no, bom pa kr tuki napisala, čeprav se moj glavni problem v bistvu sploh ne tiče več samo tega. skratka, js sm mela že kšne 2 dni probleme z glavobolom, slabim počutjem, vnetim grlom in občasno povišano temperaturo, ko sem opazila, da so mi bezgavke kar pošteno otekle, sem pa šla ta ponedeljek vendarle k zdravniku. krvni test je takoj pokazal, da imam mononukleozo. najprej groza in oh in ah, kaj zdaj to pomeni, a bom mogla orng doug mankat v šoli (sem ravno 4. letnik ), no ampak v bistvu me je ta teden samo še malo kuhalo pa grlo je blo obup, ampak do danes se mi zdi da se je že skor vse porihtalo. ne vem sicer, a je možno, da je bolezen tako zahrbtna, da bo spet orng vžgala, ampak dohtarca mi je rekla, da naj pač grem v šolo, ko se bom v redu počutila. tukaj pa problem šele nastopi. prijateljicama (?) sem namreč zaupala, kaj me muči in tako je prišlo do tega, da je en aod njiju zagnala tako paranojo pred tem, da bi zbolela (čeprav je 90% populacije baje že imune!!) da mi tako rekoč želita, da bi se vsaj še kakšen mesec pacala v domači postelji, ko bo po njunem glavna nevarnost mimo. jst sm bla čist paf. ok, razumem, da nekdo ne bi rad zbolel; saj se tudi sama ne bi prav nič rada znašla v vlogi tistega, ki je "kriv" za novo okužbo, ampak halooo?? naj se zaprem v karanteno in zgnijem?? ja, v nesreči spoznaš prijatelja, pravijo, in očitno sem jaz ostala precej sama zdej me je kar minil, da bi kakorkoli poskušala se vrnit na stare tire. če sem pa tako nezaželena no, kaj pa vi mislite o tem?