Demian

XYZ, ne razumem.

Težko je o tem govoriti na splošno, sploh pa v nekaj vrsticah. Potrebno je preučevati mikro/makro-kozmično duhovno evolucijo in razvijati duhovno intuicijo, s katero lahko do določene mere zaznaš te smernice. V grobem (čeprav je to morda preveč posplošeno) pa neko okultno prakso označimo kot črno magijo, če so njeni nameni sebični in kot belo, če so njeni nameni altruistični. To je posledica dejstva, da duhovna evolucija na trenutni točki človeške evolucije vodi od posameznika k celoti, a to je le en delček celotne slike. lp

Ne razumem v čem je smisel, da na vprašanja odgovarjajo tisti, ki s tematiko niso seznanjeni. Rossi, kot prvo ti svetujem, da Nočno magijo jemlješ nekoliko z rezervo. S samo njeno prakso ni sicer nič narobe, gre predvsem za splošno znane magijske pristope in glede tega ni nič kaj posebno izvirna. Nekoliko sporno pa je njeno teoretično ozadje. Knjiga sama se sicer bere skoraj kot poezija in vsa čast avtorju za takšno mojstrsko rabo jezika, vendar tu je past, ki nepoučenega in na tem področju nerazgledanega prehitro potegne s kritične distance. Kar se tiče spremembe telesa. Vsaka okultna praksa, ki je usmerjena v duhovni razvoj, med drugim zajema tudi spreminjanje telesa, vendar gre tu za spremembe na bolj subtilnem - eterskem nivoju. Telo, ki je energijsko bolj prečiščeno in razrešeno blokad je seveda tudi bolj vitalno. Podobno, kot bi rekli, da bo pri neki določeni dieti ali zdravem načinu prehranjevanja prišlo do sprememb na telesu. Človek, ki je bolj vitalen izgleda mlajši in tudi daje takšen občutek. Tisti ki pizdijo čez ločevanje na črno/belo so o teh stvareh premalo poučeni. Seveda gre za umetno delitev, vendar ta delitev je še kako smiselna. Obstajajo evolucijske silnice, ki presegajo voljo človeške osebnosti. Smiselno je opredeliti, kdaj je neko okultno delovanje v skladu s temi silnicami in kdaj ni, tako kot bi bilo za ribe v reki smiselno opredeliti smer plavanja - s tokom ali proti toku. A če verjameš, da živiš v stoječi mlakuži in da smer plavanja ni pomembna... pač po želji. LP

Ljubim jo. S komurkoli že bo, želim si, da jo bo spoštoval in ljubil kot jo jaz. Naj bo srečna.

Ribica, prosim, naj se situacija, v katero sem bil postavljen čimprej razplete in razjasni, naj uspešno opravim to preizkušnjo in očistim vse tiste blokade in potlačitve, ki sem jih ob tem ozavestil. Naj se po opravljeni preizkušnji harmonizira to področje. Hvala vnaprej.

Odlomek o delfinih je izrezan iz nekega dokumentarca o vsesplošni krutosti do živali. Zbrani so posnetki s celega sveta, večinoma pa iz Amerike in Evrope. Seveda je nekdo izrezal tistih nekaj minut o delfinih in z njim zmanipuliral ignorantne evropske množice, ki sedaj zlivajo svoj gnev na Japonce. Pomesti pred lastnim pragom je bilo vedno najtežje, kazati na drugega pa najlažje.

Peticijo sem podpisal, ne morem pa se znebiti občutka hinavščine, ker se mi posnetki iz evropskih klavnic ne zdijo nič bolj humani.

Ja, videl ta dokumentarec. Moje mnenje pa je takšno. Če kot duhovni napredek razumemo višanje vibracijskega stanja teles osebnosti, zato da so bolj dovzetna za energije višjih principov, potem ti Aghoriji ne dosežejo kaj dosti, te metode pač nimajo takšnih posledic, kvečjemu obratno, z alkoholom, mesom, kanibalizmom, ipd. znižajo vibracijo etrskega telesa. Dosežejo pa lahko kaj drugega, npr. zlom nekaterih mentalnih vzorcev in instinktivnih čustvenih odzivov. Ali to kaj pomaga pri samem duhovnem napredku - morda na kaki stopnji, ko je treba te stvari počistit, v splošnem pa ne kaj dosti.

Zanimivi teksti. Navadno sem precej skeptičen do kanaliziranih tekstov, posebej, kadar naj bi šlo za kanaliziranja mojstrov. Presojanje prepustim intuiciji in sprejmem, kar na ta način presodim da je OK, neglede na to ali je res prišlo od mojstrov ali ne. Predstavljam si, da bi v nekaterih primerih lahko šlo tudi za kanaliziranja miselnih oblik, ki jih imamo ljudje o mojstrih ali kaj podobnega. Prava umetnost je ustvariti pravilno ravnotežje distance, razločevanja in hkrati odprtosti. Čudno se sliši, kot da bi poznal neko shemo vesolja, ki vesolje tudi v popolnosti razlaga. Človek je neskončno daleč od tega, da bi razumel zapletenost kozmosa ali imel nad njim pregled. Verjeti v nek ustroj, ker je enostaven in pregleden pa je le slabost razuma, ki hrepeni po mejah in nadzoru. Mojstri modrosti (kot jih imenujemo) so le logična posledica duhovne evolucije, tako kot so izobraženi ljudje logična posledica izobraževalnega procesa. Kakšna pa je naša predstava o njih, pa je druga zgodba. Jaz sem pa v teh podanih tekstih našel precej praktičnega. Sicer ne v smislu nekih tehnik, ampak v smislu odnosa do tega ali onega. In pravilno ustvarjanje odnosov (ni mišljeno nujno medčloveških) je velik del prakse na duhovni poti. Jaz ne vidim nobenega skrivanja izza česarkoli ali opravičevanja nekih nesposobnosti. Včasih lahko človek vseeno toliko pogoltne svoj ego da si prizna, da na lastni poti duhovne evolucije tudi kdaj potrebuje pomoč.

Seveda jih je več, vendar vsako mnoštvo ima skupen vir. Vse izhaja iz enosti, ki se hirearhično diferenciira v mnoštvo. Bog kot absolut ne more ničesar ustvariti, saj stvarjenje ne more potekati drugače kot v relativnosti. Za stvarjenje je nujno potreben odnos stvarnika do stvarstva, znotraj Absoluta pa odnos ne more obstajati, ker odnos je sam po sebi relacija (relativnost). Prepričanje, da obstaja en Bog stvarnik, je zelo popreproščeno. Na neki ravni razumevanja je pravilno, vendar pa se na drugi ravni kaže kot prepletenost različnih entitet, inteligenc, ki so vse podrejene višjemu bitju v hierarhiji. Vzemi kolikor arhitektov želiš, vsi pripadajo višjemu bitju, kar se na koncu nujno konča z ENIM, s tistim, iz katerega vse izhaja. "Nekaj" ni in ne more biti absolutno. Absolutno je lahko le Vse in Vse je Bog. Takoj, ko vzpostaviš odnos do Boga, ga postaviš v relativnost (jaz-Bog) in tako implicitno zanikaš njegovo Absolutnost.

Hmmm... kaj ni ravno pojem Absoluta tisto, kar presega dualizem dobro/zlo? Dualizem je možen le znotraj relativnosti. Torej je Bog absoluten. Dobro/slabo kot produkt družbenega sistema na duhovni poti zbledi, zamenja pa ga dobro/slabo v smislu tistega kar deluje v skladu z duhovno evolucijo in tisto kar deluje v nasprotju. Če ne uspemo razviti tega čuta, nismo sposobni pravilno hoditi po duhovni poti. Da, materija je (zgoščena) energija. Pogosto pa se pozablja, da obstaja poleg energije tudi zavest, čeprav je res, da zavest in energija nikoli ne nastopata ločeno. Boga kot vir ali prvotni vzrok vsega obstoječega ni mogoče razumsko dokazati (čeprav v (zahodni) filozofiji obstaja nekaj zelo neprepričljivih dokazov). Tudi vera v Boga je samo mentalni (razumski) vzorec. Pravi dokaz o obstoju Boga najdeš, ko začneš prebujati duhovno intuicijo, vendar posredovati to dejstvo nekomu, ki tega čuta še nima odprtega je tako, kot slepemu dokazovati obstoj barv.

Če rečem, da je nekdo poduhovljen, bo vsem jasno kaj s tem mislim. Če pa rečem, da je nekdo poduševljen... Bolj kot sama "tehnična" pravilnost izrazov mi je pomembna razumljivost. Iz filozofske perspektive, da je vsak človek v svojem najčistejšem bistvu dober. Pa tudi meditacijska praksa mi dokazuje, da iz globlje notranjosti prihajajo boljše kvalitete kot iz površine. Kakšen smisel naj bi imelo? Jaz to vidim kot nesebično delo duše, ki se spusti v materijo zato, da bi vanjo vtisnilo duhovne vrednote (pa prosim ne me spet zbadat zaradi izrazov). S tem služi višjemu načrtu. Emanuel, nekam jezno mi deluješ. Jaz ti pač predstavim moje vidike in tudi če kdaj "napadem" tvojo filozofijo, to ni osebni napad nate. Mi nismo naši vzorci.

Hmmm... sodobna fizika... da, ta se vrti znotraj relativnosti časa-prostora, preučuje gosto fizično materijo. Za duhovnega popotnika precej neuporabna zadeva. Ne rečem, da napačna, ampak v duhovnosti človek stopa v področja, ki so sodobni fiziki popolnoma neznana. Glede Celestinske prerokbe pa se strinjam z emanuelom. Nekomu, ki se šele ukvarja z idejo da obstaja še kaj več od materialnega, se morda utegne zdet zanimiva. Mene ni pritegnila niti kot roman, niti kot duhovna literatura.

V svetu kvantne mehanike tudi ni prostora za Boga in podobne, ker je ta "stric" nepotreben.

Da, duša vpliva na osebnost, odvisno od poduhovljenosti. Se popolnoma strinjam. Kaj pa če poduhovljenosti ni? Kaj če je nekdo poln zla in sovraštva? Ima potem zlobno dušo, grešno dušo? Jaz na to ne morem gledati tako. Zame je vsak človek v svojem bistvu (torej duši) dober. Zame ni grešnih in slabih duš. V takšnem primeru človek le izgubi stik s svojim človeškim bistvom (svojo dušo) in zapade v zaslepljenost telesne, čustvene in umske substance (osebnosti). Odvisno kaj smatraš za človeško življenjsko obliko. Zame to ni samo fizično telo, ampak tudi zelo kompleksna struktura na mnogih finejših ravneh. Človek je po smrti še vedno človek zaradi svojih notranjih (subtilnejših) struktur oz. teles. Živali npr. imajo drugačne notranje (subtilne) strukture in drugačno dušo. Če je duša iz fine eterične materije, potem je smrtna. Eter se po smrti kar hitro tudi razgradi. Če ima duša svoje navezanosti in slabosti, potem je nek človek grešen in slab že v svoji osnovi.

Če se ti ne ljubi, zakaj pa si potem to storil? Rodil se, namreč. In verjetno boš moral tudi umreti, neglede na to ali se ti ljubi ali ne. Kar se tiče dualizma dobro/zlo menim, da je v neki obliki nujen po eni strani zaradi obstoja same družbe, po drugi strani pa zaradi duhovne rasti posameznika. Človek je namreč raztrgan med dve gonilni sili (volja njegove duše in volja njegove obleke - materije), med katerima mora razlikovati. Le svoje razumevanje mora iz čustveno obarvane ravni dobro/zlo prenesti na bolj racionalno raven pravilno/napačno ali na duhovno raven 'v skladu z božanskim načrtom'/'v nasprotju z božanskim načrtom'. Zakaj sploh verjamem, da obstaja takšen dualizem? Takoj, ko se pojavi volja, se pojavi tudi gibanje. Vsako gibanje ima svojo pozitivno in svojo negativno smer. Gibanje v negativni smeri deluje proti tej volji, gibanje v pozitivni smeri pa to voljo izpolnjuje. Stanje nedualnosti je lahko le stanje negibanja, stagnacije, stanje ko ni nobene volje. Volje ni takrat, ko ni nobenega namena. Da bi popolnoma izločili dualizem, bi morala biti tako kozmos kot človek v popolni stagnaciji, brez smisla in namena. Strinjam pa se, da ljudje v svoji zaslepljenosti in nevednosti pojem dobro/zlo gradimo na naših čustvenih reakcijah in priučenih vzrocih, kar pa je nujno potrebno preseč in na zadevo pogledati z višjega vidika. Delovati v skladu s kozmičnimi zakoni in božanskim načrtom pomeni delati dobro. Ne verjamem, da je vse v skladu z božanskim načrtom; iz preprostega razloga - ljudje imamo svobodno voljo. Svobodna volja pomeni tudi možnost delovanja v nasprotju z božanskim načrtom, kar pa se sigurno tudi dogaja.

OK. Če prav razumem, je duša tisto v človeku, kar čustvuje, razmišlja, čuti in tisto, kar lahko greši in je lahko zaslepljeno, zavedeno. To kar je nad tem, imenuješ duh. V tem kontekstu se strinjam z napisanim. Duša izhaja iz duha, ki je univerzalen vsem oblikam življenja, medtem ko ima duša za neko življenjsko vrsto svojo lastno obliko (strukturo). Tako je duša vezana na neko življenjsko obliko (npr. človeško), duh pa je nad tem. Sedaj vidiš, da duša in duh zame nista eno in isto. Osebnost je za razliko od duše vezana le na eno (človeško) življenje. Obsega telesne, čustvene, miselne značilnosti. Te se iz inkarnacije v inkarnacijo spreminjajo (in nekoliko tudi v sami inkarnaciji), medtem ko so značilnosti duše veliko trajnejše in obsegajo več inkarnacij.

OK, me veseli, da sva to razjasnila Različno uporabljava izraze, razmišljava pa podobno. Ima svobodno voljo, da se odloči s čim. Lahko se povezuje z lastno dušo in svojo voljo usklajuje z njeno, ali pa se navezuje na materijo in svojo voljo podrejuje volji materialnih sil. Takšno pojmovanje duše ločuje dušo od Sebstva v smislu "Jaz nisem duša, ampak je duša nekaj kar imam in lahko pogubim". Pojavi se vprašanje, kdo sem potem Jaz? Pojem duša zato jaz razumem kot ta večni Jaz, Sebstvo. Se opravičujem, ker smo zašli malo off-topic.

Človek ima eterično telo tudi ko je živ. Eterično telo ni duša, je le bolj fina komponenta fizičnega telesa. Jaz bi to rekel za osebnost, ne za dušo. Morda le različno uporabljava izraze. To je zato, ker vsi govorimo o duši, vsak pa si pod to predstavlja nekaj drugega.

Vzrok, zaradi katerega si/smo tukaj. Razen seveda če verjameš, da smo tu po naklučju. To je vprašanje, ki bega ljudi že od nekdaj. Odgovor nanj dobiš od svoje duše, vendar ne prej, preden si za to resnično ne začneš prizadevati.

Vzrok tega je notranja potreba po samospoznanju, samouresničenju. Nemen tega je uskladiti svojo osebnost in svoje življenje z višjim namenom.

Sorry Ne, spomin mi ne sega v doživetja med življenji. Menim pa, da to ni potrebno, če želi človek spoznati lastno dušo.

Prenos fobij in vseh anomalij osebnosti je karmično pogojen, ne zato, ker bi duša sama imela te anomalije. Neosebna pa ne pomeni neljubeča ali brezbrižna. Pomeni samo, da na stvari ne gleda egocentrično. Ampak takšni so le moji pogledi, moja praksa. Nočem te v nič prepričevat.

Ni res, da samo beremo. Naravo duše lahko spoznavaš tudi v dolgoletni transcendentalni meditaciji. To je tudi namen meditacije.

Duša je neosebna, nima ega, ni navezana, zato tudi ne more biti prizadeta. Edina "brazgotina", ki jo lahko nosi je Ljubezen.