Gozd obešenih lisic Čez knjigo sem se komaj komaj komaj pretolkla...Lažem! Nekje do polovice knjige, sem pa res po vseh štirih premagovala ovire. Stvar se mi je vlekla, prevod se mi je zdej smešen, liki butasti, situacija predvidljiva itd. Vstrajala sem samo zato, ker sem se odločila, da knjigo preberem. Po 1.polovici pa je začel veter pihati v drugo smer (*matr sem dobra*) in knjiga me je dejansko posrkala...Celo čez dan sem razmišljala o njenih likih, si jih predstavljala v tisti koči, kako živijo skupaj, se imajo radi in so vse tisto, kar verjetno v resničnosti ne bi bili! Mogoče sem podoživljala svoje otroške sanje...Kako sem v koči sredi gozda, kjer imam vse kar potrebujem za preživetje...potem sledi princ in reševanje princa...ampak zdej sem pa res že zalutala Dejansko je zgodba zelo dobro opisana in pušča bralcu zadostno mero suverenosti pri vizualizaciji prebranega. Torej, knjigo priporočam, ker me je pridobila z veliko mero sanjarjenja in sploh v temle vremenu snežna idila pošteno sede. Vrč Gre za novelo iz zbirke Pasja zvestoba (L. Pirandello), obvezno branje na faksu. Popolnoma zasluženo Nobelov nagrajenec. Novela polna ironije, humorja, z elementi paradoksnega. Dva glavna akterja,različna si kot dan in noč, situacija je bizarna in popolnoma neresnična, kaže posameznika, ki ne pripada več sebi... Sprva se smejiš, potem pomisliš in nato se zgroziš...Kako res je lahko nekdo zašit v vrč! To je lahko moj vsakdan! Zanimivo branje. Če vam moderna paše...potem pa sploh... Po mojem okusu se Pirandello zelo približuje stilu ruskih realistov... O njih kdaj drugič. So pesem za mojo dušo...