Rosana

Ja, cashy, tudi mene zanima, kaj misliš s tem, da si nesposoben ljubiti? Tega skorajda ne morem verjeti...vsakdo ljubi...le da eni ljubijo, pa jim to ni vrnjeno v isti meri...drugi pa imajo srečo in jim je ljubezen vrnjena... Včasih razmišljam, da bi bilo bolje ko bi ne ljubila, da ne bi vec trpela. Rada bi bila neranljiva, neobcutljiva, trda in neusmiljena...Zgradila okoli sebe zid, ki ga nihče ne bi mogel prestopiti...Ja, včasih si želim tega. Ja, ko pride "prava" boš ljubil...toda kako veš, katera je prava? Vsaka ljubezen se nam zdi prava, dokler pač traja...ko pa se kaj zalomi...nam je pa hudo... Tudi jaz ne vem, kaj se je tebi hudega zgodilo...ampak življenje gre naprej...z ali brez ljubljene osebe... Luštn dan, tebi cashy...vsem....

...Saj ne vem, ali spada to sem ali ne...Ampak...moram dati to ven iz sebe...vso to bolečino v srcu in duši, ki me mo zdaj zdaj zadušila...Ze dolgo, dolgo mi ni bilo tako hudo, kot mi je zdaj...zdi se mi, da tega ne bom mogla preživeti...bojujem se sama s sabo ze nekaj dni, tednov, pa ne gre...vedno znova se vračajo spomini... lepi spomini, zaradi katerih mi je se bolj hudo...ker to pogrešam...ker pogrešam tebe... ...ne razumem te, nikoli ne bom razumela, kako si lahko naredil kaj takega...pa si govoril, da me imaš rad...Tolažim se s tem, da vse lepo mine, a vendar...boli pač. Ker sem te ljubila...ja ljubila! Govoril si, da ti ta beseda ni všeč...pa si mi jo vseeno izrekel večkrat kot jaz tebi...le zakaj? Bile so te same besede...obljube...in nenazadje tudi laži...ampak kljub temu ti ne zamerim...skušam razumeti, da pač nisem bila več tisto, kar si iskal in želel ti...Ne vem sicer kako si predstavljaš, to da bi še vedno bila prijatelja...da me kljub temu nočeš zgubit...da me imaš rad, a ne več toliko... Ja, glava razume...srce pa ne...in ko bi vedel koliko gorja je v mojem srcu sedaj...ko se kar naprej vračajo spomini, trenutki, ki sva jih preživela skupaj... Kričala bi od bolečine...razbijala, norela...ko bi mi pomagalo...a vem, da ne bo nič lažje...tako pa le jočem, kadarkoli se spomnim nate...in, ja...pravijo, da čas zaceli vse rane...Bo tudi te...ampak... Ves čas sem si želela, da bi ostala prijatelja...a zdaj ne vem več, ali bi bilo to prav. Mislim, da ne bom zmogla...ne morem biti tvoja prijateljica, se šaliti s tabo in se smejati tako kot prej...ker te imam rada bolj, kot se ima prijatelja...In vem, da bi tako trpela...še bolj, kot sicer. Rabim vsaj nekaj časa...da prebolim vse to...pa potem morda... Ostali pa bodo prijetni spomini...na tvoje prelepe tople rjave oči...in lep nasmeh... Zdaj, se še prikradejo solze v oči....morda se bom čes čas vsemu smejala... morda bom čez nekaj časa spet srečna...morda bo tudi v moje srce posijalo sonce...morda...nekoč, nekje... Ko bi lahko odšla v to črno luknjo jaz in se nikdar več vrnila...ja, to bi bilo pa še najbolje...

Sreča je lahko tisoč velikih stvari ali več tisoč majhnih reči. Lahko je sreča velik zaklad, morda srebrni grad, ali šopek lepih navad. Sta tudi sestra in brat. Je njiva zorečega žita, ali torta kot gora velika. Sreča je, če te revščina preveč ne pesti in ti bolezen ne gloda kosti. Za srečo ni dobro bogastva preveč, pa tudi poštenje ni odveč. Osreči te iskren nasmeh, stisk roke v dlaneh, šumenje gozdov in zibanje morskih valov, travnih bilk šepet, oblakov na nebu klepet, ali en sam drobcen cvet. Sreča je kot biser! Ob pogledu nanj se duša topi in oko zamegli. A ne grabi za njim, da ti to, kar imaš iz rok ne spolzi! In kadar se sreča zaspi, ozri se v žalostne otroške oči, nesrečnim ljudem prisluhni, kaj jih tezi. Pomagaj jim razpreti utesnjene misli in stisnjene pesti. Oh, kako bi svet objela, če dovolj sreče bi za vse ljudi imela... (nn)

Ljubezen je čustvo, ki se ga mora človek učiti.