sebo

Zdravo Nace, najprej hvala za odgovor, ki me je, moram priznati, na prvi pogled zelo presenetil. Tvoja priporočila so namreč slika tistega, kar sem že. Zato me je na začetku malo zbegalo. Ko pa sem še in še enkrat prebral sem spoznal, da imaš prav. Namreč, vse te obveznosti, ki sem si jih v zadnjih letih nakopičil na ramenih (služba, družina, dom) so mi postale odveč in bi se jih rad rešil. Neprestano čutim to željo po begu od teh obveznosti. Potihem se tolažeim, da sem zaradi tega, ker sem prevzel vse na svoja ramena, zanemaril sebe in da moram zdaj to nadoknaditi. Razumem, kar mi praviš, ne vem pa kako se znebiti teh misli, kako svojo energijo preusmeriti bolj produktivno. Kakšen je recept? Hvala, predvsem za tvojo požrtvovalnost. Verjamem, da si veliko ljudem v pomoč. sebo

Zdravo Nace, z zanimanjem sem prebral tvoja pojasnjevanja sanj in moram ti čestitati (predvsem ker nekatere primere poznam iz prve roke in zadel si v polno). Prav zaradi tega sem se odločil, da ti tudi sam zaupam svoje sanje. Težko jih sicer spravim v pisno in racionalno obliko, ker v svojih sanjah ogromno razmišljam in ko se zbudim, vedno ne vem natančno, kaj je bila misel in kaj sanjski dogodek. Odvijalo se je nekako tako. Bil sem doma s svojo ženo in na obisk je prišel nek tip, ki naj bi bil njen sošolec (ona se namreč izobražuje ob delu). Tega tipa sem čutil nekako kot vsiljivca, saj ni dal nič od sebe. Samo tam je sedel in sploh se ni potrudil, da bi bil družaben ali da bi navezal stike z mano. Skratka, bil je kot nek tretji opazovalec pogovora med mano in ženo, v katerem je prišlo do njenega priznanja, da v tem času, od kar sva poročena, ni imela le ene izvenzakonske avanture, ampak kar 40. Rekel sem ji, da tega (te ogromne številke) pa ne morem sprejeti in se s tem sprijazniti in sem spokal kufre. Med odhajanjem oz. hojo po cesti sem jokal in sredi poti naletel na soseda, ki je ob cesti ležal na ležalniku (bilo je sončno vreme) in me ustavil. Začel se je pogovarjati in nikakor me ni hotel spustiti naprej. Jaz pa sem trpel, ker se mi je mudilo čim dlje. In potem sem se zbudil. Te želje po bežanju se sicer tudi sam zavedam, saj sem v nekem obdobju osebnostne krize (ki jo je sicer povzročilo nesoglasje v družini) in me večkrat zgrabi, da bi zbežal, čeprav se zavedam, da bi težave odšle z mano, se jih ne bi rešil. Hvaležen ti bom za tvoje videnje. Lep dan tebi in vsem, ki gostujete na tej strani. sebo

Tjazy ima prav, ko imata dva družino dobijo taka razmišljanja povsem drugo dimenzijo. Lahko tudi v obratni smeri, kot pravi Tjazy. Primer zakoncev: žena se zaljubi v tretjega, vendar nič manj ne ljubi moža in si nič manj ne želi ostati z njim za vedno, pa vendar se je zgodilo. Mož tega ne sprejme, se trudi, pa ne more in žena se odloči, da ji družina pomeni največ na svetu in da tega ne bo riskirala. Jaz temu pravim zrelost. Ko veš, da je odločitev prava in ob njej začutiš olajšanje, ne glede da bolečina obstaja, vendar bo izginila, ker je odnos teh dveh zdrav in odprt. Pri tem mislim, da ni več skrivnosti in neizrečenih besed. In potem se vprašaš, ali te partner res ne pusti, da si to kar si, če pa je pripravljen se o tem prosto pogovarjati, če ti dovoli drugače razmišljati. In morda se bodo nekoč različna stališča srečala na pol poti. Kako težko je to, kaj ne?! Sprašujem se npr., zakaj, ko smo slabe volje tega ne preprosto rečemo partnerju, ga prosimo za objem, namesto, da držimo surlo in povzročamo nejevoljo tudi pri drugemu (jaz to zdaj preizkušam in rezultati so zelo dobri). Drugačna, težja situacija, če ta mož in žena v tej zgodbi spoznata, da njena zaljubljenost izvira iz nezadovoljstva v zakonu in če tega ne zmoreta premostiti potem je bolje, da gresta narazen, sicer se bosta celo življenje trpinčila. Tudi to je zrela odločitev, biti iskren do sebe, ne glede na posledice (ločitev prinaša čisto logistične preglavice, kot so premoženje, skrbništvo otrok in podobno). Skratka, primerov je lahko nešteto. Gre le za vprašanje iskrenosti do sebe, zrelosti in odprtosti v partnerstvu in to vodi v zaupanje, vase in v partnerja. Zaupanje je ključna beseda na poti do sreče! sebo

Se povsem strinjam z Maco Mur, ko pravi, da je možno ljubiti moža/ženo in seksati z ljubimcem/ljubico. Prav ima tudi v tem, da lahko ljubezen do partnerja s tem celo raste. Tudi glede enkratnosti seksa s partnerjem se strinjam, enkratno pa je zato, ker se (običajno)najbolje poznata, ker sex spremljajo čustva. Tako partnerstvo (z izvenzakonskimi dražljaji lahko verjetno povsem normalno funkcionira - ne vem še, ker sem šele na začetku take izkušnje), vendar pod pogojem, da sta partnerja med seboj maksimalno iskrena in dogovorna. Vendar pa ponavadi pride do avantur zaradi, ne bi rekel pomanjkanja v zakonu, ampak zaradi drugačnosti. Najbolj idealno je seveda, če sta partnerja povsem odprta za seksualne potrebe drugega, v nasprotnem primeru lahko sprostitev takih potreb poiščeš pri drugemu. Kakorkoli, če sam pri sebi čutiš, da s tem nikakor ne ogrožaš partnerstva in če to partner ve in ti zaupa, potem ne vidim težav. Kot rečeno, gre za dogovor. Pustimo na strani filozofije o brezpogojnosti. Vsak pri sebi ve, kje so tiste meje, do katerih lahko gre in kaj mu je v življenju pomembneje. Iz ljubezni do partnerja lahko sicer poskuša te meje premikati, lahko pa da mu ne uspe in ko dva potem ne najdeta več vmesne poti, ko se več ne moreta srečati na križišču, potem gresta narazen. Nesmiselno pa je razmišljati toliko v naprej. Pomembneje je uživati trenutek, kajti če nas jutri povozi avto, bomo vsaj umrli srečni. Za konec pa bi rad Maci Mur še sporočil, da so mi njena razmišljanja vedno veliko pomenila in mi pomagala pri svojih odločitvah. Želim ti vso srečo! sebo

Greeny, rad bi stopil v neposreden stik s teboj, ker si ful želim spoznat nekoga, ki ima podobno izkušnjo. Čeprav je ta forum nemenjen iskrenemu dialogu naj mi bo oproščeno, če se ne počutim ravno sproščeno svetovnemu spletu razlagati vse podrobnosti svojega življenja. Se pa strinjam, da je to enkratna priložnost za srečevanje ljudi, ki so ti po razmišljanju blizu. Greeny, veselilo bi me, če bi mi poslal mail, kajti tvojega nimam. V nasprotnem primeru pa upam, da boš z nami delil svoje izkušnje, ker so te zelo dragocene. sebo

Ej Greeny, zadel si žebljico na glavico. Ne veš, koliko mi to pomeni vedeti, da nisem sam s svojimi težavami. Danes, ker sem dobre volje lahko priznam, da sem kar ponosen nase, kako se lotevam stvari. V tem kratkem času (slaba dva meseca) sem kar nekaj naredil. Vsaj to sem ugotovil, da za moje težave ni kriva žena, ampak jaz sam. Neprestano mi prihajajo na površje stare travme (res je, vse izvira iz preteklosti in otroštva), nekako se mi zdi, da se ne poznam več, da mi ta koža ne ustreza. Razmišljam o tem, kakšen bi rad bil, da bi si bil všeč. Mislim, da s spremembami ne bi zanikal samega sebe, če bi čutil, da je to tisto pravo. Ne mudi se mi. Čeprav je to v nasprotju z mojo naravo sem se odločil, da si zase vzamem čas. Odnos z ženo sem nekako utiril, njena vez me ne obremenjuje več (morda tu pa tam še malo) in ne boste verjeli, kako mi je to uspelo. Gre za banalnost, ampak očitno funkcionira. Ni mi bilo jasno, zakaj me ta njena veza tako moti. Sam sem imel tudi podobne izkušnje in že če bi izhajal iz sebe bi moral razumet. Poleg tega sem ponovno vzpostavil 100% zaupanje vanjo, pa vendar ni šlo. Včeraj pa mi je kapnilo. Odnos do njenega telesa. Ne znam razložiti, ampak ko sem pomislil na to, da se vandarle ne more nič hudega zgoditi, če je zaščitena, mi je odleglo. Saj sem razmišljal, kaj bi pomenilo, če bi zanosila z drugim (skupaj že imava enega otroka), nisem pa vedel, da me to tako obremenjuje. Naj bo dovolj za enkrat, da ne povem preveč oz. ne še vsega! sebo

Hvala Pokowc, veš, nisem si mislil, da bi lahko prav ti prvi odgovoril. Nekako se mi je zdelo, ko sem prebiral tvoje prispevke, da si en tak večni oponent. Vidiš kaj delajo predsodki. Ne vem, ali gre za naključje ali ne, ampak se od včeraj bolje počutim, morda ker sem se povezal z vami?! Včeraj sem bil res v kur..., se opravičujem, vidim da tukaj nihče ne uporablja takih izrazov, ampak včasih tako paše!!! Skratka, ko najmanj pričakuješ se ti pojavi kak preblisk, ki ti olajša dušo. Enega takega sem dobil včeraj in se totalno skuliral s svojo partnerko. Mislim, da imava zdaj vse (no, vsaj bistveno) pošlihtano, torej se lahko mirno osredotočim nase, da bom čim prej splaval ven iz luknje. Danes, ko sem se zbudil sem spet po dolgem času pomislil, kako lepo je življenje in takoj za tem me je stisnilo pri srcu, ker me je bilo strah, ali bo vsaj ta dan minil brez krize. Čeprav, po vsaki sem močnejši. sebo

Pozdravljeni, že nekaj časa vas berem in sem se odločil, da tudi sam kaj napišem. Tudi sam v zadnjem obdobju veliko premišljujem o brezpogojni ljubezni, o tretjih ljudeh v odnosu s svojo partnerko in podobno. Strinjam se z mnenjem tistih, ki pravijo, da je nezmožnost brezpogojne ljubezni vkoreninjena v naših strahovih, vendar jih je tako težko premagati! Moje razmišljanje temelji na osebni izkušnji. Enostavno ne znam sprejeti pri partnerki tisto, kar sem tudi sam zagovarjal kot absolutno resnico, in sicer, da je človek sposoben imeti čustvene in telesne odnose tudi z drugimi ljudmi, v kolikor to ogroža svojega temeljnega odnosa. Ko pa te partner postavi pred tako dejstvo, pa se ti podre svet. Meni se je, ker sem ugotovil, da se sam sebe ne poznam, da se ne ljubim dovolj. Dokler tega ne bom dorekel, ne bom mogel sproščeno uživati s partnerko. Težava pa je v tem, da ne vem, kako se tega lotit. Veliko premišljujem, veliko sem sam s seboj in počasi se mi zdi, da napredujem, vendar so krize še vedno tako pogoste, da sem že kar izmučen in bi včasih rad zbežal od vsega in vseh. Če ima kdo kak pameten nasvet ali kako dobro knjigo, s pomočjo katere lahko nadaljujem z iskanjem samega sebe, ste dobrodošli. Kaj pa menite o terapevtih, so ti lahko dovolj neobremenjeni, da ti pomagajo brskati po sebi in po odnosu s partnerjem. lep pozdrav vsem sebo