exorcist

Zelo me privlači spletno oblikovanje in igračkanje s spletnimi skriptami, pisanimi v PHP jeziku. To je ena izmed strani, ki sem jih naredil. Hotel sem enostavnost in preglednost pri predstavitvi Slovenije tujcem, zato mogoče tehnično in oblikovno ravno ni najbolj dovršena: http://slowenia.uni.cc

Odličen ljubezenski roman: Haruki Murakami - Južno od meje, zahodno od sonca

Če sploh prepoznavaš svoje "sence" in jih skušaš integrirati v svojo sebnost, si po moje že na dobri poti. Zdi se mi, da so najhujši tisti demoni v ljudeh, ki se jih ne zavedajo, da jih sploh imajo, ali pa jih zanikajo, zatirajo in potlačujejo, ker so raje "čisti" kot pa CELI.

Žalostno... Taka mati, ki si zatiska oči, spada v isto kategorijo kot storilec in jo to uvršča v rang sostorilca, ker je pasivna, ker ne ukrepa, saj bi vsak normalen človek naredil vse, kar bi bilo v njegovi moči, da bi zaščitil lastnega otroka.

Jeza mora letet na svoj pravi izvor, na osebo, na tistega, ki jo je v primarni fazi ustvaril to čustvo, ker "lamanje krožnikov" in udarci v prazno oz. zid, vse to je "mrtva" tvarina, čeprav verjento deluje podobno kot telesna aktivnost, da mogoče ima res nek relaksacijski učinek na kratek rok. Žrtev zlorab pa se pogosto identificira z "rabljem", ker se je zdi nevarni kazati svoja čustva in se počuti ogroženo, sploh ko gre za nemočnega otroka, ki je eksistencialno odvisen od svojih staršev. Tudi če gre za odraslega človeka, je lahko strah v isti meri prisoten in žrtev dobesedno ohromi, zato pa je recimo tako pomemna psihoterapija, ker se nekdo lahko zdravi, tudi če so njegovi zlorabljevalci že zdavnaj pod rušo, namreč cilj je, da pacient odkrije zatrta čustva in jih nevtralizira s podoživljanjem pacient-psihoterapevt, torej v transferju, kjer to agresorsko figuro na simbolen način predstavi sam psihiater (mislim, da imaš v Gestalt terapiji prav azto prirejeno metodo dveh stolov) in pod strokovnim nadzorom privabi na plano vsa ta pacientova "spača" čustva z zelo velikim emocionalnim nabojem, ki jih je pacient potlačil v nezavedno ali si jih ni upal pokazati, jih je zanikal, odcepil...

Načim je odpuščanje vsiljen koncept, nekaj kar bi morali (tudi vera in morala pogosto to zahtevata, da delamo zoper sebe in lastna čustva), je v kali obsojeno na neuspeh, kajti ko se prisilimo v odpuščanje, še globje v nezavedno potisnemo svojo jezo, bes, razočaranje in kar je še teh neg. čustev, ki nato zaživijo čisto svoje, še bolj razdiralno življenje, ker z mehanizmom potlačevanja, zanikanja in samoprevare se teh čustve bismo rešili, mapak v neši podzavesti živijo naprej in s časom pridobivajo še na svoji eksplozivnosti, kar se lahko sprevrže v samodestruktivno vedenje (agresija obrjena navznoter - depresija) ali antisocialno vedenje (agresija obrjena nazven, na račun katere trpijo naši odnosi z ljudmi in se vse bolj izoliramo). Odpuščanje se zgodi ali pa se ne, vendar je to spontan proces in v odnosu celjenja naših ran pravzaprav čisto irelevanten. Gre namreč za meje, ki jih mi sami v sebi postavimo agresorju, tiranu, posiljevatelju - in ta pot je prava. Lahko pa se seveda varamo varamo na racionalni ravni in zanikamo pristna čustva, da smo z odpuščanjem kaj dosegli, dokler nam ne vrže pokrovke s "posode z vrelo vodo", ki jo skušamo po vsej sili obdržati na loncu.

Odpuščanje, če si drugi tega ne zasluži oz. ne prosi, je kontrna indicirano, torej brezpredmetno.

Tukaj večina "duhovnežev" pridiga o odpuščanju kot poti do ozdravljenja, seveda vse zavito v nek religiozni celofan, vendar ne vedo, da je to past, v katero so se sami ujeli. Odpuščanje samo po sebi namreč še ni nikoli prineslo ozdravitve. Torej ta nuja, da se žrtev identificira z agresorjem, se delno skriva tudi v tem novodobnem verovanju v reinkarnacijo in karmo, pri kristjanih pa nastavljenje še levega lica zraven desnega, kjer se je pač treba spoštovati te očetovske figure, ki utelešajo avtoriteto (tudi žrtve posilstva, kjer so jih družinski člani zlorabljali, predvsem oče), pa čeprav so bili krivični, sadistični.... Torej naša celotna družba zagovarja take barabe, kot so posiljevalci...

Bern je napisal: Se globoko ne strinjam s tabo in tvojim načinom razmišljanja in smatram to za verski fanatizem in ozkogledost, kjer je podajanje takšnih mnenj še toliko bolj neokusno in netaktno za to temo, ker s tem nasuješ žrtvam spolnih zlorab še dodatne soli na nikoli prav zaceljene rane - torej jim vzbujaš občutke krivde, kar je njihova že itak prvotna težava, s k atero se spopadajo vse življenje. Pa povej mi relacijo med vero ali tvojim filozofskim prepričanjem v zvezi s posilstvom, kaj imata skupnega? Recimo cilj religije/vere je zveličanje, cilj psihiatrije pa vnovična pridobitev duševnega zdravja, ki je zagotovo bilo skrhano s tako nasilnim dejanjem, kot je posilstvo. In kaj ima veze s posilstvi šele astrologija in planeti? Med vrsticami si vsem žrtvam sporočil, da so si to zaslužili zaradi "slabe karme", med drugim tudi poboj nekaj milijonov Judov. Grozno... Vsaka vera brez empatije in sočutja je zgolj MRTVA VERA, katere nosilci so ponavadi verski fanatiki. Mantis je napisala: Mi je všeč tvoj pogum in to, da slepo ne zapadeš verskim interpretacijam posilstva. Tu bi šedodal, da mogoče nekatere ženske "friznejo" ali zamrznejo ob poskusu spolnega napada, tako da nimajo razvitih tako močnih psihičnih obramb, da nekdo lažje penetrira v njihov meje, kaj šele, da bi se upale lotiti napadalce tudi fizično, za kar pa si seveda niso same krive.

Osamljena je napisala: Osamljena, ne dopusti, da ti novodobniška ideologija "pere možgane". Namreč če nekdo verjame v karmo oz. reinkarnacijo na tak način kot ti, bo potem vedno našel odgovor, zakaj se mu dogaja vse slabo in tako posledično misli, da si je za vse sam kriv, če se mu zgodi kaj hudega, da kvazi odslužuje kazen za svoje grehe v "prejšnjih življenjih" - torej ti to še dodatno nabije občutke krivde, kar je slabo - in vsaka vera, ki tako uči, je slaba. Tak način verovanja je zame oblika verskega ekstremizma. Kolikor sem seznanjem s hinduizmom, je to tudi povsem zgrešena interpretacija Zahodnjaka, ki je v svoji zmedenosti pokupil in pograbil vse za čisto zlato, kar prihaja oz. samo malo diši po Orientu, ne da bi delal selekcijo, ker pač v tej zmedi ni niti tega sposoben. Ponekod v Indiji imaš celo tak ekstrem, da so verni domačini jezni, če recimo kake zahodnjaške dobrodelne organizacije pod krščanskim okriljem, ki imajo ljudem namen pomagati, da se zgražajo nad tem njihovim aktivizmom, češ, da s tem delajo odklog za odsluženje njihove karme. Kakšna vera pa potem to mora biti, ki ne premore sočutja? To ej še pač njihova zapiščina kastnega sistema, ko so bogati in vplivni preko vere manipulirali z ljudstvom, da ni prišlo do uporov in vstaj, da so ljudje še naprej trpeli ponižanja in izkoriščanja, ker so verjeli, da je to njihovo poslanstvo.

Tjazy je napisal: Se ne strinjam, ker psihiatričnega zdravljenja so potrebni le duševno bolni ljudje, ki bi počenjali te grozote (posilstva, spolne zlorabe...). In ti večinoma niso (živijo vsakdanjo življenje in po ničemer vidno ne izstopajo), ker to počnejo zavedno, premišljeno in načrtno - torej hudobije oz. zla se ne da zdraviti s psihiatrijo, ampak se jo da kvečjemo omejiti, priprti, da tak človek, bolje rečeno žival, ne nadaljuje nasilja in ustrahuje svojih žrtev že s tem, da je na prostosti. Se strinjam s temi, ki trdijo, da je treba, da žtev sama sebi odpusti (to, da se jim je to zgodilo in sa niso nič krivi zato), ker ponavadi, če gojiš do nekoga hudo sovraštvo, s tem na nek način povzročaš tudi samemu sebi škodo, ker te pač to izčrpuje (mentalno in fizično), doživljenjsko veže na tega človeka, ti odžira vitalno energijo in te na nek način miselno priklaplja na tega človeka, da verjetno nenehno podoživljaš storjno krivico, nasilje, zlorabo; tako da živiš za preteklost, za točno določen dogodek, ki ti ne pusti naprej, da bi zadihal in pustil preteklost za sabo. Ampak kot vemo, že Freud, ki je bil utemeljitelj psihoanalize, je ugotovil, da še sami sebi nismo gospodarji, čeprav to mislimo, da imamo sebe pod kontrolo, ampak se sama zavest napaja iz nezavednega (2/3 ledenika - podzavest, ki je izpod vodne gladine, pa je naš dejanski vladar, žal nimamo kakšnega posebnega vpliva na njega). Tako da se ne more nekdo prisiliti, da bi intelektualizira svojo težavo, rekoč: "Aha, samo, da si odpustim, pa se bom boljše počitil." Sploh ko gre za tako globoke rane, kot je spolna zloraba. Ampak se mi zdi, da tak način mišljenja spada v religiozne, teološke in filozofske vode in nima kaj dosti skupnege s konkretnim življenjem posameznika (žrtve). Tako da je po moje psihoterpija ali kaj podbnega še najboljša stvar, da tak človek, da na plano to potlačeno agresijo, zatrta čustva in jezo ter jo izživi s trasferjem s pomočjo strokovnjaka (psihiatra, psihologa), ali mu kako drugače pomaga.

Ja, kaj pa ima izkustvo s tem, če je nekaj dokazano škodljivo, saj nočem delati proti sebi, ker nisem neumen? Če sem malo sarkasitčen oz. ciničen: "Če gre nekdo s prstom v rit, še ni nujno, da bi moral tudi jaz iti, da bi se prepričal o občutkih." Morda marihuana kratkoročno niti ni tako škodljiva, ampak na daljši rok se pa vsekakor pozna, vsaj študije kažeje tako. Tega pa nisem rekel, omenil sem samo možnost, kar nam tudi potrjuje znani slovenski rek, da prilika dela tatu. Tako da že avtomatično, če se družim v krogu takih ljudi, ki ima dostop do takšnih in drugačnih drog in jih po možnosti tudi konzumira, da je večja verjetnost, da me bo enkrat zamikalo, da poskusim, posebej če je nekdo po osebnostni strukturi tak, da ga hitro "odnese" (podleže zunanjim vplivom) in ni preveč načelen, kar je pri mladini še kako prisotno, ki so še v "fazi iskanja". Že sama beseda join (ang. pridužiti se) namiguje oz. asociira na neko kolektivno oz. tovariško drogiranje, kjer je več ljudi na enem mestu, ki si družno podajajo čik. Saj ni pravila, zato je možno tudi to, ampak če povprašaš bivše odvisnike, ti bo večina rekla, da je bil prva droga joint, torej kanabis, ki jih je nekako inciirala prvi vstop v to sceno. S opa tudi taki, ki gredo kar s prve na trdo drogo, ampak ti so v manjšini po statistikah sodeč. Ja, res je. Problem je v njihovi psihi, da sploh imajo potrebo po drogi. Ker zdrav človek je nima. Hm, tega pa ne bi komentiral... Če se nekdo sam drogira, nima družine ali druge odgovornosti, me to pravzaprav ne moti, če dela sam sebi v škodo, saj se je tako odločil, pa še odrasel je, pri čemer ima svobodno voljo, da razpolaga s svojim življenjem. Ampak če bi imel nepolnoletne otroke, jih zagotovo ne bi spuščal v podobno družbo, pa ne da bi imel karkoli zopet teh ljudi, ampak se mi zdi tak stil življenja preveč boemski oz. verjamem, da bi imel zelo slab vpliv na vzgojo - slab vzgled.

Ja, glej, vedno, ko nekdo nasprotuje uživanju marihuane, se pogovor namerno spelje na alkohol, ki se ga z namenom prikaže kot večjo zlo, tudi če mogoče ni - v tem primeru je to res, vsaj pri SLovencih, ampak to ni tema debate! Tako da ne vem, zakaj bi iskali neke "olajševalne okoliščine" in preusmeritve za uživalce trave in se sprenevedali, tako da rdečo nit pogovora o kanabisu speljemo na alkoholizem, ker to ni predmet naše teme, o kateri bi naj diskutirali, zato se naj o alkoholizmu odpre nova tema. Skratka ostanimo pri kanabisu... Alkohol in marihuana sta oboje drogi, zato ne bi tu delal nekih posebnih kvalitativnih razlik in zagovarjal eno vrsto droge, medtem ko bi drugi pogledal skozi prste ali prodajal pravljice in jo celo označeval za nenevarno itd., ker vemo, kakšnega mnenja je stroka (psihologoija, psihiatrija, socialogija). Ampak marihuano se izrecno izrablja, medtem ko alkohola ne, če se ga pije "po pameti", kar ne moremo primerjati z nekom, ki ga pije samo zato, da bi se ga napil, da bi se omamil, tako kot se marihuano kadi samo z enim razlogom, da se ga "zadane". Npr. jaz ne zlorabljam alkohola, ker se skoraj ne spomnim nazaj, odkar bi bil zadnjič pijan, ampak pijem pa alkohol vsaj 1x na teden, včasih celo pogosteje, recimo max. 2 dl dnevno in ne z namenom opiti se - to pa je bistvena razlika. Mene tu bolj zanima psihologija uživalcev drog, zakaj sploh potreba po pijančevanju, "zadevanju"? Dobro, pri najstniku bi lahko sklepal, da še gre za fazo iskanja samega sebe, ko se nehaja v takšen "labilnem obdobju", ki ga premetava sem ter tja, tako da pač poeksperimentira z alkoholom, marihuano, ki lahko pogosto vodi tudi v kaj "tršega". Ampak sicer pa sem sam mnenja, da ljudje v drogi iščejo zgolj uteho oz. nekakšen čustveni obliž, ki jim omogoča trenutni beg pred težavami in predvsem pred samim sabo, da bi se soočli s samim seboj in si priznali, da nekaj ni v redu v njihovem življenju.

Taka preinterpretacija se mi zdi zelo nevarna, ker se mi zdi, da je njen prvotni namen speljati oz. zavesti ljudi od pravih vzrokov, da bi konzumerji dobili alibi oz. socialno sprejetost (da vas ne bi nihče obsojal), ko se navaja in prenapihuje industrijsko pomembnost kanabisa, v zdravstvene namene itd.. Pri čemer pa se nihče ne vpraša, čemu se nekdo drogira, zakaj to rabi, saj vsaka droga je na nek način škodljiva se že otroci v OŠ učijo, tako na fizični kot mentalni ravni povzroča večjo ali manjšo škodo, da o socialnih vzrokih niti ne govorimo, kjer je pereč predvsem alkoholizem pri Slovencih. Mislim, da je glavni vzrok v tem, ker je droga (alkohol, marihuana) zelodober antidepresiv (omogoča trenutni beg pred sabo in pred svojimi težavami v neki imaginarni svet, v svet omame), zato se jo tudi v tako veliki meri zlorablja.

Sem sicer načeloma proti testiranju izdelkov na živalih, sploh pa proti mučenju, ampak bi pa naredil tudi par izjem, če gre recimo za teste, ki lahko prispevajo svoje k znanstvenim napredkom, recimo k boju proti raku in raznim neozdravljivim boleznim itd.

Mislim, da je pri takih tragičnih dejanjih zelo nevmestno samo dejanje potencirat z raznimi verskimi in drugimi moralnimi predsodki, da recimo gre tak človek v pekel, da je storil hud greh, ali pa kako je mogel za sabo pustiti prijatelje, da je sebičen itd. Namreč samomor je nič drugega kot tudi samo ena izmed oblik smrti, saj ljudje umiramo tako ali drugače (tudi hitra in objestna vožnja je neka oblika manifestacije samomora, ali pa zapijanje, vdajanje v droge...). Mislim, da ljudje pogosto obsojamo samomor, ker izhaja iz našega notranjega vrojenega strahu pred smrtjo, ker je že o tem govoriti tabu tema. Zagotovo pa se nekdo ne odloči, da bo končal kar tako svoje življenje, če ni zapadel ali že dalj časa (dneve, mesece , leta) vztraja v kaki posebej hudi duševni stiski. Pri tem bi tudi morali upoštevati dejavnike, ki lahko pospešijo samomor pri nekom ali vplivajo na njegovo razvitje teh bolezenskih stanj (depresija, malodušnost, črnogledost), ki ima že te suicidalne predsipozicije, npr. vliv genetike (družinska nagnjenost k nekaterim duševnim boleznim, ki se deduje iz generacije v generacijo; potem pa so nekateri že po naravi bolj odporni proti stresu in proti hudim čustvenim in duševnim pretresom) in okolja (v kakšnih razmerah je odraščal samomorilec, kjer je bilo ključnega pomena, kakšno je bilo njegovo zgodnje otroštvo; je živel morda v družini alkoholika, je vladalo v družini ali zunaj nje psihično ali/in spolno ali/in fizično nasilje) in seveda socialni dejavniki (Slovenci pogosto rešujemo težave na nekonstruktiven način z zapijanjem, potem je še brezposelnost..). Torej to je par poglavitnih dejavnikom, ki po moje izoblikujejo potencialnega kandidata za samomorilca, če pa zraven nima še te sreče, da bi pravočasno našel oz. si poiskal strokovno pomoč, ki bi mu tudi znali ustrezno pomagati. Verjamem tudi, da kot "zdrav" človek se ni mogoče vživeti v stanje samomorilca, ker pri njem je že sama "kemija" v možganih drugačna, da tudi vse v primerjavi z zdravim človekom drugače percepira, njegov svet je zelo drugačen temu mojemu.

Živijo Mi lahko kdo razloži bistveno razliko med duhovnostjo in "duhovnostjo", ker se mi zdi, da to mnogo ljudi ne razločuje. Namreč kako ob poplavi vse te literature ločiti seme od plevela, tako da lahko z zagotovostjo trdimo, da smo na pravi poti? Vse se mi zdi nekako prelahko, ker pač ljudje v skladu z današnjo dobo razmišljamo potrošniško (zadovoljiti svoje potrebe takoj pri priči), tako da se tudi duhovnost konzumira, torej se jo plača (meditacijski krožki, joga...), kar verjetno s pridom izkoriščajo razni tuji in domači guruji, mazači, ki zavohajo dober zaslužek v zahodnem človeku, ki je plačal davek za svojo materialno blaginjo s tem, da je razprodal svojo dušo po kosih, kar pa rezultira ravno v tem, da je izpraznjen, brez pravih ciljev, otopel in rigiden. Torej takšno iskanje, ki se pogosto skriva pot pojmom "duhovna rast", se mi zdi prelahko, nekako umetelno in kičasto, saj duhovnost tržimo (kopujemo, prodajamo, preprodajamo, barantamo) tako kot vsako drugo tržno blago... Lep pozdrav