Kar ne morem mimo tegale tvojega vprašanja! Tudi jaz sem si v dobi odraščanja zadajala bolečine. Ponavadi sem se spraskala do krvi, najbolj po hrbtni strani nadlakti rok, kjer imam še zdaj debele bunkaste brazgotine. Da ne govorim o tem, kako sem si vedno znova razpraskavala glavo, kjer so nato med lasmi nastajale grde krvaveče kraste, ki sem jih nato vedno znova z užitkom trgala stran. Grizla sem si tudi notranji del spodnje ustnice - včasih sem si odgriznila cele kosce mesa. Vse to je bilo izraz hude notranje napetosti oziroma trpljenja, ki pa sem ga enkrat presegla. A vedi, da ima vsako trpljenje nek svoj skriti namen, smoter! Bolečina in trpljenje sta v resnici naša učitelja. Usmerjata nas po poti zorenja. Lagodje in prijetno življenje nas ne pripeljeta nikamor oz. sta razlog našega osebnostnega razkroja. Zato sprejmi vsako bolečino - bodisi zunanjo, bodisi notranjo - kot prijateljico, zaveznico, ki ti kaže pot, kam naj se usmeriš. Kajti, ko boš premagala bolečino, boš rasla oz. zorela. Bolečina je sestavni del življenja - skoznjo vodi pot do zrelosti, zorenja! Bolečini pobegniti se ne da, ker je sestavni del tvojega srca! Travme iz otroštva se pač zanikati ne da, lahko pa kaj ukreneš, če življenje ti vozla! Če mislite, da morate za vsako stvar trpeti, v življenju vas utegne le trpljenje doleteti! (izreki so iz knjige "Modrosti zbrane iz verzov stkane")