kobra

P.S. Že dalj časa občudujem te tvoje 'hude' oči ! Kje hudiča si jih našla? A bi še zame našle kakšno 'hudo' kobro ?

Ni panike, stara! Enkrat ena, drugič druga! Važno, da dogaja ...

Se strinjam! In me veseli tvoje navdušenje ... Dandanes nam poplava vseh vrst instant naukov, tečajev, knjig, tehnik, puhlega besedičenja itd. vzbuja občutek, da je mogoče do RESNICE priti po bližnjici. V RESNICI PA: Od nekdaj velja, da si je za doseganje prave modrosti potrebno vzeti ČAS! Lp.

4. predavanje Nova akropola KONFUCIJ, Kitajska Za čas Konfucijeve Kitajske bi lahko rekli enostavno: Drugi časi, drugi ljudje! In to so zares bili primitivni časi. Pa vendar je zanimivo, da čeprav se nam Evropejcem zdi Kitajska eksotično daleč in tuja, se da Konfucija relativno enostavno razumeti. Konfucij nam je lahko celo bolj razumljiv in blizu kot Platon! Ko se je rodil Konfucij, je bila država razdeljena na mnogo majhnih državic, ki so bile šibko povezane v zelo nestabilen sistem, znanem po dvorskih spletkah. In družina, v katero se je rodil Konfucij, je morala bežati iz države v državo in pribežala v državo Lu. Čeprav so bili aristokratska družina, niso bilo bogati ... Splošni oris takratne Kitajske: Kaj je bilo npr. za takratnega Kitajca najpomembnejše v življenju? Kult prednikov! Kitajska družina je bila v očeh takratnega Kitajca vedno sestavljena iz dveh polov: pola ŽIVIH in pola MRTVIH. Oba pola je povezovalo ciklično kroženje, kroženje duš iz sveta umrlih v svet živih in nazaj. Mrtvi se na novo rojevajo in živi umirajo. Tisti, ki niso bili več živi, so bili po njihovem prepričanju bližje nebu! In ker so bili bližje nebu, so bili v tesnejšem stiku z bogom in so tako lahko pomagali svojim še živim sorodnikom. Glavne in najbolj živa povezava z bogom je bila torej prav preko prednikov. Nebo oz. boga pa so razumeli kot duhovno energijo - tisto najbolj subtilno. To kroženje med svetom mrtvih in živih, gor in dol, to t.i. kolo življenja je namigovalo na univerzalni princip: Vse se vrti! Vse je povezano! In Kitajcem je to jasno! Prav zaradi takšnega pojmovanja so bile njihove družinske vezi tako močne. In te vezi so trajale celo daleč po smrti posameznih članov družine in zato za takratnega Kitajca ni bilo nič nenavadnega, če so celo 25 let po smrti kakšnega od družinskih članov še vedno močno trpeli zaradi njegove smrti. In kaj je bilo za takratnega Kitajca najhuje? Če ni mogel opravljati ceremonij za svoje prednike. To je namreč pomenilo, da ni mogel povezati zemlje in neba! Brez takšnih povezav je bila družina raztrgana in je na nek način umirala. V takšnih škripcih pa so se znašle prav družine brez moških potomcev, saj so ceremonije po tradiciji opravljali le moški! In Konfucijev oče je imel pred rojstvom Konfucija prav takšne skrbi! Rojevale so se mu namreč samo hčerke. Po prvi druga, pa tretja, pa četrta in peta, pa šesta ... Zdaj je bil že v resnih skrbeh, da je družina na robu propada. Potem se je rodila še sedma, pa osma in deveta hčerka. Konfucijev oče je bil že zelo star, ko se je po deveti hčeri končno, kot deseti rodil sin, ki pa je bil mentalno prizadet. Nekateri zgodovinski viri trdijo, da se je Konfucijev oče poročil še drugič, samo zato, da bi dobil sina, ki bi povezal njegovo družino. Njegov oče je imel tako že 70 let, ko mu je druga žena (stara komaj 16 let) rodila sina! In tako njegova mlada žena kot njena družina so si šteli v čast, da je dobila v zakon tako častnega človeka, zato si je srčno želela tudi, da bi mu rodila sina. Tako zelo, da je za to željo vsakodnevno molila. Tako je bil Konfucij, ki se je rodil leta 551 pred našim štetjem, na nek način očetov 11 otrok! Zlobni jeziki tudi na Kitajskem niso mirovali, zato se je med ljudstvom šušljalo, da Konfucijev oče pri svojih 70tih letih že ni mogel zaploditi sina. A je treba povedati, da je bil Konfucijev oče fizično prav čudna pojava: velik je bil 2 metra (kar je izjemno za sicer nizkorasle Kitajce), Konfucij pa je sčasoma postal njegova pomanjšana replika. Prav izjemna podobnost je ljudem le zaprla usta. Ko se je Konfucij rodil in odraščal, je moral, čeprav je bil po rodu aristokrat, skrbeti za družino (kitajske ženske namreč niso smele delati). Že kot otrok se je tako izučil za vse mogoče poklice in tako spoznal vse družbene stanove. Kot rojeni aristokrat, so mu bila odprta vrata družbene elite, tako da je spoznal celo kraljevo hči, ker pa je bil reven, se je družil tudi z reveži. Bil je izreden mojster in to že od malega. In izjemno vedoželjen. Zelo rad se je poglabljal v razne ceremonije in kjerkoli je slišal za kakšno ceremonijo, se jo je enostavno moral naučilti (po indijski Baghavadgitti je ceremonija stanje duha, povezana je z ritualom, ki ga opravljamo, da pridemo v to stanje. Ritual je tu za to, da zaposli um, da se lahko ločimo od tega sveta in združimo z nebom. Gre za proces, ko skušamo svoje begajoče misli preusmeriti, da se lahko v sebi dvignemo ...). Tako je Konfucij odraščal. Poročil se je pri 19tih in dobil sina in dve hčerki. Zaposlil se je kot upravnik posestva nekega aristokrata. S svojimi izjemnimi sposobnostmi je zelo hitro povsem saniral stanje posestva in s tem vse okoli sebe tako presenetil, da se je o njem začel širiti glas po državi. Ponudili so mu delo v državni kašči in tudi tu se je odlično odrezal. Takrat je med ljudstvom tudi nastal rek: 'Deli se pravično, kot da to deli Konfucij!' Pri svojih 32 letih je postal učitelj ceremonij sinovoma nekega vojvode (vladarjem male države Lu). Leto kasneje pa se je z vojvodo preselil v prestolnico. In prav tam srečal Lao-Ceja! O tem srečanju so govorili, da sta se srečala DVA ZMAJA! Na Kitajskem so razširjena tri verovanja: - taoizem (Lao Ce) - konfucionizem (Konfucij) - budizem (Buda) Srečanje teh izjemnih ljudi je seveda razburkalo domišljijo ljudi. Tisti, ki so bili naklonjeni Konfuciju, so seveda govorili in pisali, da je Konfucij daleč nad Lao Cejem, spet drugi so govorili, da Lao Ce v vsem prekaša Konfucija, sploh pa, da je Konfucij premlad in da so Lao Cejeve besede veliko bolj modre. Resnica je verjetno nekje vmes! Nekaj virov celo pravi, da se sploh nista besedno dokazovala drug pred drugim. Zakaj bi se? Oba sta bila velika učitelja človeštva in vsak je imel svoje poslanstvo! Poslanstvo, da prenese svoj kos učenja! In oba učenja sta medsebojno združljiva, tako kot sta povsem združljiva tudi z budizmom. V bistvu se zdi, kot da gre za isto spoznanje, le drugačen zoren kot. Kot da gledamo isto učenje s treh razlinih strani! Ko sta se razšla, se je Konfucij srečal s še veliko drugimi ljudmi, pa tudi bežati je moral iz prestolnice nazaj v državo Lu, kjer je ustanovil svojo šolo in začel poučevati! Imel je več kot 200 učencev (mnogi med njimi so kasneje postali veliki filozofi, znanstveniki, politiki ... predvsem pa najbolj plemeniti ljudje tistega časa!). Ko je imel Konfucij 54 let, mu je vojvoda zaupal ministrstvo države Lu (državo je torej dobesedno vodil, čeprav si oblasti kot take ni želel)! Konfucij se je seveda spet izkazal in z modrim svetovanje hitro vzpostavil red v državi. Potrebno je povedati, da so bili odnosi na dvoru takrat zelo zapleteni. Spletke, kaos, lakota, vojne in neprestani boji za oblast. Konfucij pa je UREDIL STANJE v pičlih 3 do 4 letih in državo dvignil na tak nivo, da so se začeli bati oblastniki v sosednjih državicah. Uredil je tudi družbene odnose: vojsko, religijo ..., izkoreninil lakoto in strah in si tako pridobil ljudi! Tak izjemen uspeh je mogoče le, če je na oblasti FILOZOF! Ker ni sebičen, ampak dela za druge! Plemenit človek (tak naj bi bil pravi filozof) namreč ne skrbi le zase, ampak predvsem za druge. In vladar, ki naj bi bil oče ljudstva, je prav tisti, ki naj bi - kot oče skrbi za svoje otroke – poskrbel za ljudstvo. Vladarji sosednjih držav so bili seveda v strahu, pa vendar mu niso mogli do živega. Ker je bilo Konfuciju dano poslanstvo od neba in je tako le opravljal svojo nebeško dolžnost, se mu ni bilo potrebno ničesar bati! Človeka, ki živi in dela po volji neba, ni mogoče podkupiti in mu tudi ne resno zagroziti. Žal pa vojvoda, za katerega je delal, ni bil tako plemenit ... Človeške želje so naše šibke točke, in vojvoda je imel slednjih kar veliko. Njegova najbolj šibka točka so bile ženske, pa tudi vozovi in vpreženi konji! Vladarji sosednjih državic, ki so to vedeli, so zato zbrali 80 lepotic in 30 štirivprežnic (to so štirje konji vpreženi v voz). In mu to poslali! Konfucij je imel zato poslej vse večje težave z vojvodo. Modro mu je svetoval, vojvoda pa je vztrajno zavračal vse njegove nasvete. In ker se je to nadaljevalo, Konfuciju ni preostalo drugega, kot da je odšel in zapustil položaj svetovalca! In država je počasi začela razpadati ... Konfucij je potem hodil okoli po drugih državah in mestih in tako vse do svojega 72 leta poučeval učence. Osnove KONFUCIONIZMA TAO = bog, pravzrok, zakon neba TIEN = nebo KSIEN = metafizično, notranje srce MING = volja neba Tako kot Buda in vsi drugi veliki učitelji človeštva tudi Konfucij ne razlaga najvišjega (boga). Pove le, da je najbolj absolutno tisto, kar je najbolj pomembno in edino pomembno, da pa je tudi nedosegljivo s človeškim razumom (in zato tega ne razlaga). Ko govorimo o bogu, govorimo vedno kot o nekem bitju. In če je bog bitje, to pomeni, da se giblje oz. spreminja. Pitagora in Plotin zato raje kot o bitju govorita o t.i. ENEM, medtem ko Platon govori o EDINEM oz. NAJVIŠJEM DOBRU. Tudi Konfucij trdi, da nikoli ne moremo razumeti PRAVZROK (Tao). Tao je razdelil na nebo in zemljo. Duh, ki oblikuje materijo. Nebo je duhovna sfera, medtem ko je zemlja snovna sfera. Nebo in zemlja skupaj pa dajeta univerzum, kozmos! Človek, ki živi na zemlji, naj bi živel predvsem po zakonih neba, saj mu dušo in zavest daje prav nebo! Duh daje življenje vsemu! ZAKONI NEBA: - zakon reda, - zakon pravice (podobno kot karma), - zakon enakosti (za vsa bitja, ne le človeka), - zakon usmiljenja (podobno kot pri Budi). Povezovanje človeka s človekom: odnosi! In odnosi naj bi delovali po najlepšem v nas samih! Plemenit človek mora delovati po zakonih neba! On je tisti, ki mora živeti po zakonih neba in jih tako približati ljudem! Vsi smo otroci neba! Pred nebom smo vsi enaki! Pot plemenitega človeka je pot neba! Pot vzpona od zemlje proti nebu! NEBO JE PRISOTNO POVSOD! Najbolj pa se vidi v našem srcu! KSIEN = notranje srce, metafizično srce. To predstavlja samo bistvo človeka! Pot neba je torej pot k srcu! Pelje navznoter in ne navzven! Pelje v najbolj metafizičen del nas samih! Svoje življenje moramo torej urediti tako, da gremo lahko s svojo zavestjo navznoter. Učenje ne biva le v knjigah, pravo učenje je tisto, ki transformira človeka! Če je učenje pravo, mora zazveneti v človekovi notranjosti! Tak človek se poplemeniti in plemenito deluje potem tudi navzven! Tako kot se on izboljšuje, se izboljšuje tudi družba! NEBO = božanski, duhovni (nesmrtni) in zavestni princip! Nebo skrbi za življenje vsepovsod. Se širi in izboljšuje. Dolžnost človeka pa je, da postane plemenit. Nebo se zanima za vsakega posameznika. Usmerja ga in mu pomaga, da postane boljši. Vendar nismo le igrače neba! Imamo namreč svobodno voljo! (Tudi Plotin je govoril podobno o svobodni volji!) Vsi imamo svobodno voljo: Sami se odločimo, ali bomo živeli po božanskih zakonih ali ne! MING = volja neba! Človek lahko le s svojo voljo sprejme voljo neba! Sam izbere! Nebo sicer lahko daje človeku poslanstvo in če ta živi po zakonu neba, širi to tudi v svet (red, pravico, enakost in usmiljenje). To je naloga plemenitega! Tudi vladar bi moral biti plemenit. Od neba je namreč dobil mandat in če ne bo opravljal svojega poslanstva, mu bo nebo mandat odvzelo. Prav tako je tudi Konfucij sprejel poslanstvo! S svojo svobodno voljo! In ker je opravljal svoje poslanstvo, mu nihče ni mogel nič. Ščitilo ga je nebo! Nič mu niso mogle ne številne tolpe in razbojniki, ne ogroženi vladarji ... in čeprav so bili ljudje okoli njega več ali manj stalno prestrašeni zaradi kaotičnih in negotovih razmer v katerih so živeli, se Konfucija ni dalo ustaviti. Enostavno: Ni se bal! Vedel je, da če deluješ v skladu z voljo neba, ne moreš zgrešiti! Ko je prevzel poslanstvo, ga je živel do konca in posvetil celo svoje življenje temu, da je druge učil zakone neba! Teorija sama po sebi namreč nič ne pomeni! Človek mora ta učenja tudi dejansko živeti! Biti mora živ zgled tega kar uči! V nasprotnem primeru je ni takšne moči, ki bi te zakone zapečatila na zemlji. In včasih, ko njegovih dejanj niso razumeli niti njegovi učenci, je Konfucij vedel, da ni pomembno, če te nihče na zemlji ne razume, pomembno je le, da te NEBO razume. In Konfucij je pogosto rekel: Samo nebo me razume! Vsak, ki ima poslanstvo, mora torej širiti voljo neba. In to ne le z besedami, temveč tudi z dejanji. Plemeniti človek enostavno ČUTI to voljo v sebi! TAO = nekaterih besed se ne da prevesti, tudi TAO se ne da prevesti! Najpogosteje pa ga prevajajo kot ZAKON NEBA! Tao se enostavno manifestira med ljudi kot MORALNO! Veliki zakon! Pot! Torej kot moralno življenje! Njegovemu delovanju se ne moremo izogniti! Zakon neba velja za vse! Tao je tako zelo očiten, pa vendar je največja skrivnost! Človek ima svobodno voljo. Konfucij ni veliko govoril o bogu in o njegovih manifestacijah, zato pa je raje in veliko govoril o konkretnih stvareh. Ni preveč 'filozofiral', temveč je raje ostajal preprost – tako da ga je lahko vsak razumel! Plemenit človek (Kiung Ce) postane MODREC! Konfucij je veliko govoril o plemenitem človeku in kakšen naj bi bil: 1. Vzoren pri delu (to je lahka pot, a vendar se težko odločijo zanjo) 2. V globini iskren in prijazen. 3. Paziti mora, da se ne zgodi neplemenito dejanje. 4. Vplivati mora na ljudi. Največji vpliv pa je ZGLED. In vladar (kot najvišji) naj bi bil zgled vsem ljudem. 5. Doseči mora red in disciplino. Govori seveda o notranji disciplini! 6. Plemenit človek je enostavnega značaja. Druži se z vsemi. 7. Je zvest nebu, iskren in skromen. 8. Je sam svoj gospodar (ni odvisen od drugih, ne od sreče in ne od notranjih stanj: če te nekdo lahko razjezi, potem je tvoje psihično stanje očitno še vedno odvisno od drugih ... pri plemenitem človeku pa je vse odvisno le od njega samega. Tudi to ali bo jezen ali ne, je odvisno le od njega: lahko se jezi prepusti, lahko pa tudi ne. To ne pomeni, da nikoli ni jezen ali žalosten. Tudi Konfucij je bil želosten, ko je kdo umrl, pa vendar ni dovolil, da bi ga kaj popolnoma strlo!). 9. Plemenit človek ne vara niti sebe niti drugih. Pozna sebe in druge. 10. Plemenit človek se mora vsak dan obnavljati. Vedno mora imeti nadzor nad sabo in ČAKATI na voljo neba! 11. Če živi po volji neba, ne more zgrešiti! Edina varnost, ki jo v tem svetu sploh lahko dosežemo je, če izberemo PRAVIČNO! Če se je Konfucij kdaj glede česa zmotil, je vzrok vedno iskal pri sebi. 'Če zgrešiš, nič hudega! Tako se učimo; na napakah! Narobe je šele, če napako ponavljaš!' 12. Strogost do sebe. Plemenit človek je strog do sebe. Se disciplinira. Živi med ljudmi in skuša ustvariti harmonijo med ljudmi. Ničesar ga ni strah, razen tega, da ne bi živel po zakonih neba! In Konfucij je bil ŽIV ZGLED za vse to! Ni ga bilo strah groženj. Bil je tak kot Sokrat, ki se ni zbal niti grožnje s smrtjo, ampak je ostal do zadnjega trenutka povsem miren. In kakšno je nasprotje plemenitega človek? Če naj bi zares razumeli, kakšen je plemeniti človek, nam bo to postalo zares jasno, če si za trenutek pogledamo tudi njegovo čisto nasprotje. Tudi Buda je govoril o takšnih nasprotjih (po njegovem učenju je nasprotje plemenitega NOREC, torej človek, ki se ne zaveda), po Konfuciju pa je nasprotje plemenitega človeka SUROV IN PRIMITIVEN ČLOVEK. Primitiven človek je tisti, ki se ne zaveda (tako kot norec pri Budi). To je človek, ki živi le za to živlejnje in le za dobro svojega telesa. To je človek, ki ne verjame v nebo in ne verjame v zakone neba! Primitiven človek je tisti, ki živi le zase, in se ne loti ničesar, kar bi ga postavilo na pot. In če pogledamo malo okoli sebe, lahko hitro ugotovimo, da je tudi še danes takšna kar večina ljudi okoli nas. Zadovoljujejo le svoje potrebe in zato nič trajnejšega ne dosežejo v svojem življenju. Konfucij in njegova ŠTIRI NAČELA človeškega delovanja: 1. PRAVIČNOST (Ji) Občutek za pravilno delovanje! Tu in zdaj je potrebno narediti točno to, kar je potrebno narediti. Najprej si moramo seveda pridobiti občutek za to. Pravičnost = zahteva, nujnost, imperativ! 2. ISKRENOST (Sing) Iskrenost do sebe in do drugih. Človek se mora zavedati svojih dobrih in šibkih točk, enako iskren pa mora biti tudi do drugih! Iskrenost daje zvestobo. Tako mora biti tudi vladar plemenit in iskren in le pod tem pogojem mu bodo ljudje zvesti. 3. NE DELAJ DRUGIM TISTEGA, KAR NE ŽELIŠ, DA DRUGI DELAJO TEBI! (Feng Shi) To vsebuje tako JIN načelo: Ne delaj slabega! Kot tudi JANG princip: Delj dobro! Za Konfucija ni bilo dovolj le to, da človek ne dela slabega, moral je delati tudi dobro, nekaj plemenitega. Človek mora delati oboje: Jin in Jang! Šele to ustvari medsebojno povezanost in nepristranskost. To načelo je močno povezano z načelom pravičnosti in iskrenosti! 4. PLEMENIT ČLOVEK SE NE RODI, TO SE POSTANE! Do zadnjega diha se učimo. Učenje, ki ne spremeni človeka, ni pravo učenje! Filozofija, ki ne spremeni človeka, sploh ni filozofija. Učenja so tu, da vplivajo na človeka. Da izgradijo človeka! Srce filozofije je oplemenitenje človeka in ne golo filozofiranje (teoretiziranje). Pot učenja je težka! Ni enostavna! Smisel učenja pa je notranje formiranje človeka! Pri Konfuciju je bila izjemno močna SOCIALNA komponenta njegovih naukov. Zagovarjal je tezo, da je potrebno razrešiti situacijo na zemlji. Plemenit človek mora zato vplivati na druge. Tako, da jih vodi po poti neba. Veliko je govoril o vladavini plemenitega po najvišjem načelu! Po njegovem ni večje naloge, kot je vladanje. Na ta način lahko usmerjaš na tisoče ali celo milijone ljudi. In zato mora tisti, ki vlada, živeti smiselno življenje. Konfucija so njegovi sodobniki (pa tudi do dandanes) mnogi kritizirali prav na tej točki. Najbolj so mu zamerili, da je rekel: ARISTOKRACIJA NA OBLAST! Vendar so ga narobe razumeli! V resnici je bil ARISTOKRAT zanj le tisti človek, ki je bil plemenit. Mislil je na 'aristokracijo neba'. Vsi veliki učitelji so vplivali na velike množice in jim dajali smisel. Njihova glavna naloga je bila, da vodijo ljudi po poti neba! Za vse je bil značilen velik altruizem, vsi so verjeli v enakost ... Kot takšne je videl tudi vladarje. Po Konfuciju naj vladar ne bi skrbel le za materialne dobrine (bogastvo pride samo od sebe, kot posledica, če so ljudje sodelovali drug z drugim). Bogastvo je le posledica in ne cilj. Konfucij je govoril o treh nalogah vladarjev: - da zagotovi hrano (da nahrani ljudstvo), - vojska (za ohranitev integritete), - in zaupanje. Modri vladar, če bi moral izbirati kaj bi lahko pogrešil, bi najprej izbral vojsko in nato hrano. Zaupanja nikoli! Brez zaupanja bi propadel! Kako Konfucij opisuje VLADARJA: 1. imeti mora vizijo (ideal), Materialna sredstva so le posledica pravilnega vladanja. 2. živeti mora zakone neba, 3. mora biti dobrega značaja, zato mora nad njim bedeti, 4. biti mora notranje neodvisen, 5. mora razumeti naravo in nebo! 6. mora razumeti zakone neba! 7. vladar se ne sme ozirati na mnenje javnosti: Ni mu potrebno, ker deluje po zakonu neba, deluje po pravici! 8. mora imeti vse tri vrline: - modrost (da ve kaj izbrati), - pogum (da to izpelje), - ljubezen do ljudstva (ljubiti mora vsakega človeka, dobre in slabe, v vsakem človeku je košček neba), 9. to je vladarju dolžnost: tako kot mora oče od svojih otrok oddaljiti tiste, ki hočejo otrokom slabo. Konfucij vidi dobro in slabo v tistih, ki jih ima rad in v tistih, ki jih ne mara. 10. kakršen je vladarjev značaj, takšen je značaj naroda.Vladar dela značaj množice. On igra na strune in množica za njim igra isto. Vrednote! 11. ne krši zakone, ki veljajo za druge! Najprej vsi zakoni veljajo zanj, potem šele za druge! VIŠJE KOT SI, TEM BOLJ STROGO JE! On mora biti zgled, zato mora biti še bolj odgovoren kot drugi! Pri majhnem človeku majhna kazen. Pri odgovornem velika kazen (ker je uničil zaupanje). Otroci na Kitajskem so se že od malega učili njegove izreke in Konfucij je bil prav za poučevanje naravnost odličen. Veliko je bilo enostavnih in preprostih prispodob, ki jih ni težko razumeti npr. za vladarja: Kako oče lahko ima, če otroci nimajo? Če me vodiš, poskrbi zame ... Okoli sebe mora širiti duh prijateljstva. Če ima bogastvo, naj dela s tem veliko dobrega ljudem. Če ljudje nimajo nič, naj tudi on ne bi imel. Vladar naj bi delil vse s svojim ljudstvom. Če so ljudje lačni, naj bi bil najprej vladar lačen! Izreki o vladarju: Če pridobi bogastvo, je izgubil ljudi! Merilo dobre vladavine je notranji mir in veselje! Neplemeniti in nemoralni vladarji ne morejo prinesti miru! Plemenite in velike ljudstvo ne pozabi! Konfucijeve razlage: Vladar naj skuša pridobiti enotnost v srcu. Kitajska mora postati ena družina. In bolje je, če vladar nima svojih zakladnic! Opravljanje dolžnosti naj bo njegova edina zakladnica. Če nima vseh teh lastnosti, je nevaren za državo. Vladarja je potrebno pripraviti. Mora iti skozi težko šolo in izkusiti disciplino, zato da je preizkušen. Konfucij je pogosto razlagal modrosti s prispodobami iz GLASBE. Npr. z glasbo je razlagal politiko: Vladar ima vodilni ton, ostali (ljudstvo) pa vsak svoj ton, ki mu sledijo v harmoničnem odnosu. Konfucij je SPOŠTOVAL RAZLIKE! Vsak ima svoj ton! Vendar je častil tudi povezanost. Zato naj bi vsak svoj ton uskladil tudi z ostalimi! Da bo harmonija. Harmonija je namreč zakon človeka! Tudi sicer je Konfuciju glasba veliko pomenila. Kadarkoli je na svojih popotovanjih prišel v kakšno mesto, je najprej prisluhnil glasbi, ki so jo poslušali v tem mestu. Tako je, kot pravi, takoj začutil duh tega mesta in vedel kakšno je stanje v tem mestu in kaj se dogaja. Bil je prepričan, da je z glasbo potrebno vzgajati ljudi. A ne s katerokoli glasbo, temveč s takšno glasbo (Šan), ki vzbuja smisel in plemenita stanja. V njegovi šoli se je poleg filozofije učilo tudi STRELJANJA Z LOKOM. Vendar to ni bilo mišljeno kot športna disciplina. Streljanje z lokom je imelo globji pomen. Tarča = cilj v življenju. Tarča pooseblja stanje, ko imamo izbran cilj oz. smo usmerili svojo zavest proti temu cilju. Tarča je po Konfuciju vedno le NEBO! Strelec, ki se koncentrira ... želja, nekaj kar nas žene ... notranja napetost (lok) ... če ne strelec ne zadene, naj vzrok išče le pri sebi! In še ena zanimiva anekdota: Nekoč so vprašali Konfucija, kaj bi naredil, če bi dobil vso oblast. In Konfucij je po krajšem razmisleku menda rekel: 'Vrnil bi besedam pravi pomen' Kaj je s tem mislil? Celo življenje je imel stalne težave s tem, da so ga ljudje narobe razumeli. Če bi torej mogel, bi uzakonil, da vladar pomeni plemeniti, da takrat, ko reče oče, misli vladarja, in da bi se vedelo, kaj misli s tem, ko uporabi besedo aristokrat (ne aristokrat zemlje temveč aristokrat neba). Še nekaj njegovih izrekov: - Človek, ki se hvali brez sramu, se bo prepričal, da je težko živeti v skladu s svojo hvalo! - Če je v deželi red, je sramota biti reven, Če je v deželi kaos, je sramota biti bogat in visoki služabnik! - Človek, ki ne razmišlja vnaprej, bo na težave naletel že na vratih doma. - Prijaznost povrni s prijaznostjo, zlo pa povrni s pravičnostjo. - Biti tisto, kar resnično si, je zakon neba. Prizadevati si to, kar resnično smo, je zakon človeka. - Modrost, sočutje, pogum so tri vrline človeka. Katerakoli. Izid je vedno enak. - Življenje plemenitega je preprosto, vendar ni neprivlačno.