Ta_deja

hvala, Free... Nekako tako razmisljam sama... Sama se nekako distanciram od kozmicnih in drugacnih energij, ker (mogoce intuivtivno) cutim, da ce dejansko "obstajajo" visje ravni bivanja, da v tem trenutku se zdalec nisem pripravljena za vstop v te duhovne sfere... namrec v tem trenutku se "ucim sele abecede", zato ne morem brati "poglobljenih filozofskih razprav"... hkrati pa me begajo in plasijo prav "instant" duhovna gibanja, predvsem nekatera, ki obljubljajo hitre in dokoncne resitve s preprostimi nacini... T.

lep pozdrav vsem... kako si interpretirate partnerstvo v katerem se eden izmed partnerjev poglavlja v duhovnost in osebno rast, drugemu pa to predstavlja breme za odnos? kje je tu ogledalo in ogledalo česa bi lahko bilo?

Hja, sem nova tu gori. Lep pozdrav vsem. Pa se morda pogled na izsiljevanje s samomorom, ali pa vzbujanje obcutkov krivde z drugega zornega kota. Namrec prav pred kratkim me je zapustil partner s katerim sva zivela skupaj vec kot deset let. Bil je moj prvi in edini fant. Pa ga glej ticka, nekega dne je lepo mirno izjavil, da me zapusca. Da potrebuje prostor zase. Ker sva vedno negovala odkritost in ker ga dobro poznam, sem vedela, da je tokrat v ozadju se nekaj drugega. Bolje receno, druga oseba. Priznal je. Potem pa se je meni utrgalo. Nisem vec razmisljala o tem, da morda res ni bilo vse v najlepsem redu, ali poskusala razumeti, premleti in pospraviti stvari na svoje mesto. Ne. Zacela sem razmisljati o tem, kako ga prizadeti. Kaj mu narediti, da ga bo bolelo. Tako kot boli (se vedno) mene. Razmisljala sem o krivici, smilila sem se sama sebi. Tako nekako: sama, brez kariere v sluzbi, brez pravih prijateljev (ker sva imela skupne, ki so se postavili na njegovo stran), in stara. Zacela sem groziti s samomorom. In v dolocenih trenutkih cisto resno razmisljala o tem. Poskusala sem mu vcepiti obcutek krivde, ker me zapusca zaradi mlajse, samozavestne deklice (priznam, jaz pa sem visela na njem nesamostojna nesamozavestna kot bergla) in zaradi tega nikoli ne bom imela otrok, saj me pri tridesetih res ne bo nihce povohal. In kje sem sedaj? Groznje niso zalegle. Poskusam se uciti iz izkusnje. Vcasih se mi zdi, da bo slo, vcasih zopet ne. Zrusil se mi je svet, in sedaj brskam po rusevinah, iscem uporabne kose in pocasi zidam temelje. Zdaj vem, da groznje s samomorom ne pomagajo, le poglobijo razpoke in odvracajo. Niti si ne zelim, da bi se k meni vrnil iz golega usmiljenja ali pa zaradi obcutkov krivde. Ker bi bila nesrecna oba. Pozdrav, Tadeja