ajtak

Kot kaže, je najbližja šola v Nemčiji ... Imamo pa tudi v Sloveniji nekaj podobnega. Že pred leti sem slišala za duhovno univerzo v Mb, letos pa se je prijateljica vpisala na duhovno univerzo Lj. Pravkar sem preverila na internetu, ustanovljena je bila že l. 1988. Link: http://www.cdk.si/du/

2 meseca sem hodila s sodelavcem. Imam novo službo, nov krog ljudi ... Delam v strežbi, prvič v življenju nekaj fizičnega. In me prav osrečuje. V bistvu sem sedaj kar srečen človek. Pavziram slovenščino in sem se zbudila. Kakšen dan po žurki, ko sem vsa mačkasta, se še počutim kot v obdobju rednega šolanja. Drugače pa sem budna, hitra, energična ... Takšna kot sem vedno verjela, da v resnici tudi sem. Kaj me je torej pritegnilo k pisanju ... Hja, prekinila sem zvezo, za katero še sploh nisem žalovala. Nekako se mi je zdelo zguba energije. "Pojdi naprej," sem si rekla in šla. Na trenutke pa me kaka misel v zvezi z bivšim spravi v slabo voljo. Pa bom dala malo "na papir", da vidim, kaj me muči. Ko sem začela oktobra delati v strežbi, me je začel obletavati sodelavec. Cel mesec se je metal za mano, naredil vse, da bi me videl ... Pripravljen je bil celo priti na postajo, ko sem šla s trole, da bi me videl za minuto. Bila sem na njegovem rojstnem dnevu. Tam sem spoznala njegovo bivšo, ki je bila zelo ljubosumna name in se je grdo vedla do mene. Do takrat nisem imela pojma, da obstaja, ni je nikoli omenil, čeprav sem jaz njemu veliko govorila o svojem najboljšem prijatelju, s katerim sva nekaj tudi hodila, a raje ostala prijatelja. Končala sta baje marca, kot tudi jaz s svojim bivšim. Kasneje mi je povedal, da sta se dobivala in mutila še vse do rojstnega dneva. Precej neiskreno od njega. Čez kakšen mesec sem popustila, se tudi zaljubila, čeprav mi v začetku ni bil všeč (celo čudno mi je bilo, da si ga njegova bivša želi nazaj). Želela sem sicer biti še nekaj časa samska, a sem se odločila pogledati, kaj mi lahko nudi, saj se je hvalil, kako verjame, da je zveza lahko nekaj čudovitega in da je prepričan, da bi ravno nama lahko uspelo, to je vedel že od dne, ko sem vstopila v restavracijo. Prvi mesec je bil zares čudovit. Kar naprej je hotel mojo bližino, žele si je, da bi čimvečkrat prespala pri njemu. Kupil mi je vzglavnik, tak anatomski, saj sem nanj navajena, sesalec, saj sem alergična na prah, zobno ščetko, šalčko ... In še mnoge stvari, ki so manjkale, od kar se je njegova bivša izselila. Dal mi je ključ od garsonjere in praktično sem se že preselila k njemu. Decembra je bilo v naši restavraciji ogromno rezervacij za silvestrovanja. Dela je bilo čez glavo, sama sem delala velikokrat 12 - 15 ur in to težko. Oba sva bila zelo nervozna in čedalje več sva se kregala zaradi malenkosti. Nisem imela sploh več časa zase, za svoje prijatelje - ko sem se zbudila, v službo, po službi spat, kdaj so k njemu prišli njegovi prijatelji, nato spat, v službo ... Neke noči sem šla po službi raje domov spat, saj je on ostal do konca in sem se želela naspati - da me ne bi zjutraj zbudil. A sem zaspala zudi v službo. Šefica mi je javila, da k sreči sploh ni gužve in dobila sem prost dan, da se spočijem. Po službi (bila je nedeljain smo delali le od 12h do 16h) smo bili sodelavci dogovorjeni za na pijačo. Te 4 proste ure sem izkoristila za pospravljanje sobe, vzela sem topla oblačila, ki mi jih je pri njemu primanjkovalo in jih odnesla k njemu. Perilo sem že itak prala pri njemu. Pospravila sem tudi njegovo garsonjero. Ob 16.30 sem ga poklicala, kdaj gremo na pijačo. A tu je sledil hladen tuš:"Ja, lubi, a si se ti kar preselila k men, al kaj?!" Po vsem tem, ko mi je dal vedeti, da si me želi pri sebi ... Ko me je pravzaprav sam navajal na to. Od takrat več ni bilo isto. Nekaj je obviselo v zraku. Ves čas sem mislila, da sem sama kriva, ker sem prinesla tiste obleke. A temperature so padle, domov nisem imela časa hodit in to je bilo edino praktično. Ali pa se ne bi midva nič videla, razen v službi, ko sva se bolj ignororala zaradi dela. Za novo leto je želel iti v hribe in ne biti z mano, kot je prej govoril. Jaz sem si zelo želela biti z njim, saj mi je to veliko pomenilo. Novo leto je pač lepo preživeti s tistimi, ki jih imaš rad, ti veliko pomenijo. Na koncu se je nekako "sprijaznil" s tem, da je ostal v Lj. Bila sva s frendi, sodelavci, spoznala sem dosti novih ljudi ... Bilo je fenomenalno, le da mi2 nisva bila kaj dosti skupaj. Ampak dobro, žur je žur. Po novemletu sei je vzel 2 tedna dopusta. Samo .. od vsega in vseh, tudi od mene. Rekel je, da to rabi, da mora biti sam, razmisliti o mnogih stvareh ... Šla sem domov za 2 dni. Ko sem se vrnila, me je prosli, če se lahko odselim, da bi rad zvezo malo distanciral. Vse skupaj je bilo že zelo čudna, a sem si rekla, da bom počakala ta 2 tedna in potem videla, kaj bo. Čeprav mi ni bilo všeč, niti približno. Prvo jutro, ko sem se zbudila doma, me je že vabil na kavico in da bo on prišel v gostilno blizu mene. PO kavici je rekel, naj ga popoldan pokličem, ko bom lahko, da uletim k njemu. Tako je tudi bilo. prišla sem k njemu, dala sva se dol (BTW tu sva se super ujemala) in potem je postal tih. Drug dan naj bi šel v hribe, a mi ni znal povedati ne kam, ne kako ... sam, baje ... Zvečer je bil kao zmenjen z mamo in nekako se me je hotel znebiti, kar sem dojela in šla. Vsega sem imela že pošteno dovolj. Ko sem prišla v dom, sva šla z najfrendom Miho v Paninoteko na večerjo. A glej, ko sem se vračala, sem zagledala njega - objetega z drugo. Najprej seje delal, da me ne vidi, a ko sem ga dobesedno obrnila in rekla, da nisem neumna in kdo da je to, sta se oba izgovarjala, da sta samo frenda. In da me bo poklical pozneje, kaj vendar težim ... Skoraj sem bruhala. Prijela sem Miho pod roko in odšla. Drug dan sem prejela sms - pozdrave sKrvavca in naj se ne sekiram, saj da ni nč blo. Odgovorila sem, da se mi to ni zdelo najbolj navadno itd. Nato mi je pisal nekaj dni le pozdrave, kot da je na tečaju slovenščine - dober dan, dobro juto, lahko noč ... Debil. Vse se mi je premetavalo po glavi, nič jasno, na čem sem, nisem vedela, kje je, ni se oglasil, ko sem nekega dne le klicala, kakršnokoli direktno vprašanje je ignoriral. Nato sem se nekega jutra zbudila -ozdravljena! Prebolela sem ga. Naslednji dan sem šla ven in zvedela, da me je tisto odločilno noč, ko sem prespala doma in od kar ni več bilo lepo, prevaral ravno s to prijateljico. Tako mi je odleglo - sama torej nisem bila nič kriva, niso bile krive butaste obleke, ampak on! Zelo grdo od njega, ampak - on je tisti, ki je varal, njegova karma ... Jaz sem čista! Nasledni dan je bilo 2 meseca, od kar sva začela hoditi in napisala sem mu sms "Srečno 2. obmesečnico ... in zadnjo!" Nalednji dan je odgovoril "I tebi ..." Pomislila sem, kako fino, da sva kar končala brez komplikacij. Stvar sem zaključila sama pri sebi tako, da je pač on revež, saj ni sposoben odkritega in iskrenega življenja. Ko se je vrnil s skrivnega dopusta, sem bila jaz pri sestrični na morju, kjer sem si privoščila svoj zasluženi dopust. Nato sva se videla po 2 tednih v službi. In od takrat naprej spet skače okoli mene. Ja no, revež, a ne ... Mi dol visi zanj, hvala lepa na takšni osebi - je ne rabim v svojem življenju. Zanimivo je, da sem tako lepo in z lahkoto rešila stvar, ki bi se mi včasih zdela velika in vredna paranja živcev. Zelo vesela sem za tak osebnostni napredek. Po drugi strani pa pokuka kdaj kak črviček jeze ali česa že - npr. danes sem kosila 2 mizi stran od tiste ženske, s katero me je prevaral. Bila sem spet z Miho in malo sva si jo privoščila. Je že čez 30 in se spravlja nad mlade pare ... Rada bi bila 100% ravnodušna, nočem škodoželjnih misli. To bo naslednja stopnica

Ej, nemogu vjerovat da sam procitala tvoj mail upravo danas nakon sto se jucer opet zbilo nesto sto ti ne zelis znati. Mucilo me dugo vrijeme, talozilo se u meni pouzrucivalo depresije i na kraju sam shvatila, da ja ne zelim biti vise u vezi! S nikim! I jucer sam to rekla *** i da ga jos volim ali nemogu mu obecat vezu, tj. navezanost jer u tom primijeru nisam iskrena sama sa sobom. A ni sa njim. Neznam zasto je tako, vjerovatno jer sam vec od 15. g. u vezi pa nemogu vise. Iskreno se nadam da smo si sudjeni nakon sto cemo proci svaki svoj dio samostalnog zivota. Jer to nemozes na pola - bit s nekim i zivjeti za sebe kao sto smo u zadnje vrijeme. Jer meni treba ljubav i njeznost a od njega sam bjezala. Ja bih samo ljubav, od ljudi koje volim, da ih mogu zagrliti, poljubiti a da me to ne zaveze uz nikoga. Cudna filozofija. Ali to je to, rekla sam ti bistvo svojih misli do kojeg sam teskom mukom dosla, uz plac i tijeskobu. Ajde, drzi se mala i ne placi, sve ce biti uredu, sve je u Bozjim rukama i u rukama sudbine. Nadam se samo, da ce *** proc kroz to i da ce me razumijeti jednog dana kad preboli. Nije bio neznam kako ljut, nije puno ni pricao, rekla sam mu da sam tu za njega, da ga jos volim i ako bilo sto treba, da sam tu. Samo ne sa njim. Drzi nam fige ... Pusa ***

Heh, kul testić! Men je pršlo inovator, pa bi se kr strinjala z opisom.

Kaj naj rečem, naslov pove že itak vse. Nahajam se v obdobju preizkušenj. Vse več jih je in na vseh področjih. Držim se, enkrat sem podlegla, pa se mi je že isti dan maščevalo ... Huje kot bi si mislila. No, nč groznega, nč bat. To naj bi spadalo k poti duševnega razvoja. Občasno verjamem, občasno pa mislim, da je pač takšno življenjsko obdobje. A če je prvo, ne smem popustiti. In sedaj nove in nove in hujše in težje in ... Ko se dogaja, včasih kar pozabim, da gre za to in šele, ko je mimo, se spomnem in sem jezna nase, da sem sploh vse resno jemala. Po pravici povedano, se jih niti ne spomnem več vseh. Je pa težko. Včasih pomislim, da sploh ne bom zdržala, da bom prej znorela in res nisem zihr, da ne bom podlegla ... Zveni čudno, sam ne bom podrobneje razlagala, za kaj gre. Stvar je v tem, da me daje na področjih, kjer sem šibka. Držite mi pesti ...

Ful ti hvala za te karte, da si jih objavu!

Kul, ja, že od malega me spremlja volkec. Pa ma kar fajn pomen! Mi je všeč

Najbrž si že kdaj slišal izjavo, da je zaljubljenost samo enostavna kemijska reakcija Mogoče te pač življenjska pot vodi drugam kot do sedaj. Nisem zihr, da to lahko veš iz ljubezni na prvi pogled (ta lahko dostikrat prej škodi kot koristi), bodi pa pozoren na znake. Menim tudi, da se ti to ni zgodilo brez veze. Saj se nisi sam odločil: "No, grem se zaljubit in si zakomplicirat življenje." Vse ima svoj namen, a ne?

S prijateljico, s katero sva bili pri Turoffu (za na blog jo bom poimenovala Dea), sva ugotavljali, kako imava obe podoben občutek, da nama je to najino druženje nekako sojeno in da smo zaenkrat "v skupini" medve, njen fant, njen bivši in moja prijateljica (recimo Ana). Pridružili se nam bodo tudi drugi, vsak ob svojem času. Ona je to tudi sanjala. Že nekajkrat sem pomislila, da bi tudi moja prijateljica (recimo Daša) potrebovala bolj duhovno usmeritev. Od otroštva sva prijateljici, vmes sva bili nekaj časa skregani, v srednji šoli pa sva postali sošolki in spet obnovili prijateljstvo. Obe imava nekoliko problematično preteklost in imeli sva težave z depresivnostjo. Sama imam mami, ki me je naučila pobirati se, tako da sem imela dobre in slabe faze. Ona ni te sreče in samo še tone navzdol. Želela sem si, da bi ji pokazala duhovno pot in čakala sem pravi trenutek. Moj dan se je začel bolj klavrno. Po tem, ko sem se včeraj po neumnosti odjavila od izpita, saj nisem utegnila narediti seminarske do konca, sem se odločila, da bom resno začela živeti na novo, uredila spalne navade, se resno prijela dela ipd. Še isti večer smo šli samo na pijačo z dobrim prijateljem iz doma (Miha) in s še 2, za katera Miha pravi, da sta zelo poduhovljena in da ju moram bolje spoznati. Izteklo se je tako, da sem po sicer prijetni noči zaspala šele ob pol štirih in prespala jutranje predavanje. Tokrat me je cimra spet, kot že večkrat, zbudila že pred osmo. Ona se kar začne pogovarjati z mano, kot da sem budna. Si predstavljaš? Spiš, ona pa te vpraša: Kdaj greš na predavanje? Ali pa danes: Boš čaj? Tega se sicer ne spomnim, a verjetno sem rekla "ja," saj me je čez nekaj časa spet zbudila z vprašanjem: "Boš med?" Potem je čez 2 uri prišla s predavanja in precej ropotala - glasno odpirala in zapirala vrata, glasno stopala po sobi, tresla nekakšno pločevinasto škatljico z delčki, ki so ropotali (to že 2.!) ... Bila sem zelo jezna, saj se to ponavlja, zato sem se odločila, da ji to povem. Sama sem se res zelo potrudila tiho vstopiti - sezula in v glavnem slekla sem se v kuhinji, da ne bi ropotala, nisem zamenjala vložka (!!!), ker je bil nov na takšnem mestu, da bi ropotala, če bi ga vzela itd. Ona pa se ne potrudi, sem si mislila. Grozno težko sem se pripravila, da sem ji povedala, da prosim, če bi bila lahko v prihodnje bolj tiha, kadar še spim, pa se je razburila, da se je vendar zelo trudila biti tiho in da bolj tiho ne more biti. Potem sem rekla, da se spečega pač ne sprašuje, če bo čaj, čeprav hvala zanj itd. Nisva se skregali, le nekaj je obviselo v zraku. Zelo jezna sem nase, da ne znam nobene kritike ali česa podobnega povedati tako, da ne bi koga razjezila. Nekateri to znajo, to je zelo pomembnmo obvladati. Kar naprej koga užalim, a hočem le pojasniti, razjasniti ... Na faksu sem imela nato smolo z avtomatom, ki je požrl 100 sit v kovancih, ker je bil prepoln, za nameček sem zavihtela torbo - naravnost v kozarec vode, ki ga je držalo dekle in sem jo polila ... Kljub temu, da sem si določila post s sadjem, sem po takšnem dnevu morala na kosilo. Bila sem sama. V restavracijo pa je vstopila - Daša! Spet vsa depresivna ... Nekaj stvari sem ji pomagala razumeti, razčistiti in zelo so me presenetili odgovori, ki sem jih ji dajala. Njo tudi. Očitno sem že nekaj pridobila na tej relativno novi življenjski poti. Povedala sem ji nekaj malega o svojih izkušnjah z duhovnostjo in zelo sem jo zaintegrirala. To je torej ta dan, ki sem ga slutila. Jutri gre z menoj k tistemu človeku, o katerem sem govorila v "nekaj malega o energijah", zvečer pa greva na predavanje o transmisijski meditaciji. Da vidi enega od mogočih vpogledov v pozitivnejšo prihodnost. Upam, da se bo odločila za to pot, a odločitev je seveda njena. Čeprav moram reči, da sem jo čakala ...

Dobro vprašanje. Ne bi znala pojasniti. V zadnjem času (no, ne tako kratko obdobje) se mi nabira toliko podatkov, da si še ne upam zaključiti, kdo/kaj je zame Bog. Nekje med krščansko verzijo "očeta, ki nas vse ljubi" in energijo ljubezni. Ali se ljubim? Mislim, da bi se morala bolj ... Vem, da je to pomembno. Turoff je rekel: Druge lahko ljubite, zakaj je tako težko ljubiti sebe?" Res ne vem, zakaj je tako. Hvala za tole zadnje ...

Pri Turoffu sem bila v torek. Povsem nepričakovano sem dobila prevoz od prijateljice, ki je šla v Avstrijo in se je na poti tam odločila, da me počaka na Bledu, da vidi, za kaj gre. Bližje, kot smo bili, bolj je premišljevala, da bi šla, če bo kako mesto prosto. Ko sva prispeli, se je odločila in zelo sva bili veseli, da je bilo prosto mesto zanjo (morda kdo ni prišel). Potem smo šli v sobo za meditacijo, ki jo je vodila starejša gospa. Ne vem, kaj me je tako presunilo, ampak skoraj sem se zjokala. Nisem mogla odpreti oči, kar ostala bi tako. Pa same so se mi zaprle, že preden je to rekla. A treba jih je bilo odpreti in šli smo v sosednji prostor. Sedla sem in ponovno zaprla oči. Slišala sem, da je Turoff zunaj in da pozdravlja ljudi in jim govori. Po vsakem krogu gre namreč malo ven. Nato je vstopil in je govoril o temni kači, ki tiči v nas, naj obrnemo hrbet temi in gledamo proti svetlobi, saj kamor pride svetloba, se ne more skriti nobena kača več. Jezus je rekel: Poberi se, Satan! In o tem, zakaj smo kar naprej tako zaskrbljeni glede svojih teles. Bolečina, trpljenje ... Da moramo biti hvaležni svojim rokam, saj z njimi objamemo ljubljene. Nogam, saj nas pripeljejo k ljubljenim. Malo semga gledala, malo ne, vse se je belo bleščalo. Pri vdihu smo v mislih rekli: JA, Bog, pri izdihu odganjali kačo in na koncu rekli: Hvala, Bog. In tako večkrat. Govoril je veliko stvari, tako po izsečkih mi večkrat prihajajo na misel, zdaj se ne spomnim vsega naenkrat. Ko smo končali, je prišel ven in rekel, da je čutiti veliko Jezusove bolečine in ljubezni. In zakaj ne ljubimo Boga, zakaj se ne moremo odločiti in narediti ta korak proti svetlobi. Če tako radi trpimo, naj trpimo, če smo zadovoljni s tem, kako živimo, prav. Vendar če želimo biti z bogom - zakaj je to tako težko? Jezus se je združil s Kristusom in zaradi ljubezni premagal smrt. Mi nismo sposobni premagati niti razvade, ki škodijo našemu zdravju (kajenje). In še veliko tega, nato o Zemlji, ki je naša mati in po njej udrihamo, "serjemo" icon_smesko.gif (ja, tako se je izrazil) ampak ne vidimo, da trpi, da jo boli, kot bi našo mater, če bi ji to počeli, da ... UMIRA! Nato je hodil med ljudmi in nas pri tem gledeal v oči (v očeh se vidi, ali ljubiš Boga, je rekel). Imelo me je, da bi ga objela. Vame se je nekoliko zastrmel, nato pa premaknil pogled v mojo prijateljico, jo nežno prijel za obraz (pri tem sem zaprla oči, saj je bila njegova bližina premočna) in rekel: Ja, otrok, vem. Ljubiš Boga. Čez nekaj trenutkov sem odprla oči in megleno videla prijateljico vso zmedeno, z belimi iskrami v očeh. Nato sva se objeli, tako srčno in zjokala se je. V tem dnevu sva se tolikokrat iskreno objeli ... Za hec sva si rekli, da sva sedaj sestri po dušah. In tako tudi čutim. Problem je samo v tem, da se zdaj moj smotan UM ubada z mislijo, ali ne ljubim Boga. icon1_rolleyes1.gif Ker če bi ga dovolj ljubila, bi se ustavil tudi pri meni, tako pa se ni ... Pa bi to lahko itak rekli vsi, pri katerih se ni ustavil. Čeprav se je zadnjič ustavil pri meni, mi pokazal mojega angela in svetoval, kako naj meditiram. Sem kar jezna nase, da se blatim s takšnimi mislimi. Ko smo se potem vozili, sem nekje med potjo neverjetno silno začutila, kako se mi je odprla kronska čakra. Cel vrtinec nad glavo. Ravno sem nekaj govorila in nisem mogla nadaljevati. To je bilo lepo. icon25.gif Upam, da bom ohranjala odprto pot do Boga, kot mi jo je odprl Turoff (in vsem prisotnim, tako je rekel) in je ne bom zapirala z negativnimi mislimi, dvomi, strahom, jezo ... In da bom resnično vsak dan meditirala. in odganjala kačo, ko bom začutila njeno prisotnost. Včeraj sem bla še čisto blažena, a potem se je zvečer začelo. Najprej po nastopu z mojim plesnim klubom, ki je bil čudovit, bili smo pohvaljeni s strani komisije. Namesto trenerja, ki je moral takoj po nastopu v Lj, sva šli 2 dekleti iz kluba na večerjo in posvetovanje s komisijo. Tam pa je bil, sicer nepovabljen, zelo znan slovenski brejker (pri katerem sem se tudi sama nekaj časa učila hip hopa in boogija) in mu je šlo izgleda zelo v nos, da smo edini klub v Slo, ki ni prišel izpod njegovih rok. Vse je popljuval, rekel, da se je skoraj zjokal, ko nas je gledal. Mislim - toliko negativnosti je bruhalo iz njega, da joj, pa sama samohvala ga je bla, kako je dober in uspešen in vsi uspešni so njegovi učenci, da smo se vsi potihem smejali, ker je bil že smešen! Nehote me je spravil rahlo v slabo voljo, pa tako dober performance smo mel! Drugo je bilo, da je moj fant že nekaj časa spet v svojem svetu, spet je bolj po starem, ne kliče me oz. vsakič, ko ga pokličem, reče "glih zdej sem te mislu poklicat". In tudi ko sem hotela govoriti o Turoffu, ga sploh ni zanimalo in včeraj spet ni cel dan poklical. Rekla sem mu, naj razmisli o tem, kaj mi nudi v zvezi in naj že enkrat razčisti sam s sabo, zakaj vendar hoče biti z mano, ko pa sem mu, kadar sva skupaj, zadnja skrb?!? Ko sem želela prekiniti, so bile pa same scene. Ne razumem ga. Oz ne razumem njegove ljubezni. Vem, da zveni neumno. Tretje - zbolela sem in zdaj ne morem zvečer na obvezno delavnico s skupino in mi je ful bed zarad tega. Četrto - Jutri od 19h - 23h sem dežurna kot vratarka in doma me bodo nap***li, ko mi bo dom zaračunal! V tem terminu nihče noče menjat! Peto - Mami že od včeri sam teži, teži, teži ... Nemogoča je! Pozabila sem kontracepcijske tabletke v Lj in če bi našla rezervo snoči, bi vzela pač 2 hkrati, kar se mi zgodi v vsakem ciklu vsaj 1X, pa še nisem zanosila, ona je bila že včeraj čisto panična. Danes zjutraj pa sem k sreči našla rezervo tako da ni bilo treba po nove, vzela 2 in zdaj pač moram imeti še dodatno zaščito. Ona pa je še kar težila, da sem bila še zaradi tega slabe volje - sama se ne bi zabedirala samo zaradi tega. In potem šesto, spet mami - Kako bom dobila skripto za učiti iz Lj, da smo MI (kdo smo MI, a ne delam JAZ faxa) mislili, da bom letos z lahkoto vse naredila, zdaj pa kot kaže bom imela izpite še septemra ... Kdo govori o kakem septembru? 3 izpite imam junija, to sem ji povedala, v odgovor pa me je tako sumnjičavo s kvazi nasmeškom pogledala, da sem kar znorela in šla odspat eno rundo! Ko sem se zbudila, je bila malo mirnejša. Potem jo je naenkrat zagrabila nova panika. Moja sestra v Švici mora na neko dodatno izpopolnjevanje, izobraževanje, sicer bo izgubila službo. Iz tega je potegnila sklep, da moram vendar NUJNO delati magisterij, kako bom pa le dobila službo, brez magisterija ne bo nič, v njenem času je bila srednja šola nekaj, danes ni nič in potem bo enako s faksom. In kr neki ... Joj, zakaj mi ne da dihat? Sam teži, sedaj že mojima bratoma, ki sta prišla iz šole, grozna je! Samo frustrira me brez veze, jaz se pa tako trudim spremeniti in živet bolj veselo, z Bogom ... Saj se zavedam izpitov, če mi teži, se samo grozno počutim, nič drugega. Pa še sekira me glede Turoffa, mam občutek, da ko je očital, zakaj ne ljubimo Boga, je s tem mislil tudi mene, zakaj ni v meni videl te želje, kot jo je v moji prijateljici, ko pa sem prišla k njemu samo zato, da bi bila bližje Bogu. Se ustavi pri tistih, ki jim je to potrebno? Ko je hodil proti nama, sem si tako zelo želela njegovega dotika, a ga nisem bila deležna, zakaj? Si nisem zaslužila? Kar sram me je, da imam te pomisleke, a vendar jih imam. Vem, da so to vse stvari, ki si jih po neumnosti ženem k srcu, ampak nekako me je premagalo. Saj je rekel Turoff, da če se bomo odločili iti na pot proti svetlobi in izgnati temno kačo iz misli, se bo ta branila, vedno bolj dražila ... In to je verjetno to. Ne bom se vdala, samo izpovedati sem se morala. Hvala, ker to bereš. Amen.

Ja, to je res. Kot bi meni pisal ... Glede energij - kako so lepe! Tudi sama sem se zavedla "duhovnega ega" in o tem sem povprašala učiteljico meditacije po je predavanju o razvijanju duhovnosti. Odvrnila mi je, da se to res pogosto zgodi in da je tak duhovni ego največji ego! Sama se bojim, da mi ne bi preveč zrastel, saj mi že od malega rad zraste, če vidim, da mi kaj gre. Mislim, kot pri vseh ljudeh. Vendar ga nisem nikoli marala pri sebi in upam, da se bom uspešno spopad/a/la z njim. So pa "pasti" že bile, številne ... In najbrž jih še bo.

Ta teden je končno prišla na vrsto moja težko pričakovana praksa. Opravljala sem jo na srednji strokovni šoli. Odkar študiram, se veselim dne, ko bom stala pred učenci in jim poskušala na čim sprejemljivejši, lep in prijazen način podati snov. Sama sem imela, predvsem v gimnaziji, dokaj negativne izkušnje s profesorji. Večkrat sem pomislila, da če bom sama profesor, pa tudi če bom na takšni šoli kot je bila moja, ki frustrira dijake, bodo dijaki vsaj k mojem predmetu radi prihajali. Kot oddih sredi frustracij. Čeprav bi seveda raje videla, da bi bilo čim manj "grdih" učiteljev, ker če te večina predmetov obremenjuje, je samo 1 premalo za ravnovesje. Saj priznam, da v srednji šoli nisem več bila najbolj vzorna učenka, prihajala sem v šolo brez domačih nalog, a vendar nisem bila zato noben zločinec in ne vem, s čim sem si zaslužila biti manjvredno obravnavana. Zavedala sem se svojih potencijalov, a je ta zavest v tej šoli iz leta v leto usihala. Tako se tudi moj uspeh ni premaknil s 3, čeprav sem si vsako leto zatrdila, da bom prav dobra. O najboljši učenki oddelka z OŠ tako danes ni več sledi. Ostala sem - "povprečna". Veseli pa me, da rada nabiram znanje. Ne v smislu učenja za oceno, to me odbija. Ko pa se končno poglobim v študijsko literaturo, mi je vedno žal, da nimam več časa, saj bi rada o vsem vedela čim več, a ker je izpit pred vrati, je časa le za najosnovnejše. Saj delam izpite, sedaj mi je povprečje nekoliko padlo, a ga bom spet spravila nazaj na 8. Ni kake krize. Moje sošolke, ki so še ostale na faxu, imajo sicer nad 8,5 ... Pa kaj! Glavno je, da bom to nekega dne doštudirala in da sedaj vem, da je lajhko lepo biti profesor. Ta profesorica, ki je bila moja mentorica na praksi, je naravnost čudovita! Učenci ves čas radi in intenzivno sodelujejo, v njenem razredu ni nikoli tišine, ker bi vsi radi sodelovali! Največji "razredni frajerji" stegujejo roko in želijo pokazati svoje znanje, ideje, mnenja. Vse - disciplinske ukrepe in ocenjevanje - so se skupno dogovorili na začetku šolskega leta in tako se nihče ne čuti po krivem kaznovanega, saj je sodeloval pri oblikovanju "zakonika". Če kdo kaj zagreši, napako prizna, se opraviči (!) in sprejme kazen kot logično posledico - akcija - reakcija. Tega res še nisem videla. Dijaki sami so mi rekli, da imam srečo, da sem pri njej na praksi. In kako znajo! In kako jim razlaga! Vso energijo vloži, govori z vsem telesom, sije! In ničesar ne napiše na sproti tvorjeni miselni vzorec, preden to ugotovijo dijaki. Tako da do vsega znanja pridejo - SAMI! Kako briljantno poučevanje! Sedaj sem pomirjena. Lahko si dober učitelj in lahko imaš dobre učence, vse je odvisno od tega, koliko truda vložiš v to in koliko si to želiš. Pa nekaj je seveda tudi v talentu. Tako. V bistvu srečujem same dobre učitelje! Povsod okoli mene so, že ves čas mojega življenja. Tudi v OŠ bi jih lahko kar nekaj naštela. Glede življenja in vere sploh. Mami, ati, babica, noni ... Prijatelji, fant, ga. Vesna, nazadnje Turoff in sedaj človek iz prejšnjega poglavja. Ja, pa k Turoffu grem spet! V torek!

Včeraj sem spoznala čudovitega človeka. Ko sva se slišala po telefonu, sem v glasu zaznala neko brezskrbnost, ki me je nekoliko zbegala. Mislila sem si: Ali mu je tako vseeno, če pridem? Pričakovala sem bolj vesel ton glasu. Ko sem prišla, sem si oddahnila, saj je ta brezskrbnost pozitivna posledica njegovega odnosa do življenja. Povedala sem nekaj o sebi, nato je govoril on, veliko novega, pa tudi veliko potrditev mojih domnev, ki so se mi stkale iz informacij, ki curljajo v moje življenje. Na levi jin jang na steni, za njim velik kos poslikane tkanine. Oboje mi je bilo že znano - jin jang, narisan na steni v moji sobi še iz začetka pubertete, ko sem se šla hipija. Volk iz moje vizije iz otroštva in iz maminih ponavljajočih se sanj. In Indijanka - ljudstvo, ki ga zelo spoštujem. Čez čas sta obe sliki postali obdani z vijolično- belo svetlobo, ki je utripala - kot neenakomerne svetlobne "fleke". Pomislila sem, da imata risbi tako močno energijo. Bolj, ko sva se poglabljala v pogovor, bolj, kot je ta postajal živahnejši, prijeten, sproščen in odkrit, bolj, kot sva našla skupno nit, več je bilo teh barv, bilo jih je toliko, da sem že komaj razločila podobo osebe pred menoj. Vmes sem opazila, da je drža mojih rok postala spontano takšna, kot jo poskušam na silo držati pri govorniških nastopih, saj sem iz literature izvedela, da takšen položaj rok govori o tvoji iskrenosti in odprtosti, kar vzbuja zaupanje pri ljudeh - majhen psihološki trik. Vedno se mi je to zdel nenaraven položaj (stikajo se blazinice vseh prstov, pri čemer so ti rahlo razmaknjeni), sedaj pa je prišel povsem spontano. Pogledala sem njegove roke in presenečena ugotovila, da jih ima v enakem položaju. Kul. Dober znak, sem pomislila. Ko pa sem se začela spraševati, od kod vedno več energije, ki jo vidim, me je ravno v tem trenutku vprašal, ali jo vidim. Ja, veliko. On jo je tudi videl pri meni, to mu je normalno. Torej jo oddaja on sam, ne risbi. Samo tako široka je, da sega vse do sten, do stropa ... ! Kakšna neki je moja, sem pomislila. Želim si, da bi bila široka. Želim si, da bi bil moj duh bolj odprt. In želim si videti to energijo, večkrat. Ker je lepo videti nekaj, kar ni materialno. Nekaj, kar te obvešča, ti nagajivo maha: poglej, tu je ves čas prisoten tudi duhovni svet. Ves čas. Samo ne vidiš ga ... Pa še nekaj. Mislim, da sem bolj vesela kot zadnje 3 tedne. Tako, od znotraj. Pa tudi moj um več ni tako podivjan . To je kul.

Probite s kakšnim društvom za motnje hranjenja. V Ljubljani je men osebno všeč Muza. Naučiš se nekaj o svoji težavi, veš, zakaj to počneš, pa še spoznaš ljudi s podobnimi težavami. Naj omenim, da do sedaj nisem spoznala 2 z istim "principom" motnje hranjenja. Vsak človek je individum - v vseh pogledih. Skupno vsem z motnjo hranjenja pa je preusmerjanje čustev v hrano. Medtem, ko se bašeš, ne čutiš. Ni zanimivo? Imamo nalogo vsak večer zapisati svoja čustva čez dan, pa je to zelo težko! Največkrat, ker se čustev ne zavedaš, saj namesto, da bi jih čutil, ješ.l