*Ana*

Uspavanka Sneg tiho in vztrajno naletava, odevajoč cvetlice v neskončne sanje. Dajte, cvetlice lepe predrage, zapojte uspavanko, ki zaupale so vam jo snežinke... ...so besede, ki zadanejo ob ustnice zaprte... ,,,znova in znova... ob ustnice, ki kot trdna vrata so dosmrtnega zapora. Sneg tiho in vztrajno naletava, odevajoč cvetlice v neskončne sanje... PA ŠE NEKAJ HAIKUJEV Vrtnica reši se -- sled rdečine na razprti dlani. Na tleh jabolko načeto zopet nudi črvu zavetje. Veter zapiha in vzame vetrnici cveta obliko. Sonce in veter skupaj z roko v roki me posušita. Poteg čopiča -- kanvas se poslovi od svoje beline. Vonj po pečenju razloži stopinje saj ležečih na tleh.

sneg

Ja, zaradi tega imunskega sistema sem imela že cel cirkus, samo je večina že mimo. Namreč, imela sem premajhno težo in sicer toliko časa, da dve leti nisem imela menstruacije. V tem času je telesu zaradi pomanjkanje hrane začelo primankovati proteinov in drugih snovi, zaradi česar so mi začele hudo zatekati noge pa še slabokrvna sem postala. Zdravnica je rekla, da če bo šlo tako naprej, da mi bodo začeli odpovedovati organi in da telo ne več hotelo sprejemati hrane. Imunski sistem se mi je že pobral, ker imam zdaj že boljšo težo, tako da so tudi afne že mimo, samo žvečenja se pa ne tako tako hitro popraviti.

Pozdravljeni vsi! Jaz se pa soočam z enim zelo zoprnim problemom, ki zadnje čase postaja vedno hujši. Zaradi padca imunskega sistema se že eni dve leti upadam z aknami v ustih. Pravi problem se je začel, ko sem začela dobivati zelo boleče akne na enem in istem mestu za dalj časa. Sem zelo občutljiva na bolečine, zato čeljusti na tisti strani z aknami nisem dobro uporabljala. Začela sem jesti vedno bolj mehko hrano in sem tako dajala vedno več "potuhe" svoji čeljusti. V glavnem, dozdeva se mi da so mišice (na jeziku, ustnih stenah), na tisti strani čeljusti, kjer so bile akne postale ohlapne. Kako naj povem? Jezik se mi zdi, kot da mi noče ostati pritisnjen ob dno ust, medtem ko grizem pa občutek imam, kot da ni dovolj prostora za žvečenje med zobmi in jezikom na oboleli strani čeljusti. Zadnje čase poskušam jesti trdo hrano, ampak je težko. Upam, da se bo dalo kaj razbrati iz tega opisa in da mi bo kdo lahko pomagal. Najlepša hvala za odgovore!

Jaz imam pa zelo rada kruh namočen v juho ali kakšno drugo tekočino. Enkrat sem namakala takega, ki je vpil veliko juhe, vendar se še vseeno ni razlezel, razpadel oziroma izgubil čvrstosti ter se še vedno lepo topil v ustih. Ne vem, če si lahko predstavljate, kaj bi rada povedala, ampak zdi se mi da je take vrste kruh, ki ni kot 'zrak' ampak je zelo nekako zgoščen, težek in ga lahko dolgo grizeš v ustih pa bo še vedno kaj za gristi. Zanimalo bi me, če se tak kruh da kupiti v trgovini pa kateri kruh je to?

Najlepša hvala. Zelo si mi pomagala

A se kdo tukaj še zanima za azijsko hrano. No, to temo sem drugače odprla bolj z namenom, da bi eno stvar vprašala. Zanima me, če je že kdo poskusil pripravit kakšno korejsko jed in sicer me podrobneje zanima kimbab [kimbap]. Ena izmed sestavin pri kimbabu je tudi morski plevel (ima črno-zeleno barvo), ki se uporablja tudi pri zvijanju sušija. Povedali so mi, da se ta plevel da dobit v kakšni azijski trgovini, pa bi rada vedela, če kdo pozna kakšno ali pa če se kje drugje v Sloveniji to da kupit? Upam, da mi bo kdo znal pomagat

ups, mislila sem rečt z vanilijevim sladkorjem... Ja, palačinke so tudi dobre, samo hočem prav piškote

Mene pa zanima zelo podroben recept za čisto navade piškote z moko, sladkorjem, jajci in margarino pa mogoče kakšnim pecilnim praškom

Mislim, da vem zakaj je človek tako osamljen. Zato ker pozablja, da je sam sebi najboljša družba, saj lahko samo samega sebe zares razume, samo s samim sabo ima lahko pogovore, ki zares nekaj pomenijo in samo samega sebe ima vedno s sabo.

črno

sonce

Prav imaš, verjetno je šlo za ljubezni v predstave, ki si jih imela o teh tipih in ko si videla resnične slike, se je tvoja ljubezen prebudila iz sanj.Drugače pa, če bi usoda obstajala, bi bilo naše življenje nesmiselno. Namesto, da bi ga živeli sami, bi ga živela naša usoda. Vendar navsezadnje naše življenje le je naše življenje! A nimamo nekaj besede o tem, kako ga bomo živeli? Res bi bila zoprna misel na to, da ne glede na to koliko in kakšne ovinke bi naredili, vedno bi pristali na poti, ki nam jo je zarisala usoda! A ima potem sploh kakšen smisel delati uvinke?

Pogum, pogum luna poje in bedi, pogum, pogum sij njen še vedno isti je. Pogum, pogum saj veš, da z luno tudi jaz sem tu, pogum, pogum večen spomin bo name tvoj. Pogum, pogum večen bo spomin nate moj...

Izgubljeni otrok: joče, joče, a spotoma lovi kresnice. Yoshida Ryusui (Vir: Kresnica v kletki)