Tjazy ima prav, ko imata dva družino dobijo taka razmišljanja povsem drugo dimenzijo. Lahko tudi v obratni smeri, kot pravi Tjazy. Primer zakoncev: žena se zaljubi v tretjega, vendar nič manj ne ljubi moža in si nič manj ne želi ostati z njim za vedno, pa vendar se je zgodilo. Mož tega ne sprejme, se trudi, pa ne more in žena se odloči, da ji družina pomeni največ na svetu in da tega ne bo riskirala. Jaz temu pravim zrelost. Ko veš, da je odločitev prava in ob njej začutiš olajšanje, ne glede da bolečina obstaja, vendar bo izginila, ker je odnos teh dveh zdrav in odprt. Pri tem mislim, da ni več skrivnosti in neizrečenih besed. In potem se vprašaš, ali te partner res ne pusti, da si to kar si, če pa je pripravljen se o tem prosto pogovarjati, če ti dovoli drugače razmišljati. In morda se bodo nekoč različna stališča srečala na pol poti. Kako težko je to, kaj ne?! Sprašujem se npr., zakaj, ko smo slabe volje tega ne preprosto rečemo partnerju, ga prosimo za objem, namesto, da držimo surlo in povzročamo nejevoljo tudi pri drugemu (jaz to zdaj preizkušam in rezultati so zelo dobri). Drugačna, težja situacija, če ta mož in žena v tej zgodbi spoznata, da njena zaljubljenost izvira iz nezadovoljstva v zakonu in če tega ne zmoreta premostiti potem je bolje, da gresta narazen, sicer se bosta celo življenje trpinčila. Tudi to je zrela odločitev, biti iskren do sebe, ne glede na posledice (ločitev prinaša čisto logistične preglavice, kot so premoženje, skrbništvo otrok in podobno). Skratka, primerov je lahko nešteto. Gre le za vprašanje iskrenosti do sebe, zrelosti in odprtosti v partnerstvu in to vodi v zaupanje, vase in v partnerja. Zaupanje je ključna beseda na poti do sreče! sebo