rozica

Hvala vsem skupaj! Zjutraj sem bila čisto zmedena, zdaj pa mi je malo boljše. Sem sproti prebirala vaše komentarje in jih v sebi premlevala - čeprav so različni, ima vsak v sebi nekaj ali kar dosti resnice... V glavnem... sem prišla do zaključka, da je vsak odnos med ljudmi zelo kompleksen... Se strinjam z Diano, ki pravi: "Zrel in dober odnos lahko ustvarita dva, ki sta zmožna se o vsem iskreno in odkrito pogovoriti!" Po mojem je najbolje, da se s tipom odkrito pogovorim in da najdeva skupaj neko rešitev ali kompromis, oziroma da sploh izvem, pri čem sem..., kaj si on misli... Seveda pa si ne moreva kar nekaj obljubljati in sveto verjeti, da bo tako, kot se bova dogovorila, do smrti. Najbrž bo treba pustiti, da se odnos sam konstantno oblikuje in vzdržuje, ali pa sam razpade - kot pravi lia. Ni za zapirat vrata - kot pravi tudi freia. Lahko jih pustim vsaj malo priprta, da dopustim človeku vsaj možnost..., če seveda tudi on hoče. Drugače pa sem po naravi še najbolj podobna Suryi - ko se zaljubim, mi razum odpove, in potem se prepustim, da me nese, kamor me. Vendar iz mojih preteklih izkušenj vem, da to ni glih najbolje... Je pa res, da če hočem biti z njim, kolikor pač bom, se moram malo prepustiti in biti pripravljena tudi na razočaranje... V nasprotnem primeru ga moram takoj pozabiti tako, da ga enostavno ne videvam več. Jebela, kako je življenje zakomplicirano! Oziroma si ga sami zakompliciramo! Biti sam ni lepo..., če pa si z nekom, so spet problemi. Eh, k vragu! Samo da me optimizem ne zapusti!

Pozdrav vsem skupaj! Zadnje čase sem malo v k.... in si ne znam pomagati. Nekomu se moram zaupati, pa ne vem, komu... in ker sem naletela na ta vaš forum, bi vas prosila za posluh in morebitno pomoč. Spoznala sem enega tipa, starega 38 let, samskega, brez otrok... Jaz sem samska z dvema otrokoma, stara 37 let... Ko sva se spoznavala, sem mu takoj povedala, da si želim tipa ob sebi (da bi se z nekom dobivala, ko sva fraj... med vikendi... za družbo in za seks), vendar otrok ne mislim več imeti. Povedala pa sem mu tudi, da nisem za kake avanture - sem lahko tudi sama, če ni ta pravega..., tako kot sem sama že 4 leta. On mi je rekel, da si vsak samski moški brez otrok prej ali slej želi otroke. S tem mi je po mojem povedal "med vrsticami", da si tudi on želi ali si bo enkrat želel otroke. Jaz to razumem tako, da dokler si ne najde primerne ženske brez otrok, ima pač samo kake seksualne zveze s katerokoli, ki mu pride "pod roke". Ni mi tega konkretno povedal, ampak tako sem jaz razumela. No, in ker me je kljub temu, da sem mu razjasnila, kako je pri meni, še naprej osvajal... in mi s tem "zlezel pod kožo"... sva zdaj 2 večera preživela skupaj. Vse lepo in prav... problem pa je v tem, ker mi je tip zelo všeč in čutim, da se tudi čustveno navezujem nanj. Zdaj pa ne vem, če se sploh lahko... oziroma kaj naj sploh naredim, da se ne bi čustveno navezala nanj. Bojim se mu to povedati, ker se bojim, da bo takoj prekinil z mano. Po eni strani mi je lepo z njim in bi rada, da traja vsaj nekaj časa; po drugi strani pa se bojim, da če bo trajalo, bo zame še huje, ko bova enkrat končala, ker bo mogoče spoznal kakšno primernejšo zanj, samsko brez otrok za resno zvezo... Vem, da nimam kaj izgubiti, če pustim, da traja kolikor traja. Čas, preživet z njim, se mi ne bo zdel izgubljen. Itak nimam nekih planov za prihodnost kar se tiče družine, otrok... Kvečjemu lahko on izgublja čas z mano, če si misli enkrat ustvarit družino. Izgubim pa lahko delček svojega srca, mogoče tudi malo dostojanstva, zaupanja..., on pa pridobi še eno "črtico na koledarju" - grdo povedano. Kaj naj naredim? Kako naj odklopim čustva? Imate kak recept? Bi bilo sploh pošteno do same sebe (ki sem zelo čustvene narave), da čustva nekako zatrem? Je čustvenost vrlina ali šibkost duha? Se vam zdi, da je bolje, da mu vse to povem..., ali naj si sama pomagam in se nekako NE ZALJUBIM ter prepustim, naj zveza traja, kolikor bo trajala? Lepo nedeljo vam želim!