lipovsica16

Žalostne besede, nataly? Pa ja! Žalostno je bilo tisto kar me je do teh besed pripeljalo! Glede žrtev-moj najljubši citat je: Žrtev ni ,so samo prostovoljci. Če pa si že žrtev, si lahko le žrtev samega sebe. In tako dolgo, dokler se sam ne odločiš da se boš osvobodil. Glede osebnosti-moja mama je škorpijon. In ta zna usekati, zelo strupeno. Jaz sem vodnar. Ne moreš mi blizu. ne z dobrim ne s slabim če sam tega ne dovolim. Včasih je to dobro, včasih ne. Mami sem dovolil preblizu, ker sem pač verjel da je res mati, da tako mora biti... Ne žalujem za njo, je še zelo živa. Včasih, zelo redko se celo srečava. In se še kar dobro razumeva. Žrtev pa že nekaj časa nisem več. Aja, še to: jaz svojo bučo raje kotalim v breg. Na ravno jo zna vsak, v breg pa ne. Pozdrav lipovsica16

Pozdravljena, Tamara! Ja, tudi jaz sem imel grozno mamo, pa tudi očeta. Tudi jaz sem bil najbolj butast otrok na svetu, otrok ki mu je usojeno da v življenju ne bo dosegel ničesar. Tako mi je govorila moja mama. In jaz sem ji verjel. Dolga leta mi je bil mamin odnos v otroštvu (in očetov)izgovor za vse neuspehe ki sem jih doživljal. In ves ta čas sem v mislih snoval kako se ji bom maščeval za vse, kaj vse bom storil da bi jo ponižal kakor je ona poniževala mene. Pa nisem storil nič od tega, nikoli. Samo odšel sem stran, daleč, za vedno, dokončno. Najprej v duši, pozneje pa še zares, fizično. In s tistim kar mi je dala za popotnico sem se boril dolgo, zelo dolgo, ampak sem zmagal. Praviš da se ne pustiš poniževati. Jaz pa pravim da me NIHČE ne more ponižati, kajti tisti ki ponižuje druge najbolj poniža sebe. Mame nimam več in je tudi nikoli nisem imel. Obstaja le ženska ki me je rodila. lipovsica16

Volk, imaš prav. Ravno danes sem zamenjal kable. Žagal in sekal sem drva. Trenutno me vse boli, čutim vseh dvesto in še nekaj kosti kolikor naj bi jih imel, jutri bom imel grozen "muskelfiber", imam eno veliko buško ampak počutim se pa SUPER!!! Ja, energija je hecna stvar. Včasih ko bi jo ogromno rabil je ni in ni... Včasih pa ko jo dajem pa imam občutek da jo imam vedno več. Kar prihaja od nekod, od drugih ljudi, iz zraka, vesolja, kaj vem od kod...

Tamara, žrtev ni, so samo prostovoljci

Tamara, hvala za nasvet. Knjigo imam že dolgo doma in sem jo že večkrat bral. Pa jo bom še enkrat. In tudi škornje sem že kupil.

Mi lahko kdo odgovori na to vprašanje? Kako ohraniti tisto svobodo izražanja, spontanost ki smo jo imeli kot otroci? Kako odvreči vse predsodke in zavore ki smo si jih pustili namontirati skozi življenje? Živeti samo zase, tako kot sami hočemo, pa si ne upamo? Živeti samo današnji dan, ne pa preživeti celo življenje za en dan naprej? Tako sem živel, pa nočem več. Nihče me ni silil, sam sem se pustil stlačiti v kalup. Nekje sem prebral izrek da žrtev ni, so samo prostovoljci. JAZ NOČEM VEČ BITI PROSTOVOLJEC!!! HOČEM ŽIVETI!!! x:)x

Znanstveniki pravijo da je energij vseh vrst vse polno okrog nas, še celo vakuum naj bi kar pokal od energije. Pa zakaj, hudiča, se včasih počutim tako brez energije kot akumulator ki mu narediš "kurcšlus"?

Kaj je s časom? Če živiš brez cilja, se vleče kot polž. Če pa imaš pravi cilj pa drvi kot blisk. Sami določamo kako hitro nam bo mineval. Vendar - koga lovimo ko drvimo skozi življenje? Sami sebe, svojo senco, cilje ki nam jih postavljajo drugi? Zakaj? Kaj nas čaka tam kamor hitimo? Nihče ne ve, vsi samo hitimo...