Aloha

quote:In po obeh regresijah so mi stvari jasnejše. To se mi zdi le pripomoček, da se hitreje razvija in lažje živim s sabo in okolico. Če ti je cilj, da so ti stvari jasnejše, je to ok. Če pa ti je cilj, da so ti jasnejše na nivoju celega bitja, tudi telesnem, kar pomeni, da njih posledic ne doživljaš nikoli več v takšni ali podobni obliki, potem pa je to druga stvar. Živeti z vedenjem, da je bilo nekaj tako in tako, nam daje razumevanje, mentalno zadovoljitev. Jaz pa govorim o dokončnem ozdravljenju. Vse je ok, kar deluje, če ti nudi izpolnitev cilja, v skladu z namenom. Je pa res, da se cilji od posameznika do posameznika razlikujejo. Jaz v okviru svoje prakse izvajam regresijo kot del terapevtskega sklopa vsak dan, samo ne zgolj z namenom, da bi potolažil um, temveč da klient osvetli problem, ki ga nato takoj zatem lahko odpravi. Torej je namen in samo zdravljenje že vključeno v paket (vstopiš v preteklost, ozavestiš...... celostno ozdraviš in se vrneš nazaj). Aloha! icon_smile.gif

Prav je vse, ker je vse duhovna izkušnja. Kar je bilo, je bilo. Kar je, je. Kar bo, bo. Če ne škoduješ, ne obstaja nič, česar ne smeš. Smeš vse, moraš nič, želiš si lahko vse. Drugo vprašanje pa je: kaj je modro? Modro je vse, kar podpira življenje.

Afirmacija je izjava nekega dejstva. Naprimer:"Zemlja je okrogla." ali "Moč je v meni". Če tej dodaš kompliment, deluje 1000 krat bolj - seže mnogo globlje v telo (kar je koneckoncev njen namen), saj vsebuje emocije. Naprimer "Rad imam moč, ki je v meni!". Isto je z vizualizacijo. Predstava naj vsebuje čimveč pozitivnih emocij in telesnih občutkov. Deluje 100%. Aloha!

Če je regresija namenjena samo vpogledu v preteklost, potem je to podobno branju knjige ali gledanju filma. S tem mislim, da mentalno predelaš izkušnjo (spregledaš), a so rezultati oziroma njihova trajnost, pogosto vprašljivi. Dejstvo je, da s tem potolažiš svoj um, ne pa nujno (vsaj ne trajno) tudi telesa, ki pa je tisto, ki nosi spomine in po njih, kot programih, tudi živi. Ko pa je pogled v preteklost namenjen temu, da osvetliš preteklost z namenom, da bi jo celostno osvetlil in nato ozdravil na vseh, tudi na telesnem nivoju, pa zadeva deluje. Če se torej odpravljaš na regresijo vprašaj terapevta ali gre zgolj za ozaveščenje ali vpogledu sledi tudi proces zdravljenja. Če ti odgovori, da se zdravljenje zgodi kar samo od sebe, medtem ko gre za mentalno ozaveščanje preteklosti, da bi laže razumel dogajanje v tej inkarnaciji, se ti regresija splača le, če si radoveden(na)in bogat. Če pa bi rada izkušnjo očistil-a tako, da je ne bi več ponavljal-a, pa je nujno epizodo in vse kasnejše, na njej temelječe, tudi ozdraviti. Preteklost je smotrno pregledovati in zdraviti v kontekstu dogajanja v sedanjosti, saj je najpomembnejši končni rezultat. Ta pa je več notranje moči, življenjske strasti, radosti in učinkovitosti oziroma bolj celovito doživljanje življenja tukaj in zdaj. Izkušnje, ki jih imam kot klient in terapevt, mi potrjujejo napisano. Če te zanima, se mi oglasi na alohaspirit@pinkponk.com Aloha!

Če si vprašal, kako preprečiti nočne more, ti lahko odgovorim direktno. S spremembo načina življenja. To pa je včasih težje, kot si mislimo. Sanje so odraz življenjske situacije posameznika. Lahko spremenimo način življenja in bomo s tem spremenili sanje, lahko pa spremenimo sanje in bomo s tem spremenili svojo življenjsko izkušnjo. Meni je druga varianta ljubša, ker je hitrejša in predvsem po času in vsem ostalem, veliko cenejša. Nočne more so opozorilo, da je nekaj v našem življenju res narobe. Ko dolgo tlačimo nek vzorec oziroma ga ne prepoznamo (včasih ga brez pomoči tudi ne zmoremo), ima energija tendenco udariti ven pod velikim pritiskom. In rezultat tega je nočna mora, ki pravi: "Halo, zbudi se, tole je zate res usodno. Ukreni že vendar nekaj v tej smeri!!! Ne se hecat!!!" <img src=icon_smile_shock.gif border=0 align=middle> Hvala bogu so življenje sanje in če se v njih prebudimo, jih lahko spreminjamo. In to v cugu, kar pa spremeni tudi našo fizično življenjsko izkušnjo, ki je zgolj refleksija omenjenega. Če kdo rabi pomoč ali pa bi se rad tega naučil, mi lahko piše na: alohaspirit@pinkponk.com Prav na to temo (interpretacija in delo s sanjami, ki v življenje prinaša korenite spremembe) namreč prirejam delavnice, kjer tehnike za reševanje tovrstnih problemov osvojite v dveh dneh. S tem ne mislim zgolj na odpravo nočnih mor zaradi nočnih mor, temveč predvsem, kako vzeti vajeti svojega življenja v lastne roke. Aloha

quote: Res je, da sodba vsebuje negativni naboj, res pa je tudi, da smo malokrat in malokdo res lahko povsem nepristranski in objektivni. Se strinjam – malokdo in malokrat, lahko pa smo povsem, a se morda tega še nismo povsem naučili (vtelesili). Nihče ne pravi, da je to lahko, je pa vsekakor mogoče in izvedljivo. quote: Tudi meni se zdi evtanazija nepraktično početje in sem pravzaprav osebno, zase, nekako proti - moje mnenje zgoraj je plod poskusa objektivnosti - kajti nikoli ne vemo, kako bomo sami razmišljali v podobnem primeru, ko se bodo zadeve tikale nas ("Lahko je s tujo roko kače loviti"). Se nas ne bodo, razen če si bomo to izbrali. Jaz bom preskočil, pa ti? quote: Odvisno je tudi, za kaj v posameznem primeru gre - a mislim, da je v določenih primerih kazen lahko tudi vzgojna, vendar le, če je hkrati tudi terapija, in to predvsem delovna. Se strinjam, ker terapija vedno temelji na principu, ki ne vsebuje graje, saj graja avtomatično sproža odpor. Koristna je takrat, ko vsebuje tudi projekcijo rešitve, četudi zgolj subtilno. Kadar podpira pozitivno prizadevanje. Nekdo naprimer počne »neumnosti« (kdo bi koneckoncev vedel, kaj je neumno, morda raje nepraktično), a to počne iz nemoči. A kljub navidezni nespametnosti je njegovo globlje prizadevanje naravnano v rešitev nekega problema, torej v izvorni osnovi pozitivno. Če je pri tem prizadevanju skozi podporo nežno in ljubeče preusmerjen in podprt, dobi možnost rešitve, ki mu bo zanimiva. V primeru graje pa se še bolj oklepa starega. quote: Zato menim, da nikakor ne moreš dobiti popolnega vtisa o dnevu, če ne poznaš in če nisi opazoval tudi noči. Absolutno! Eno je vtis, ki je praktična stvar, iz katere se kaj naučimo, drugo pa je opravičilo za sodbo, torej prikrivanje možnosti za preskok lastnih ovir. quote: Življenje NI samo radost in sreča. Ne še in to ne pomeni, da to nikoli ne more postati, če smo le pripravljeni v to verjeti. Življenje je avantura. Če smo se pripravljeni iz nje učiti, lahko postane precej zabavna. Ko bo življenje samo radost in sreča, se ne bomo več inkarnirali tukaj, ampak bomo delovali na višjih ravneh. Igra, ki ji presežemo, nam ni več zanimiva. Moč neradosti in nesreči lahko vzamemo s tem, da se osredotočamo na tisto, kar bi radi – radost in srečo. S tem tisto, kar služi, povečujemo in tisto, kar nam ne služi, počasi izrivamo iz naše realnosti, saj svoji podzavesti jasno in nedvoumno sporočamo nameravano smer svojega delovanja in sčasoma le-ta poskrbi, da ta cilj sama pritegne v naše življenje. Podzavest, zavest telesa, živalski Jaz ali kakor koli to imenujemo, namreč naravno teži od bolečine k užitku. Če ji z zavestno namero pokažemo pot, ki ji nudi manj bolečine, nas bo sčasoma tja začela vleči sama. Aloha!

Kazen ni nič drugega, kot obsodba, sojenje, kritika, torej prekletstvo ali eno stopnico višje, obsojanje samega sebe. Človek obsoja takrat, ko v zvezi z neko situacijo občuti emocionalni naboj, ki je negativne narave. A občuti ga lahko samo takrat, ko se le-ta nahaja v njemu samem. Ni nujno, da je sodnik doživel podobno v takšni obliki v tej inkarnaciji, pač pa je predmet odbojnosti kot izkušnja iz preteklosti nedvomno zapisana v njegovem genskem in/oziroma dušnem spominu. Ker posameznik zaradi takšnega časovnega zamika tega ni sposoben prepoznati oziroma dojeti, doživlja to kot grožnjo njemu samemu oziroma družbi... Iz tega naslova se počuti poklicanega kot sodnika, nezavedajoč se dejstva, da s svojo sodbo kreira isto zgodbo še naprej. Energija vedno teče v smeri pozornosti, kar je konec koncev temelj manifestacije. In če sodnik usmerja energijo v obsojanje nekogaršnje življenjske lekcije, s tem povečuje njeno moč, hkrati pa povečuje potencial, da taisto pritegne v svoje direktno življenjsko izkušnjo. Seveda pa to ne pomeni, da si moramo zatiskati oči pred vsem, kar nas zmoti. Obstaja namreč še drug pristop, ki ne temelji na obsojanju. To pa je nevtralna ocena. Ocena, ki ne vsebuje emocionalnega naboja, torej obsodbe. Ta je namenjena zgolj interni uporabi posameznika, torej temu, da se človek lahko v življenju orientira, hkrati pa ne kreira oziroma ne dodaja energije predmetu ocenjevanja. Iz ocene, ki je nasproti obtožbi nevtralna, raste sočutje. O tem pa kdaj drugič... Kar zadeva evtanazijo, je moja resnica naslednja: Človek se je rodil po svoji volji in če si tako izbere, lahko iz tega sveta (začasno seveda) tudi odide. Vendar naj za to ne prosi nikogar, saj s to manipulacijo zgradi vez do "usmiljenega usmrtitelja", kar mu konec koncev kot duši onemogoča, da bi resnično cel odšel iz tega sveta, ali po domače "dobro umrl". Torej v bistvu ne umre, kot bi rad, temveč ostane priklenjen na zemeljski plan, dokler tega ne razreši sam. Seveda pa ta ples zahteva dva, torej tudi tistega, ki soodvisno prevzame vlogo boga in ubogemu pomaga na oni svet. Ob tem je žalostno, da se oba identificirata zgolj s svojimi telesi, o duhu pa ne duha ne sluha, zato je fizična muka, ki je razlog za pomisel na evtanazijo, lahko na prvem mestu. Evtanazija je po mojem mnenju nepraktično početje, ki udeležene dolgoročno zapleta v še večje muke. A svobodna volja ostaja še naprej svobodna, zato je odločitev o tekem načinu reševanja neprepoznanih problemov stvar posameznika. Morda se je pri vsem tem smotrno vprašati, kaj imajo smrt, kazen, obsodba ipd. opraviti s kreiranjem radosti, veselja, prosperitete, sreče... Aloha!