zaradi gost-o-ljubnosti z veseljem poklanjam eno recitacijo: Čaka te Živi le ta, ki vse spoštuje, čeprav mu je povsemu tuje. A mrtev ta je, ki vse da, na to, kar misli, da pozna. Zato so pesmi, moja draga, ker v verzih lažje se pove, da sŕce nikdar ne omaga, le sreče branit se ne sme. A zdaj so neki čudni časi in v temni tej negibni masi, iz množic, ki srepijo v tla, le malo ve jih - bo prišla! Prišla bo, zvezda vsesijajna! »Aja? In kdaj?«, sprašuješ me. Povem le enkrat, naj odzvanja: »Izvedela boš, čaka te.« - - - - - - - -