Tamburin

En nasvet za mojstre: NE ZAVRZITE ŠKATLICE, V KATERI STE DOBILI EVRO KALKULATOR!!! Zakaj? Škatlici lahko izrežete del vrhnje (ta večje) ploskve tako, da pustite okrog in okrog rob ploskve, širok približno 0,5 cm. Kalkulator nato vstavite nazaj v škatlico, obrnjen tako, da bojo zaslon in tipke gledale ven skozi izrezano odprtino. Tako boste lahko zaslon in tipke normalno uporabljali, škatlica pa bo ščitila kalkulator pred umazanijo in poškodbami. Jaz sem si tole pravkar naredila in zgleda prav fajn. ;-) Takoj ko bo možno, bom zadevo poslikala in slike prilepila semle - za tiste, ki si ne predstavljajo, kako to narediti. P.S.: Če ste kaj ustvarjalni in imate risarsko žilico, si lahko škatlico tudi okrasite s svojimi barvami, vzorčki, sličicami...

Isabelle, vsakokrat, ko vidim tvoj nick, se spomnim na tisti vic : Mujo zagleda v parku žensko, ki sedi sama na klopci. Prisede... in začne z osvajanjem: "Zdravo! Kako se zoveš?" Ona pa: "Izabela." Mujo začudeno: "Iza čega???" Sorry, ne spada v to temo...

Vem, ker ga vprašam, če ta plašč sploh potrebuje. Za kaj pa bi se moral človek za vsako stvar potruditi (nekaj narediti, skreirati...), če pa je na svetu toliko stvari, ki jih drugi ne potrebujejo več in jih zavržejo? Meni se zdi čisto normalno, da na primer nekdo zgradi hišo, v kateri potem živijo tudi njegovi potomci, čeprav sami niso zgradili te hiše. Nesmiselno bi bilo novo hišo podreti, ko gospodar umre, zato da si njegovi potomci zgradijo novo. Zame je dajanje potuhe to, da se žrtvuješ za nekoga, ki bi se lahko tudi sam zase žrtvoval oziroma se potrudil zase. Čim nekaj izgubljaš s tem ko drugemu daješ, nekaj ni v redu - gre za izkoriščanje po človeku. Če pa ne izgubljaš ničesar oziroma celo pridobivaš (kot n.pr. pri gradnji hiše, ki jo gradiš tudi zase), potem je OK.

Za moje pojme je "zdrava" pomoč tista, s katero nekomu nekaj daš, ne da bi sam izgubil (ali pa mu vsaj daš več, kot pa s tem sam izgubiš). Na primer: če nekoga nekaj naučiš, mu daš znanje, in to znanje ostane tudi tebi - torej ga ne izgubiš. Žrtvuješ samo nekaj svojega časa, vendar je to v primerjavi z znanjem zanemarljive vrednosti. Ali pa: če nekomu daš svoj star plašč, ki ti ni več prav, mu daš nekaj, kar on potrebuje, sam pa s tem nič ne izgubiš, ker tega plašča itak ne potrebuješ več. Kvečjemu še pridobiš... več prostora v svoji omari. Si pa ne predstavljam situacije, ko naj bi na primer nekomu rešil življenje in s tem izgubl svojega. Ne vem, kakšni so občutki v taki situaciji. Ali prevlada želja po rešitvi tujega življenja ali želja po rešitvi svojega življenja.

Sem vedno za to, da se človeku da možnost, da se izkaže tudi drugačnega, kot je bil do sedaj. Vendar, ko slišim po TV, kako Strojanovim "popuščajo živci", pa da jim nič ni pogodu in da se na nič ne morejo prilagoditi..., močno dvomim, da so se teli ljudje sposobni pokazati še v kakšni drugačni luči. Po mojem bojo ostali taki kot so, kjerkoli že bojo. Nimam občutka, da se zavedajo svojih napak, kaj šele, da bi jih priznali in jih skušali odpraviti. Priznam, ne bi jih imela za sosede.

Kaj naj posadim drevo, ko pa v naši občini sekajo lepa zdrava drevesa, ki nam dajejo kisik, zavetje in senco! Drugače pa sama že nekaj prispevam k čistejšemu zraku, ker nimam avta in uporabljam javni prevoz. Je pa vseeno naša skupna poraba na osebo na leto = 1,8 tone CO2 (po izračunu na zgornjem linku). :xx!:

Ne - ker izobrazba ne pripomore k zavedanju o tem, kakšno nalogo ima človek.

Malo čudno postavljeno vprašanje (ma itak so tukaj "trapasta vprašanja", tako da vse ok)... Ampak najbrž si hotela vprašati, kako preprečiti, da ti drugi lezejo v rit (ali kako narediti, da ti nehajo lezt v rit).Odg.: Daj si čep v rit... Zato, da uničujejo te drage, nezdrave in smrdeče cigarete.

Nam na čast! Ker če bi jih imeli več, bi morali več ur delati!

Moj oče mi je enkrat rekel, da se človeka (partnerja ) spoznata šele takrat, kadar se prvič spreta. In se mi zdi, da to kar drži. Takrat namreč vidiš, na kakšen način ta tvoj partner rešuje probleme - ali sta vajina načina reševanja problemov usklajena, enaka ali vsaj podobna, ...ali se ful razhajata... Po mojem je to res en pokazatelj, ali je ta pravi zate ali ne. Kajti ni težko biti z nekom, ko še ni nobenih problemov. Prej ali slej pa se problemi začnejo vrstiti... in tudi prav je tako, da problemi so, saj edino skozi njih nekaj ustvarjamo, spreminjamo, gradimo... Tudi odnos je treba graditi, in brez problemov se tega ne da. Zato je tako pomembno to, kako znata dva skupaj reševati probleme. Ma malo sem bila dolga in sem stvar zakomplicirala... V resnici pa mislim zelo enostavno.

Zanimivo, kako različne reakcije/odzivanja prihajajo iz ljudi. Čeprav moj namen ni bil raziskovati, kaj vse bo iz koga "izbruhnilo"..., ker pravzaprav sploh nisem pričakovala kakega odzivanja... Me pa zato toliko bolj fascinirajo te informacije, ki jih dobivam ne da bi jih sploh iskala.

Se strinjam, isabelle. Jaz sem mogoče malo drugače povedala... in še drugače bi lahko... Ampak v bistvu je res v nas nekaj, recimo temu DUH, ki ga občutimo, se ga zavedamo, mu dajemo neko pozornost, veljavo, spoštovanje... in zato živimo duhovno vsakdanje življenje. Če pa tega ne občutimo, potem delamo in živimo le tako, kot nam narekuje naš um, nagon... in vidimo samo tisto, kar vidijo naši možgani skozi oči, druzga pa nič. Pišeš: "Ne dovolis da tvoj DUH v TEBI trpi." Zato pa v vsaki situaciji najdeš nekaj pozitivnega, kar te razveseli, razvedri... in svojo vedrino širiš na druge.

Hvala! Ma poglej, kakšno osebno sporočilo sem dobila danes od ene visoko duhovno razvite Lunatke (kopiram): _________________________________________________ Močno upam,da boš s svojo,zavajajočo,'domačo stranjo'nekoč dobro nastradala. Iz srca privoščim. Ne mislim na osebna maščevanja, pač pa na pravno plat. Do takrat pa .... uživaj če se ti zdi tako uživanje smešno. Čaw. _________________________________________________

Karkoli delam, počnem z občutenjem, sočutenjem... in to se mi zdi bolj duhovno, kot je na primer klanjanje nekemu oltarju ali kaj vem komu...

Hahaha... nosorog, se vidi, da preveč gledaš fuzbal!