Cacha

Someone, razumem razliko med materialnim in duhovnim. Imam fanta, ljubim ga in prav tako imam sama sebe rada. Če sebe nimaš rad, potem tudi drugih ne moreš imeti. Menim pa, da pri ljudeh kot bitjih ne gre ločevati materialnega in duhovnega, pa karkoli vam že to pomeni. Narava (ali kot nekateri pravite - Bog) nas je ustvarila popolne kot celoto, zato je nesmiselno ločevati, če ne celo narobe, ti dve plati našega bivanja. Skrbeti moraš za oboje in rad moraš imeti oboje, ker oboje si. Andrej, jaz imam veliko lepih misli. Ker pa je po mnenju mnogih na forumu, smisel življenja ljubezen, je treba dodati, da čista ljubezen včasih prinaša tudi trpljenje, sploh če je brezpogojna in vseobsegajoča. Nobena stvar nima samo ene plati. Pa še za Marso: Če bi si (legalno seveda) rada ustvarila večje dohodke, se mi lahko javiš na moj emajl. Mislim, da ga imaš? Cacha

Marsa, nisem naivna, če napišem, nekaj, kar vidim. Je mar neresnično to, kar vidim ali pa me oči varajo? Še vedno trdim, da je mogoče s vojim delom dosegati neznanske cifre. Kar Billa Gatesa poglej, a mogoče ni dosegel neznanskih cifer s svojim delom in seveda z nečim kar nima vsak - s svojo genialnostjo? Tudi jaz načeloma odgovarjam na vse, kar leti name. Moj nickname ti govori, koliko sem stara, btw. Cacha

Andrej, misli se ne išče, misli se porajajo. Išče se besede, s katerimi opišemo misli. Ma kaj materialno - duhovno. Občutek sreče in zadovoljstva in vse ostalo je materialno, fizično Še vedno je občutek, ki mine. Če pa ni občutek vezan na razum in fizično telo, kako ga pa potem čutiš? In kako veš, da obstaja, če si ga ne moreš vtisniti v spomin, ki je fizična zadeva. Cacha

Ja, kako hitro dogajanje. Vpisi sproti zastarevajo, super! Še za Marso en odgovor, potem moram pa res naprej delat! Madonca, kaka zmeda bo tule v forumu nastala... he he. No, kaj delam. Študiram. Sicer sem pa del norega teama, kjer sem v vsestransko pomoč, t.i. deklica za vse, ki je zadnje čase večinoma doma (imam absolventa) in pri računalnikih in ureja vse tisto, kar je nujno, da team funkcionira. Vmes skuham še kosilo, preberem hčerki pravljico ali greva rolat ali pa na sprehod ali pa delava papirnate ladjice... karkoli nama že pade na pamet. Živim od sončnih dni, v neznansko veselje mi je vse, kar ima kolesa, osrečujejo me ptice, mački in zanimivi ljudje, ki jih je vedno dovolj, samo poiskati jih je treba. Toliko časa zase, kot si ga vzameš ti, si ga jaz ne morem vzeti. Ampak tudi takole nekako gre. Najbrž ti je znano, ali pa ne (?) - kompromisi in kompenzacije, ki jih delamo vsak dan sproti. Tisto vprašanje ti je bilo namenjeno zato, ker sem videla, da sklepaš, da smo mladi naivni in živimo v oblakih. Mislim, da ti ta predsodek dela resne težave. Cacha

Andrej! Vidim, da si besedno zelo spreten, ampak ti povem, da tudi takrat, ko imaš vse, nimaš vsega! Takrat si namreč še vedno nekaj ŽELIŠ (želje imamo po tistem, kar nam manjka ali bi radi imeli), namreč, da bi tisto stanje, ki te osrečuje, trajalo v nedogled. Susi13, ne vem, če te čisto razumem. Kako naj brez razuma obstajam. Samo telo in nič drugega, ni živo. Mrtvo telo je pa itak vseeno - zdravo ali ne, mrtvo je. Veselilo bi me, če si vzameš čas za dodatno razlago. Hvala. Cacha

Marsa, in s čim se ti preživljaš pri svojih 35 letih? Cacha

Lahko imamo vse, ampak, a si predstavljaš, kakšen dolgčas bi to bil? Cacha

Eh, Andrej, veliko delati... Stvar je relativna! Obremenjen je človek lahko od čisto drugih stvari - biti npr. razpet na 100 koncev in zaradi premalo časa nikjer res 100% učinkovit, čeprav bi to rad bil. Cacha

ODGOVOR MARSI Ja, res so redki, ki pri 28 dozežejo takšno materialno stanje, jih pa nekaj poznam in vem, da je to še daleč od nemogočega in tudi jaz bom po vsej verjetnosti med njimi, če mi ne pade kaka skala na glavo. Pa ne počnem prav nič nelegalnega. Zame finančno ne skrbijo moji starši, že od moje polnoletnosti ne. Študiram toliko časa, kot običajni študentje - še zdaleč ne 10 let. Trenutno mi razen zdravja nič na svetu ne manjka - morda je to cena, ki jo plačujem zaradi obremenjenosti? Včasih se v življenju postavimo v situacije, ko preprosto moramo delati prekomerno, kar pa je vseeno bolje, kot da se smilimo samim sebi. In ključ uspeha? Vse je v glavi. Svoje omejitve si postavlja vsak sam. Polena, ki ti jih mečejo pod noge, lahko vedno preskočiš, ali pa greš po drugi poti k cilju. Ne misli pa, da je pot lahka. Ravno zato po njej hodijo redki. Cacha

Jaz pa mislim, da sreča nikoli ne pride sama od sebe. Saj tudi na loteriji ne zadaneš, če ne vplačaš listka. Torej, za srečo se moramo potruditi - jo iskati. Kaj pa pravzaprav počnemo tukaj? Pišemo v prazno? Morda, vendar kljub temu vsi nekaj iščemo. Morda prijetnega sogovornika, morda zanimivo informacijo, razvedrilo, karkoli - vsi imamo nek motiv. In če je tudi iskanje sreče motiv za mnoga naša početja, potem ne moremo reči, da jo čakamo, kar bi tudi ne bilo smiselno; nekaj je v življenju pač treba početi. Je pa res, da je sreča nekaj subjektivnega. Če jaz najdem svojo srečo v neki stvari, še ne pomeni, da jo bo nekdo drug našel prav tam. Tisto, kar nas osrečuje, nam je različno in prav je tako. En lep pozdrav vsem! In zdaj novemu dnevu naproti. PS.: Marko, sploh nihče ni zares napadalen. In sploh ti takole nihče nič ne more, pa če si še tako želi. icon_smile_wink.gif Cacha

Ja, Andrej, saj to je tisto. Stalno iščemo neko ravnotežje in Aristotelovo zlato sredino, ki se nam vsem tako rada izmuzne. Mogoče je to tudi odgovor Teji. Verjetno moram res kaj korenito spremeniti, ampak zaenkrat še odkrivam KAJ. Jaz načeloma za spremembe sem, sploh pri sebi, saj konec koncev je prav, da rastemo. In tisto, kar me meče iz tira, iščem že 4 leta. Kot kaže, neuspešno. Človek nikoli ne more imeti vsega. Denar - pri zdravju je danes žal še kako pomemben. Vsa zdravila plačujem, ker ne spadajo na "listo". Niso poceni. Tudi razni specialisti precej stanejo, pa moram reči, da je bilo kar smiselno iti k njim, pa četudi na drug konec sveta. O bioenergetikih pa ne bi izgubljala besed... Kradejo čas, denar in farbajo folk. Morda bi bilo smiselno odpreti forum na to temo. No, jaz ga ne bom. Hotela sem samo povedati, da v marsičem podpiram Marka in da bi bil v krogu ljudi, ki jih srečujem sicer spoštovana oseba, vendar kljub vsemu ne bi bilo nič posebnega, da pri 28ih vozi BMW itd., ki mu ga ni kupil očka. Cacha

Tudi jaz sem bila pred leti na regresiji v Dutovljah (primorska) pri nekem gospodu, ki je sicer Rus, tako da je vse skupaj potekalo v angleškem jeziku. Bilo je naporno. Trajalo je 4 ure. Vse imam posneto na kasete, ampak ne najdem poguma, da bi jih še enkrat poslušala. Če je bilo koristno? Vsekakor. Priporočam vsakemu. Osebno ne verjamem v prejšnja življenja in se mi zdi, da to sploh ni pomembno. Ključno pri regresiji je, da iz sebe izdaviš stvari, ki jih sicer ne upaš priznati samemu sebi. Nujno pa je, da regresijo vodi nekdo, ki je izkušen in ki ve, kaj dela. V regresiji, kakršna koli že je, je veliko pozitivnega. Cacha

Tule sem naletela na precej hude krvi. Iskrenost očitno naleti na hud odpor. Pa se vam zdi to prav? Zakaj mislite, da človek pri 28 letih ne more voziti BMW in biti uspešen? In kaj je narobe s tem? Zakaj si človek ne bi smel uresničiti svojih želja, če je sposoben? In kaj je tako neverjetnega, da se mu pripisuje bogate starše? Vas je strah priznati samim sebi, da niste tako uspešni kot Marko, bi pa z veseljem bili na njegovem mestu? Zdaj bodo najbrž leteli klasični odgovori: 1. materialno stanje ni pogoj za srečo 2. nimam takih želja 3. nisem materialist ... itd itd Konec koncev pa si lahko vsi priznamo, da je danes denar sveta vladar! Kup ljudi je iz dneva v dan nesrečnih, ker nimajo denarja - otroku bi radi kupili kolo, peljali ga na počitnice, radi bi si plačali dobrega zdravnika, da bi se pozdravili... Ne mi govoriti da denar v življenju ni pomemben. Je. Zakaj bi sicer delavci z mizernimi plačami stavkali in protestirali? Družba, gledano globalno, je tako usmerjena. In ker ne živimo v dobi predjamskega človeka je prav, da se s tem sprijaznimo in si priznamo, da služiti denar ni nič napačnega in da lahko človeku, ki pri 28 letih uspešno služi denar, lahko samo čestitamo. Kaj počnem na lunin.net? Brskam za informacijami, takimi in drugačnimi. Ne verjamem v horoskope, vsaj dobesedno ne. Vse, kar naj bi bile značilnosti nebesnih znamenj, namreč najdemo v vsakem človeku. Vsi smo trmasti kot biki, občutljivi kot raki, bojeviti kor levi, dvolični kot dvojčki, natančni kot device... To so normalne človeške lastnosti. In vsi smo pohlepni. Mene trenutno žene neznanski pohlep. To je sicer po krščanski veri čisto narobe, zdaj bi se morala sramovati same sebe, pa se ne. Nemoralno? Pohlep je čisto dobra stvar, če je pravilno usmerjena. In na kaj se navezuje pohlep pri meni? Želim si čim prej zaključiti študij - torej pohlep po znanju. Želim si pozdraviti se - torej pohlep po zdravju. Kaj naj? Naj rečem, da mi bo bog dal zdravja in da mi bo bog naredil fax? Ne bo. Če bi bilo tako, potem je brez vsakega pomena moje obstajanje. Če vse dela bog namesto nas in če nas vse usmerjajo neke zvezdne relacije, smo samo lutke. Potem nima smisla nič, nobeno naše početje, ker ima vse štrence v rokah nekdo drug. Vsega smo si v življenju krivi sami in vse svoje uspehe v življenju lahko pripišemo sebi! Ne pa zvezdam, nevidnim silam in kaj jaz vem komu še. Zdaj po vseh teh besedah se pred silnim napadom umikam, ker me čaka podobna usoda, kot Marka. Spljuvali me boste, pomilovali, zasmehovali, ignorirali, izzivali, skratka, nič pozitivnih vibracij ne bom deležna. Če bo tole prebiral kdaj Marko, mu namenim par besed: Živi vsak dan, kot da je zadnji in ravnaj tako, kot da je pred tabo še mnogo let.