bigm

Verjamem, da obstaja neka vesoljna inteligenca, nikakor pa ne morem verjeti v bogove, kakor nam jih ponujajo razne religije. To so bogovi, ki so jih ustvarili ljudje po svoji podobi. Hierarhijo, kakršno so ljudje poznali v družbi svojega časa, so prenesli tudi v božje kraljestvo. Glavni bog in nižji bogovi. V krščanstvu pa nižje bogove nadomeščajo svetniki, ki upravljajo vsak svoj resor. Krščanski bog, kakor nam ga opsuje stara zaveza, je sploh poseben patron. Deluje kot malo prismojen sadističen starec. Ustvaril je človeka, pa potem ni bil z njim zadovoljen, zato je vse ljudi, razen Noeta in njegove familije, potopil kot podgane. Če je bog vsemogočen in vseveden, bi moral od vsega začetka vedeti, kako se bodo te njegove igračke obnašale. Morda pa le ni tako zelo vseveden? Stari možiček z belo brado je dal Mojzesu 10 zapovedi, med njimi tudi: Ne kradi! in Ne ubijaj. Lepo. Vendar pa stvari najbrž ni mislil resno. Ko je Mojzes s svojo hordo taval po puščavi, je naletel na številna ljudstva. Janez Pavel I je teh primerov naštel 33. Nisem preverjal, če številka drži. No, biblija pravi, da Je bog ta ljudstva dal Mojzesu in ta jih je s svojimi možmi premagal in pobil, pponekod le moške, drugje vse živo, z otroki vred, včasih pa je deklice, ki "še niso spoznale moškega", obdržal zase. V vseh primerih pa je tem ljudstvom vse pokradel. Res lep bog, ki je to dopustil, oz. sam dal ta ljudstva Mojzesu na razpolago. Zapovedi: Ne kradi in Ne ubijaj so torej veljale le v okviru izvoljenega ljudstva. Podobno, kot velja v mafiji. Mafiozi kradejo in ubijajo, znotraj same organizacije pa mora veljat poštenje. Posebno poglavje je tudi, kako je bog skušal Abrahama. Naročil mu je, naj sina Izaka zakolje in zažge kot žgalno daritev, šele v zadnjem trenutku je angelu ukazal, naj Abrahamu zadrži roko z nožem, ko je ta že zamahnil proti Izaku. Kakšno poniglavo sadistično izživljanje je bilo to. Kako naj si po takšni izkušnji oče in sin še pogledata v oči!? Sicer pa Izak niti ni bil Abrahamov sin, saj je bila Sara neplodna in je oploditev opravil kar božji seksualni referent Sveti duh. Tudi v tej zgodbi se pojavi vprašanje, ali bog res vse ve, če je pa moral opraviti ta bizarni preskus Abrahamove zvestobe. Zelo poučne so tudi zgodbe o tem, kako je bog faraona prepričeval, da izpusti izvoljeno ljudstvo na prostost in pri tem uporabil 10 šib: komarje, kri itd.Že po prvi šibi bi morda faraon izvoljeno ljudstvo izpustil, ampak "bog je faraonu zakrknil srce". Res le primer sadističnega izživljanja. Dobri bog je faraonu zakrknil srce samo zato, da je lahko preskusil vseh 10 vnaprej pripravljenih šib. Takih primerov božjega sadističnega izživljanja je v bibliji še kar nekaj. Končno je tudi odrešitev človeštva ena sama saddistična veselica. Bog je bil jezen na človeštvo (ker ob stvaritvi očitno ni vedel, kaj bo) in njegovo sveto jezo bo potešila samo kri. In to ne kri kogar koli, ampak samo kri njegovega lastnega sina. Rimljani so v tistih nemirnih časih, ko so se Judje upirali, križali na stotine in tisoče ljudi. Vendar to ni bilo tisto pravo. Prav lastnega sina si je zaželel bog na križu in šele to je potešilo njegovo sveto jezo. Res, biblijo bi morali prepovedati, saj širi nemoralne ideje.

Prav zanimivo tole čaščenje Marije. Do izpred dobrih 200 let cerkev o Mariji ni kaj dosti vedela. Štirje evangeliji, katere je Cerkev izmed številnih posvojila, ostale pa, če je le prišla do njih, veselo uničila. No, in v teh evangelijih o Mariji ni dosti besed. Seveda, brezmadežno spočetje in rojstvo in cirkus okoli tega. Pa je to prepričljivo? O Jezusu do njegovega 30 leta ni nikjer nobenih podatkov, o njegovem rojstvu pa je "znano vse". In kakšna je ta štorija? V antičnih časih je bil vsaj dober ducat raznih herojev, ki so bili spočeti na brezmadežen način in so se rodili na zimski solsticij. Nekateri so se celo rodili na brezmadežen način, kar iz boka svojih mater, da ja ne bi poškodovali himna svojih "čistih" mater. No, toliko o prepričljivosti opisa Jezusovega rojstva. Od rojstva Jezusa naprej pa evangeliji o Mariji molče. Le Janezov evangelij govori o Mariji na ohceti v Kani galilejski. Tam pa je Jezus napravil čudež, kakršnega je pred njim že prakticiral predvsem Bakhus. No, sicer pa so tudi ostale Jezusove čudeže, kakor jih opisujejo evangeliji, že pred njim počeli drugi heroji in preroki oz odrešeniki. Sicer pa Cerkev (krščanska, zlasti rimokatoliška) v svoji zgodovini ni bila prav nič naklonjena ženskam. Že kar sveti Pavel, ki Jezusa v živo ni nikoli videl, je imel do žensk izrazito sovražen odnos. Hecen mož, tale sv. Pavel. Kot že rečeno, Jezusa v živo ni nikoli videl, ampak na poti v Damask je že imel prvo videnje, v katerem se mu je prikazoval Jezus in mu naročal, kaj mora početi. Za videnja pa vemo, kako to gre. Najbolj značilna so videnja pri duševnih boleznih, pri uporabi raznih drog, najlažje pa seveda je, da si jih kar lepo izmislimo. In dobri sveti Pavel najbrž ni bil duševni bolnik, tudi drog verjetno ni uporabljal, zelo prikladno pa je bilo, da si je stvari lepo izmišljal in religijo vodil v smer, ki se mu je zdela najbolj primerna in za njegove namene najustreznejša. Kasneje pa so v zgodovini Cerkve sveti možje kar tekmovali, kdo bo bolj sovražen do žensk. Najbolj goreč je bil pri tem Tomaž Akvinski. Dobri svetniki so razlagali, kako je ženska manj vredna, kako je namenjena le zadovoljevanju moške pohote, kako je hudičevo stvorjenje itd. Tudi Martin Luter je menil, da je za žensko največja čast, da lahko rodi moškega potomca. Malo po malo pa so sveti očetje spoznali, da se ženske pomalem le prebujajo in so zato, da bi tudi njim malo ustregli, v religijo vnesli še "ženski princip" in tako so oživili "božjo mater" in jo potegnili v nebesa, kar s kožo in kostmi. Seveda pa je potrebno takim svetim osebam takoj sezidati čim več, čim lepših in čimvečjih cerkva. In tako seveda imamo tudi cerkev na Brezjah. Čeprav so sveti očetje evangelije skozi zgodovino prilagajali svojim potrebam, pa iz njih še vedno izhaja, da je bil Jezus proti takemu načinu čaščenja boga, da je bil proti templjem in proti kopičenju bogastva. "Ne kopičite posvetnega bogastva, saj ga uniči rja in ga pojedo molji". To pa seveda Cerkvi ni bilo povšeči. Takole bi rekel. Religije same po sebi niso ne dobre ne slabe, važno je, kako jih uporabljamo. V dobro ali slabo. In kot vse religije, so tudi krščanstvo v zgodovini redno zlorabljali. Vedno za kopičenje čimvečjega bogastva in oblasti. In za te cilje Cerkvi ni bil noben zločin prehud. Pokristjanjevanje z ognjem in mečem gotovo ni bilo namenjeno rešitvi duš nevernih poganov, ampak zbiranju podložnikov in kopičenju bogastva. Tak prijazen način spreobračanja je lepo opisal Prešeren v Krstu pri Savici. Najbolj kruto pa se je to dogajalo v Latinski Ameriki, kjer so konkvistadorji iztrebljevali indijance in kradli njihovo zlato in ga pošiljali v Vatikan, kjer je še vedno v kleteh, čeprav je to zlato krvavo. Pa Cerkve to ne moti in sveti možje zaradi tega mirno spijo. Da niti ne govorimo o 200 let trajajočih Križarskih vojnah, inkviziciji ipd. Tudi v obeh svetovnih vojnah je imela cerkev svoje račune in je vojni spodbujala, saj je računala na profit, če bi bila premagana pravoslavna Rusija in bi se morda dalo Ruse spet vrniti k Rimu. Pa spet še malo na Brezje. Kaj mislite, da ta verski turizem Cerkvi ne prinaša profita? P.s.: Pod "Cerkev" imam v mislih cerkev kot institucijo in ne cerkev kot zgradbo ali skupnost vernikov. Pa lep pozdrav

Katty, živijo! Zelo redko še kdaj pogledam na LF, oglašam pa se še bolj poredko, če sploh. Danes pa sem naletel prav na tvoje besede. Vesel sem, da sem jih našel in najbrž še kdo. Veš, tvoje besede dajejo upanje in pogum. Si ena tistih, ki se je hrabro soočila s svojo boleznijo. Prvi hip, ko si zvedela, kakšno bolezen imaš, je bil gotovo šokanten. Potem pa si, kot je razbrati iz tvojih besed, sprejela dejstvo takšno kot je. Nič ne pomaga jadikovat in krivit nesrečno usodo. Stvari moraš vzeti v svoje roke. Celo uradna medicina čedalje bolj spoznava in priznava, da je razlog za nekatere bolezni na duhovni ravni, mnogi uspešni zdravilci (pa ne samo oni) pa zatrjujejo, da je vzrok za vse bolezni "v glavi". Ljudje smo duhovna bitja, ki pa smo trenutno ujeti v materialnem svetu. Če je v naši duhovni sferi vse v redu in v sozvočju, potem je v redu tudi na naši materialni ravni, to pomeni, da smo zdravi. Čim pa pride do porušenega ravnovesja v duhovni sferi, se to odraža na telesu kot bolezen. Naši "demoni" kot strah, sovraštvo, jeza, skrb, žalost itd., vedno puščajo sledove na našem zdravju. Osebno poznam kar nekaj primerov, ko so močni čustveni pretresi sprožili rakavo obolenje. Tako se je npr. zgodilo materi, ko ji je sin umrl zaradi overdoze. Nihče ji ni mogel pomagat, ne uradna medicina in ne alternativa, ker se nikakor ni mogla izviti iz primeža uničujoče žalosti. To je le nekaj skromnih poskusov, ki naj bi pojasnili, kakšna naj bi bila dobra reakcija ob odkritju hude bolezni. Največkrat kar samoiniciativno najdemo pravo rešitev in sicer na duhovni ravni. Spoznamo, kako ničeva je npr. skrb za premoženje, za neuspešno poklicno kariero, kako nepomembne so razne neprijetnosti, ki so nam jih zadali drugi in podobno. POmembne pa postanejo stvari, o katerih prej morda nismo niti razmišljali. To pa si sama prav lepo opisala. Kar nekaj uspešnih borcev zoper bolezen imamo tudi med našimi politiki. Poglej samo Peterleta in Drnovška. Drnovšek je šel celo tako daleč, da se mu niti vloga predsednika države ne zdi več pomembna, Peterle pa je po bolezni še bolj živahen kot prej. Prepričan sem, da boš tudi ti med tistimi, ki so (bodo) rekli: hvala ti, rak (oziroma druga bolezen). V skrajni fazi pa še to. Mar nisi še ugotovila, da "mi" nismo telo. Telo je samo naša začasna obleka, naše bistvo pa je na višjem nivoju, v drugi dimenziji. To, čemur pravimo smrt, ni konec našega bivanja. Je le propad našega telesa, naše obleke. Naše bistvo, "mi" pa živimo naprej. Ko bo prišel pravi trenutek, pa bomo oblekli novo obleko, novo telo in spet bomo zaživeli v materialnem svetu. Veliko uspeha v tvojem boju ti želim

Pikica in Pjotra, mislim, da sta zadevo dobro zastavili, samo nista jo pripeljali do konaca. Seveda ob predpostavki, da držijo zadeve, kakor jih opisuje avtor v Potovnju duš. Zadeva je podobna kot v teatru. Igralci nič kaj radi ne prevzemajo vlog negativcev, ker publika zelo rada takšno negativno vlogo pripiše tudi igralcu kot človeku v njegovem zasebnem življenju. Izhajajmo torej iz predpostavke, da si duša že pred inkarnacijo okvirno določi vlogo, ki jo bo v življenju odigrala. Svet je potreboval izkušnjo, kakršno mu je lahko dal le nacizem (fašizem) z drugo svetovno vojno vred. Ključne vloge nacistov (fašistov) dušam gotovo niso bile simpatične in tiste duše, ki so se pred inkarnacijo odločile, da bodo igrale te vloge, so se dejansko žrtvovale, ko so te vloge sprejele. Za nagrado pa bodo v naslednjem življenju igrale vloge pozitivnih likov. Tako. Še en možen pogled. Namesto pekla čakajo Hitlerja, Musolinija, Stalina itd. nagrade v obliki pozitivnih likov v bodoči inkarnaciji.

Naš Prešeren je bil kar luškan pijanček, pa zanesljivo ni bil primitivec. Cankar pravtako, celo ubil se je, ko je pijan padel po stopnicah. Alkoholizem zanesljivo nič ne izbira po IQ, ali stopnji izobrazbe, ali morda po velikosti premoženja. Seka povsod, tako kot smrt.

Če bi Jezus vedel, kako so zlorabili njegove nauke, bi se v grobu obrnil.

Komet, komet bo treščil v svet, vse se zdrobilo bo v kašo, čežano, bumf na Ljubljano. Približno tako je zapel Ježek pred leti, ko so imeli jehovci enega od njihovih številnih koncev sveta. Pa mislim, da je pesmica primerna za večkratno uporabo.

Ob vsej tragediji pa bi se le pridružil komentatorju v "Delu" : Kaj se starši niso nič vprašali, kaj počne 15 letna hči sredi noči zunaj?

Hvala, Piko. SAj sem večkrat kaj pogledal na forum, res pa se nisem oglašal.

Mantis, tvoje mnenje je zadelo žebljico na glavico. Žal je tako, da se največ naučimo iz lastnih napak, ki nas usekajo po prstih. Lahko sicer vidimo, kako jih drugi dobijo po glavi, ampak nam se seveda kaj takega ne bo zgodilo. Ti se doma nisi našla in si šla iskat srečo v tujino. Gotovo si bila prepričana, da je okolje tisto, zaradi katerega ne najdeš notranjega zadovoljstva. Šele v tujini si spoznala, da tudi drugo okolje ne pomaga. Nič zunanjega ni bilo krivo, da nisi našla vojega miru. Vse je bilo v tebi. Ti si bila enaka Mantis doma, kot Mantis v tujini. Šele tujina te je postavila na trdna tla in šele po tej izkušnji si spoznala, da pred seboj ne zbežiš, pa če greš na konec sveta. Nisem bral vseh postov, ampak nekako zaključujem, da Moytsa v možu ne najde prave vzpodbude, saj ima on povsem drugačen pogled na duhovno rast kot ona. Nekaj mora bit hudo narobe, če je pripravljena pustit otroke in it "svoji duhovni rasti" naproti v tujino. Ampak Moytsi se bo v tujini zgodilo natanko tako, kot se je tebi. Problemi so v njeni notranjosti in sprememba geografskega položaja ne bo k rešitvi problemov prav nič pomagala. Modri ljudje so že zdavnaj spoznali, da smo vedno ob pravem času in na pravem mestu. Torej je prav sedaj in tukaj (kjer je Moytsa) najboljši trenutek, da se problema loti. Moža ne bo spremenila, ne tu ne v tujini. Če ne more z njim, naj ga pač pusti, ali pa naj ga sprejme takega, kakršen je. Stara modrost tudi pravi, da v vsem vesolju lahko spremenimo le sebe in svoje dojemanje sveta. Sebe in svoj način sprejemanja sveta pa Moytsa lahko enako dobro spremeni tukaj ali v tujini. Morda pa ima "tukaj" le kakšno prednost.

Bi se kar strinjal z vsemi, ki zagovarjate, da ima vsak človek svojo resnico. Rekel bi celo, da vsak človek živi v svojem svetu. Kolikor ljudi, toliko svetov. Vsak človek doživlja objektivna dejstva povsem subjektivno. Kar je enemu prijetno, je drugemu neprijetno. Kar je enemu dobro, je drugemu slabo. Npr. v šoli je nekomu nastop pred razredom prijeten, drugemu pa predstavlja strašen doživljaj. Plavanje pri telovadbi je enemu užitek, drugi "umira"od strahu. Jaz npr. v šoli nisem maral iger z žogo, zelo rad pa sem imel gimnastiko in atletiko, večina sošolcev pa ravno obratno. Risanje je bilo zame "mučenje kristjanov", nekateri pa so uživali. Dejstva sama posebi niso ne dobra ne slaba, vse je odvisno od našega dojemanja dejstev. Zaradi tega je povsem neproduktivno nekoga prepričevati, da je neka zadeva dobra in lepa. Kakor za koga. Na razpolago je celoten spekter od najslabšega do najboljšega. In vsi imajo (svoj) prav.

Kršitve desete (pa tudi dvete) zapovedi so največje gibalo na svetu. Vsa politika in vse gospodarstvo sloni na tem, da "tuje blago" postane "naše blago", včasih tudi "tuja žena" povzroči precej živahno delovanje na tem svetu. Kršitve ostalih zapovedi so manj pomembne, oziroma so posredno povezane z deveto in deseto zapovedjo. Tudi ubija, krade itd se zaradi "tujega blaga" in "tuje žene". Hecno pa je, da so v glavnem vse religije "moške religije" in tretirajo ženske kot drugorazredna bitja in vendar so predvsem ženske najbolj goreče zagovornice religij. Res paradoks. Je pa življenje bolj zanimivo zaradi takih pojavov.

Mick, preberi knjigo "Alamut" pisatelja Vladimira Bartola. Tam pisatelj zelo nazorno opisuje enega od načinov, kako se da sfanatizirat ljudi, da gredo v smrt z nasmeškom na obrazu. Takšne nasmejane obraze so že kazali na TV, ko so slučajno posneli samomorilce tik preden so se razstrelili v avtomobilu-bombi. Verovanje v kakršnega koli že boga samo po sebi ni nič hudega, fanatizem pa je katastrofa.

Todika, Todika! Preveč poenostavljaš stvari, ki so v resnici precej zamotane. Ne bi škodilo, če bi si prebrala kakšno knjigo o verstvih in bi se poučila, kako so posamezne religije nastajale, kako so si "izposojale" posamezne elemente iz drugih religij, kako so se spreminjale ipd. Krščanstvo, veš, ni čisto nič originalna religija. Zelo je paberkovala iz drugih religij. Brezmadežno spočetje je bilo moderno že dosti pred Jezusom, ponekod ni šlo le za brezmadežno spočetje, ampak tudi za brezmadežno rojstvo, saj so matere svoje heroje rodile iz boka in tako tudi po porodu ostale "nedolžne". Tudi vstajenje od mrtvih je bilo znano že pred Jezusom in vsi Jezusovi čudeži so bili že pred njim pripisani različnim herojem in božjim poslancem. REligija tudi ni neka nespremenljiva reč, ampak se skozi stoletja spreminja. Krščanstvo, vidiš, se je začelo močneje širiti šele okoli leta 300, pred tem pa je bilo omejeno na precej ozek krog. Evangelijev, ki opisujejo Jezusovo življenje, je bilo okoli 200, "Cerkev" pa je izmed njih izbrala le 4, vse ostale pa je razglasila za apokrifne (neprave) evangelije. Ti izbrani štirje so se najbolj ujemali s cilji takratne cerkvene vrhuške in tudi ti štirje so se skozi stoletja prilagajali spremenjenim okoliščinam in potrebam Cerkve. Religije, veš, vse po vrsti, so produkt ljudi in imajo vse slabosti, kakor jih imajo vsi človeški produkti. Vse religije so odraz družbenih razmer v času, ko so nastale. Zato tudi vsi bogovi posameznih religij odsevajo strukturo družbe v času nastanka. Kakršna je bila v takratni družbi hierarhija, takšna je bila tudi hierarhija "v nebesih". V politeistićnih religijah je bil glavni bog in vrsta polbogov, pri monoteističnih religijah pa imamo sicer le enega boga in celo vrsto raznih nebeških bitij, npr. angelov, svetnikov itd. Vsi bogovi, s krščanskom vred, imajo poleg dobrih tudi vse slabe človeške lastnosti. Krščanski bog npr. je zelo čatihlepen, saj ga je potrebno kar naprej slaviti in častiti, je ljubosumen, saj poleg njega ne smeš častiti nobenega drugega boga, maščevalen, saj te bo zaradi grehov celo večnost cvrl v vrelem olju, sadističen, saj mu zelo godi, če ljudje njemu na čast trpijo in se odrekajo raznim ugodnstim itd. Prepričan sem, da so bile religije ob nastanku napredne in so spodbujale ljudi k dobremu. Kasneje pa se vse, kar ljudje zagrabijo, sprevrže v svoje nasprotje. Jezusovi nauki so v bistvu enaki kot nauki komunistov: enakost, ljubezen, pomoč soljudem itd. Religija pa je tudi zelo močno orožje v nepravih rokah. Nobena prisila ni tako popolna, kot je religiozna. Bog vse vidi in vse ve. Če boš delal greh, boš končal v vrelem olju. Kaj je greh, bom pa seveda jaz določil in le pazi se, če boš grešil. Na tak način od vernikov lahko dosežeš skoraj vse. In to je bil tudi razlog, da so kasneje krščansko vero širili "z ognjem in mečem". Brigalo jih je, ali bodo ljudje zveličani ali ne. šlo je za povsem praktične stvari. Če boš pripadal "naši veri", boš delal to, kar ti bomo mi naročili. In tako, vidiš, so tudi naše prednike spreobračali "v pravo vero", ne v skrbi za njihove duše, ampak iz dosti bolj praktičnih razlogov. Lep prikaz, kako je to potekalo, lahko prebereš v Prešernovem Krstu pri Savici. Vedeti pa pri tem moraš tudi to, da je bila takrat cerkvena oblast glavna in je le ta postavljala in odstavljala posvetno oblast. Tako, Todika, zelo na kratko sem ti natresel nekaj pojmov o religiji (religijah). Če te stvar zanima, pa le pojdi v knjižnico in si sposodi kakšno knjigo o verstvih.

Marsa, malo si me presenetila s svojo izjavo, "da splav ni nič slabega". Ne spuščam se v etične, verske in druge pomisleke, ampak imam v mislih samo žensko, ki se za ta korak odloči. Dokaj pogosti so primeri, še zlasti pri mladih ženskah, ki še niso rodile, da prav zaradi splava kasneje, ko bi rade imele otroka, ne morejo več zanosit. Nevarnost je seveda tudi za druge zdravstvene težave. Zaradi tega je moje stališče tako, da je potrebno ženski predočit vse možne posledice in skušat doseči, da otroka donosi, ampak če se pa le odloči za splav, naj ima možnost, da bo ta opravljen strokovno, s čim manjšim rizikom za njeno zdravje.