi je hudo pa sploh ne vem več zakaj, niti kaj hočem, kaj me tako na hudičevo tišči! Vem da me materialne stvari ne morejo osrečit, to mi je popolnoma jasno, za denar tud nikol ni šlo ampak za odpravo eksistenčnega strahu. Men sploh ni problema svoje življenje spet postavit na glavo in delat nekaj drugega če mi to kar delam sedaj ni več izziv, vendar bom najbrž spet prišel v enako stanje kot danes. Jaz sem oseba ki se ji ni zgodilo nč hudga v življenju, doma so me crklal do nezavesti, razen pubertetniških manjvrednih kompleksov se res ne spomnem ničesar takega! Verjamem da so ali ste ljudje ki se vam je dogajalo ogromno slabega in da imate zato nakopičenega tolk v podzavesti! Tolk mi je jasno, da me nekaj za znort tišči, vendar jaz ne pridem seb več do konca, saj zavestno ne, zelo rad bi zaživel normalno življenje, če že ne srečno, potem vsaj brez tesnobe, prav nimam več moči še enkrat it skoz vse to! Ali je mogoče da me je očetov infarkt tako vrgel iz tira? No zdaj pa ključno vprašanje, ali je mogoče z regresijo ali sčim drugim ugotovit kaj me tako tišči? Odprt sem za vse vaše predloge ali nasvete, ker sem resno na robu obupa!!!

glede nato da sem popolnoma nov na vašem forumu bom najbrž s kakšnim vprašanjem mimo vsekal, nisem prečekiral vseh tem, tako da sem se prvo znajdu pred vašo regresijo! Bom probal na hitr opisat svoj problem in kako je do njega prišlo. Pred 10 leti sem s prijatelji na morju predoziral drogo, kasneje sem šele zvedu kaj smo sploh vse kadil (nore gobice, haš, marihuano). V tem obdobju sem imel precej težav v življenju, bankrot, propadla veza in celo kupica raznega sr... ki sem ga veselo leta dolgo tlačil v podzavest. BUM, z gobicami sem zgleda naenkrat odprl vsa vrata v svojo podzavest, seveda bi se posledično skoraj zadušil od tesnobe, odpeljat so me moral v ambulanto, kjer sem ponoči dobil prvo injekcijo pomirjevala, glede nato da me je zjutraj tesnoba še bolj zvila, so me zjutraj ponovno odpeljali na pomirjevalo. Vse skupaj se je dogajalo v kampu. Zdravnica mi je predpisala čim več vode za hitrejšo odstranitev substance in počitek v senci. Potem se mi je pa začelo dogajat, imel sem napad tesnobe za napadom, takrat sem še živel pri starših in 2 dni kasneje sem že ležal na intenzivni negi s sumom na infarkt, ker pač nisem prišel do zraka. Kasneje so mi predpisali helex, katerega sem slabo prenašal, tako da sem potem cca 3 tedne jemal nekaj podobnega. Dokler sem jemal tablete res ni bilo napadov tesnobe, vendar nisem mogel normalno funkcionirat znjimi. Glede nato da sem strojnik in strojnik pač vedno išče logično rešitev problema, sem se pri 24 letih vsedel v temo za kar nekaj časa in začel brskati in analizirati svojo majhno bit. Sprva sem brisal še preostale substance, cigarete in alkohol. Seveda da moje strojniško razmišljanje ni dalo pravega rezultata, tesnoba ni in ni hotela izginit. Tako stanje se mi je vleklo skoraj skozi celo leto. Pri prebiranju raznih čtiv so se mi pojavili določeni prebliski kaj storiti, da se človek mora soočati s svojim nezavednim, da je potrebno delati veliko na sebi da dosežeš notranji mir. Vem da sem še veliko življenj oddaljen od svojega rasvetljenja, da je potrebno veliko narediti za svojo karmo, projeciranje želja.... OK, dogodek je dosegel svoj namen, začel sem razmišljati! Starši so mi pustili precej močen vzorec eksistenčnega straha, kaj bo pa jutr če ne bomo mel denarja. Ker sem bil po bankrotu in posledično brez keša, je bil prvi cilj, da se znebim tega straha. Uspelo mi je v nekaj letih postavit na noge zelo uspešno podjetje, zaslužim dovolj da mi ni potrebno gledati na denar tako kot moji starši vse življenje. Ves ta čas sem imel velik izziv in me je to nekako gor držalo, tesnoba je skoraj zginila ali se je pojavljala v zelo blagi obliki, sproti sem probal počistiti packarije, z vsemi ljudmi probam bit v najbolših odnosih, pomagam tam kjer se da, širem čimveč pozitivne energije okoli sebe, v glavnem skrbim za čimboljšo karmo. Zakaj danes pišem vse to, zadnje pol leta se mi je tesnoba spet povrnila, za popizdet mi je hudo pa sploh ne vem več zakaj, niti kaj hočem, kaj me tako na hudičevo tišči! Vem da me materialne stvari ne morejo osrečit, to mi je popolnoma jasno, za denar tud nikol ni šlo ampak za odpravo eksistenčnega strahu. Men sploh ni problema svoje življenje spet postavit na glavo in delat nekaj drugega če mi to kar delam sedaj ni več izziv, vendar bom najbrž spet prišel v enako stanje kot danes. Jaz sem oseba ki se ji ni zgodilo nč hudga v življenju, doma so me crklal do nezavesti, razen pubertetniških manjvrednih kompleksov se res ne spomnem ničesar takega! Verjamem da so ali ste ljudje ki se vam je dogajalo ogromno slabega in da imate zato nakopičenega tolk v podzavesti! Tolk mi je jasno, da me nekaj za znort tišči, vendar jaz ne pridem seb več do konca, saj zavestno ne, zelo rad bi zaživel normalno življenje, če že ne srečno, potem vsaj brez tesnobe, prav nimam več moči še enkrat it skoz vse to! Ali je mogoče da me je očetov infarkt tako vrgel iz tira? No zdaj pa ključno vprašanje, ali je mogoče z regresijo ali sčim drugim ugotovit kaj me tako tišči? Odprt sem za vse vaše predloge ali nasvete, ker sem resno na robu obupa!!!