mystique

UJET V VEČNOST Nisi oživel Nisi umrl Rodil si se Še enkrat In spet znova In znova Ujet v vrtincu Brez začetka Brez konca Brez smisla Izstopil bi? Se nehal rojevati? Uničil svojo dušo? Izbrisal sebe? Tu si bil Tu si In tu boš ostal Vse dokler se zadnji atom večnosti ne sesede vase … SAMO Samo peščeno zrno sredi puščave sem. Samo travnata bilka, ki je ozelenela sredi gromozanskega travnika. Samo žarek, ki se dviga kvišku. Samo zvezda, ki je zasijala med tolikimi drugimi. Samo košček sonca, ki tone pod težo oblakov. Samo kapljica, ki se je izgubila v morju. Samo list, plapolajoč v vetru. Samo nekdo, ki je in ki ga nekoč ne bo več.

Indigo.. če recimo primerjaš mene pa kakega tipičnega najstnika, vidiš, da je ogromno razlik in mi potem res lahko daš etiketo "zrela".. ampak dejstvo je, da je v meni še veliko nezrelega in popačenega.. in tisto, da vem, kaj hočem in kaj sem, na žalost sploh ni res.. saj vem, da je to iskanje v tem obdobju nekaj povsem normalnega.. kakor koli.. tu sem napisala prebliskov, ki so se mi porodili v mislih ob prebiranju komentarjev.. Z bivšim fantom imava še vedno stike in se poskušava čim bolj normalno pogovarjati, čeprav mi je povsem jasno, da se on nenehno zadržuje in ustvarja občutek resnosti, strogosti, nedostopnosti. Njega je enostavno to prizadelo bolj, kot je mene, ker me je imel tudi raje kot jaz njega.. in to mi je na nek način grozno. Ker vem, kaj izgubljam.. in se sprašujem, če me bo imel sploh kdo še tako rad, kot me je imel on.. ampak nekaj drugega je v meni.. ne vem, morda me sedaj nekateri tu jemljete nekoliko manj resno, ker jih imam manj kot 20 in tako naprej.. kakor koli - sedaj je tako.. moj bivši fant bi si raje vzel nekoliko časa zase in vselej, ko govoriva o tem, namiguje, da bi bilo bolje, da ne bi imela več stikov.. sploh nič več.. in takrat se počutim, da mi polzi med prsti.. da ga nekako ne morem več zadržati.. in takrat se zavem, da je bil v vsem tem času moja največja opora.. morda se sliši pocukrano, ampak z njim sem vzpostavila vez, kakršne nisem niti s svojo najboljšo prijateljico.. včasih sva se pogledala in sva se razumela.. in z njim sem se počutila tako ljubljeno.. kot bi imela ob sebi končno nekoga, ki ga RESNIČNO zanima, kako je z mano.. in kot ste nekateri tu pametno stresali besede, z njegove strani niti najmanj NI šlo samo za spolnost.. Sicer z mano ne bi vztrajal tako dolgo in bi vse skupaj pustil, še preden bi se dodorba začelo.. Vem, da ga zaradi tega občutka ljubljenosti, ki mi ga je nudil ves čas, ne morem spustiti.. In zato se do njega ne morem vesti niti kot do fanta niti kot do prijatelja. In ves čas se nekako zavedam, da sem sebična. Da ga hočem imeti ob sebi, kljub temu da me še ni prebolel in ga še vedno boli.. bolj kot mene. Na živce mi gre ta moja sebičnost. Tudi v prejšnjem odnosu se je to nenehno kazalo - on me je nenehno ljubkoval in mi izkazoval ljubezen, jaz pa, kot da to ni potrebno. Pa ne, da se tega ne bi zavedala!!! Sem se, ampak vselej, ko sem bila jaz tista, ki ljubkuje, sva oba, tako jaz kot on, čutila, da gre za dejanje, ki ni povsem iskreno, da je na nek načiun prisiljeno. Ne vem, kaj je z mano, ampak po tej zvezi se počutim razgaljeno, sama s svojimi napakami, ki jih sedaj dobro vidim. Vem, da je bilo po tej plati dobro, da sem to doživela, po drugi strani se pa sprašujem, če bom lahko to popravila. Morda res nisva bila za skupaj, morda še ni prišel najin čas.. misel na kakršno koli zvezo me utesnjuje, ker nekako ne vidim pravega smisla v tem.. vse se mi zdi v tem trenutku preveč zakomplicirano.. In še nekaj.. fant mi je v trenutkih, ko sem mu povedala za svoje dvome in pomisleke (in to ni bilo malokrat), velikokrat rekel, da preveč razmišljam. Takrat so se mi njegove pripombe zdele trapaste, sedaj pa se mi vse bolj zdi, da je imel nekako prav. Nenehno premlevam to v sebi in potem pride vse to do nepotrebnih dimenzij. In vse bolj opažam, da na vse gledam z umom. Kot bi moje tehtanje njegovih napak in stvari, ki jih je (oz. ki jih ni) naredil, vplivalo na čustvo, ki ga gojim do njega. Ne vem, kako naj se tega znebim! Vem, dobro se zavedam vsega, kar delam narobe, pa vseeno ne premaknem z mrtve točke. Morda je res prekmalu, morda res nisem dovolj pripravlejna in zrela za vse skupaj, ampak ali me bodo potem res vedno mučili ti dvomi? Vprašanja, ali je ta dovolj dober zame? Ali me osrečuje? Mi je lepo z njim? Teh vprašanj se ne morem in ne morem znebiti.......... pa hvala za vse komentarje

No, prav danes se je nekako očitno zaključila moja zgodba s 4 leta starejšim fantom. Razlika v letih je kar precejšna glede na to, da jaz pod 20, on pa že čez to mejo. No, skratka.. Rada bi se malce razgovorila o tem, da vidim, kakšna so mnenja o tem.. Torej....... Spoznala sva se na morju in najina zveza je neverjetno hitro zaštartala, kar pravzaprav meni ni podobno. Prej sem si vedno raje vzela čas, da človeka res dobro spoznam. Tu pa.. enostavno se je zelo zasukalo, morda tudi zaradi zavedanja, da nekomu ugajam tako in drugače - ker takih občutkov nikoli nisem bila deležna, je to morebiti še toliko bolj spodbudilo moje zanimanje. Po vrnitvi v Slovenijo je torej zadeva doživela svoj začetek - po pravici povedano, ni bilo tistih standardnih uvodov ("Ali bi hodila z mano..."), ampak je bil sam poljub že nekakšen pritrdilen odgovor in tako se je začelo. Kar nekaj časa sem potrebovala, da mi je misel, da imam fanta, postala domača. Še sama nisem vedela, ali mi je to všeč ali ne - vse se je dogajalo enostavno PREhitro. Poleg tega pa so moji starši vsemu skupaj dokapali ničkoliko grenkih kapljic, ker za zvezo niso izvedeli na ravno primeren način, poleg tega pa jih ne morem uvrstiti med ravno nekonzervativne starše. Kakor koli že.. zveza se je nadaljevala in prišlo je do vse bolj drznih dotikov.. moji prvi občutki so bili občutki nesproščenosti, neugodja.. in težava je bila prav tem, ker mu tega nisem mogla direktno in odločno povedati. Drugae bi bilo, če bi poznala dalj časa, takrat pa sem mu samo po ovinkih dopovedovala, da mi to ni všeč. Kaj naj rečem, tipala sem še, iskala barvo odnosa, ki se je šele začel razvijati, čeprav danes vem, da sem storila veliko napako. Sčasoma je nelagodje izginilo, v tistih dotikih sem začela uživati. A prikazal se je naslednji preblisk, ki na žalost ni bil le preblisk - govorim o dvomih, ki so me praktično pestili skoraj od začetka zveze. Svojih čustev nekako nisem imela na vajeti, nanj sem gledala predvsem razumsko in razum je opazil stvari, ki jih "zaljubljenost", ki je pravzaprav nikoli nisem čutila, ni idealizirala. Motilo me je dejstvo, da je s študijem obstasl na mrtvi točki, motila me je njegova neambicioznost in v tem stanju, ko me je na njem praktično vse motilo, sem mu dobrohotno poskusila namigniti, kaj je prav zanj, v resnici pa mi je vse skupaj že začelo presedati. Na živce mi je šlo dejstvo, da je vsako najino srečanje potekalo po enakem vrstnem redu kot prejšnje, najini pogovori so bili kopija prejšnjih, vse to mi je presedalo in vprašanja, ali je to res to, so bila vse pogostejša. In na tihem sem vedela, kakšne je odgovor. Ampak moči, da bi to "zvezo" končala, nisem našla. Tudi poguma ne. In volje tudi ne - po drugi strani mi je namreč začel predstavljati vse močnejšo oporo in uho, ki me je poslušalo, ko se drugi obrnili stran. Skratka, kljub temu da je en del v tem odnosu umiral, je drugi čutil nežno naklonjenost, neke posebne vrste ljubezen. Sledili so odmori. In utopična pričakovanja, da bo potem bolje. A potem se je pač nabralo in kljub temu, da sva se veliko pogovarjala o tem, je izbruhnilo in nazadnje sva se sporazumno odločila, da to prekineva. Mene je po pravici povedano zelo skrbelo, kaj bo potem - kaj, če ne bo hotel več imeti stika z menoj..? Sam namreč ni imel navade, da bi ostal v stikih z bivšim dekletom, tokrat pa je "naredil izjemo". Ta izjema je izgledala precej izkrivljeno, saj se je že med prvim naslednjim srečanjem med nama začelo zapletati in bila sva na isti točki, s to razliko, da tokrat ni bilo nič uradno. Oba sva vedela, da nisem pripravljena, da ne znam resnično ljubiti, da sem še nekoliko nezrela za to. Danes je prišlo do sklepnega pogovora, med katerim sva se odločila. Tako enostavno ne gre več. On laže sam sebi, da bi morebiti še kaj lahko bilo med nama, jaz se spet ubadam z dvomi in s krivdo, ker bi ga rada ljubila tako kot on mene, pa ga ne morem. In tu je še eno vprašanje glede spolnosti. V same spolne odnose se nisva spuščala, sva pa poizkušala nekatere druge "komponente" spolnosti v času zveze in "nezveze". Zakaj imam stalno slabo vest po kakem takem dejanju? O tem sem veliko razmišljala in dejstvo je, da v samem trenutku pozabim na mobebitnega moralnega mačka, s katerim se nenadoma soočim, ko je vse že za mano. Je to posledica vzgoje, grenkega priokusa, ki so mi ga vtepli starši, posledica predaje, ki ni bila resnična in popolna? Mar zato pojmujem razne dotike sedaj kot nekaj umazanega in nekaj, česar se sedaj sramujem? To je bila torej moja izpoved.