Marsikaj razumem, toda tega, da se mati ne pogovarja s svojo hčerko, ki je preživela toliko hudega in da ji še po vrhu reče, da naj na vse pozabi............tega pač ne morem razumet. Verjamem, da je tudi njej hudo, kljub temu oz. prav zaradi tega ne bi smela odrivati hčere stran od sebe, temveč se z njo pogovarjati predvsem o njenih občutkih, ki so trenutno sigurno zelo zmedeni. Minervi pa bi rada povedala, da mi resnično žal, da je morala kaj takšnega preživet. Je pa zelo dobro, da ima željo z nekom o tem govorit in če te pozornosti ne dobi doma, jo naj poskuša poiskati drugje.Tudi strokovna pomoč ne bi bila slaba, ali kakšen dober prijatelj ali pa enostavno mi na forumu.........Potrebno je, da o tem čimveč govori, saj tako se bo bolečina počasi zmanjševala in nekoč postala znosna. Punca, ne se dat....veliko si že naredila, ko si o tem spregovorila, le tako naprej, boš videla, da fraza (čeprav že zelo obrabljena) za dežjem vedno posije sonce, tudi pri tebi velja.