mushi

Starostna razlika, huh... Vse lepo in prav, čeprav.. No tkole je, jst nimam neke hude prijateljice al pa prijatelja, ki bi bil full mlajši al pa starejša, bolj bi rekla da znance pa znanke, zame je še vedno prijatelj al pa prijateljica tista oseba, s katero se full dober poznaš, si že marsikaj doživel z njo, ni nujno da se vidiš vsak dan, pa vedno znova ko se srečaš, si maš tolk za povedat in tud občutek je tak, kot da sploh ni minilo velik časa od kar si se nazadnje videl. In take so bolj mojih let. Ampak na splošno, ti lahko osebe starejše ali pa mlajše dajo neko širino, pogled na stvari, ki jih iz svojega zornega kota, iz svojih izkušenj ne poznaš, ne vidiš. Ker se ljudje navadimo na svoj način življenja in pozabiš kako si gledal na stvari npr. ko najstnik in ne veš kako boš razmišljal čez 10 let. Ampak težja mi je opredelitev iz znanca, kolega v prijatelja. Življenje nas neprestano nekaj uči in mene je par ljudi ki sem jih imela za prijatelje izdalo, se pravi se je to bolj klavrno končalo. Zato sem zdej ratala presneto previdna pri "okalupiranju" tega naziva. In mogoče zdej ljudem ne pustim več tko blizu da bi me bili v stanju prizadet. Kar se pa tiče velike starostne razlike pri ljubezenskih vezah. Hm. Glede tega nimam predsodkov. Kolikor takih parov pa poznam, se ponavadi take veze tudi končajo, sej v primerih ko je razlika v letih kar velika. To je to. Al neodobravanje pa posmihanje okolice, kej vpliva na to, al potem ko je zaljubljenost mimo, pa so interesi čist kontra - to povzroči razpad? Meni se zdi, samo da jim je fajn. Dokler je fajn. Za uspeh veze tako nimaš nobene garancije, zdej tud če so leta sprejemljiva. Tu je v špilu več stvari - od kemije, prilagodljivosti, da vedno znova odkriješ stvari ki so te pritegnile pri ljubljeni osebi. Ne tista začetna zaljubljenost, ki jo lahko tudi rahel piš vetra upihne, temveč z eno besedo LJUBEZEN. Volk K.L.; tebe pa vseen mika kaj? icon_smile_wink.gif LP, mushi

No bom še jst svoje mnenje pristavila. Sem kar bolj radikalno usmerjena, kot vidim - kar ste do sedaj napisali. Kar se tiče smrtne kazni sem brepogojno za. Zdej civiliziranost gor dol, in negativna energija.. Meni so bedni neki taki izgovori, pa da mora družba biti taka in taka in da imajo zločinci pač pol neke vrste prevzgojo v arestu, pa da potem pridejo ven skesani zločinci... Pol šele pride banda na prostost. Za kaznivo dejanje kjer nekdo nekomu odvzame življenje, po možnosti še na kak gnusen način, da so tu vpleteni otroci, npr. da gre za nekega pedofila in še morilca.. hočem reči res za GNUSNE zločine, in da je dejanje DOKAZANO, in ni DVOMA, kdo ga je storil, bi bila absolutno ZA smrtno kazen. Za izmečke človeštva je škoda vsake energije posameznikov, da se z njimi ukvarjajo, trošijo zanje svoj čas, potrpljenje, denar v zaporih.. Pač šus v glavo, al kaj jst vem, kak drug način ubijanja. Al pa dosmrtna ječa in to takšna, da garajo ves čas v njej ko črna živina, da ne bo nihče imel časa, niti pomislit več na svoje sprevržene želje. Enako tudi za morilce, ki jih spoznajo za neprištevne! Mislim, pa kaj pol če je eden nor, pa zato mori, ko mu neki fuzla v glavi, pol ga je treba pa ujčkat?? Pol ga pa čez neki let spustijo na prostost, ko je kao "ozdravljen", pol se mu pa spet zrola! Ampak - sem za tako drastično obliko, se pravi smrtno kazen, ko je dejanje nekomu brez vsakršnega dvoma dokazano!!! Meni se zdi res neumno da se gremo neko humano, civilizirano družbo, se pravi da se zločince ščiti! Kaj pa jim je treba takšnega življenja, jih ni nihče porival v drek, če že okolje v katerem živijo, vsekakor ni zdej neka nedolžna žrtev kriva/dolžna za to in mora trpeti pol posledice možganskih okvar izmečkov. Kar se tiče evtanazije, tudi prav, če je nekdo neozdravljivo bolan, trpi neznosne bolečine, mislim da bi bila v takem primeru opravičena, če res želi. Vendar se bi moral vsak odločit sam zanjo, ne da bi namesto njega to storil zdravnik ali sorodniki, ki čakajo da razgrebejo imetje... Torej res v primerih kjer ni možnosti izboljšanja zdravja.. (čeprav so primeri ko se ljudje po več letih zbudijo iz kome...) No sej pravim moje mnenje! icon_smile_evil.gif Pa lep pozdrav!

Mislim da prijateljstvo z bivšimi ni možno. Ker namreč če bi si tako želeli skupne družbe, ne bi nikoli bivši postali, ko pa se enkrat tako močna vez razrahlja, je bodisi na eni ali drugi strani prisotna negativna energija ali pa nezanimanje za drugo osebo. Zase vem, če bi se z bivšimi sestajala ne bi nikdar in nikoli priznala npr. kdaj da mi ne gre vse tako kot bi želela.. "Kako si?" "Oh super sem, fajn!" Je neka distanca potem, pa po moje da si ne moreš zaupat več kot včasih.. Zato iz vez ponavadi sledi da ljudje postanejo znanci, nato pa počasi nič. Komur prijateljstvo uspeva, naj se vpraša ali je to res prijateljstvo, mogoče s strani enega ali drugaga prizadevanje da bi bilo kdaj še kaj več, pa ali je to fer do novega partnerja in ali si res sposoben deliti misli z nekom ki je ex, ali samo iz trme poskušaš, vstrajaš, kao ker vsi mislijo da to ne gre. Pa lep pozdrav!