Cvetek

Pa-pa, parada Butalci, pozor! Posebno obvestilo: v Cerknici so se pojavili ljudje, ki se razglašajo za Butalce. Gre za neverodostojno vrsto ljudi, ki ji ne smete zaupati, zato jim ne nasedajte. Priporoča se skrajna previdnost. Brizgalna reforma, njihovo geslo, je izmišljen diletantski konstrukt. Gre za vajence: oglejte si raje pravo reformo. Čistokrvni pripadniki naše dežele so tukaj, drugje. Prepoznali jih boste zlahka, po tem, da se ravnokar ukvarjajo s tem, kako praznovati. Ker obeležje osamosvojitve je treba praznovati, kot se spodobi. Dostojno in slovesno. Petnajsta obletnica je velik jubilej in kulturno je, da imamo koračnico, so ponosno ugotovili. Pokalo ni že vsaj od novega leta. In tudi velika noč bo hitro mimo - s pokanjem iz mežnarjev, da počastimo trpljenje Jezusa. Torej ga imejmo še enkrat, pokanje. Tam v juniju. In kaj bi s koračnico, parado. Marš skozi Ljubljano. Vojaški marš. In so takoj bili za. Na vladi, na ministrstvu, v službah za pripravo ceremonij. Slovenska vojska ima pravico in dolžnost služiti narodu, so rekli. Poleg tega ima dolžnost počastiti spomin na vse tiste, ki so bili njen temelj, iz katerega je nastala, so dodali. Zato je tudi njena obveza, da se predstavi narodu in počasti borbo naroda za svobodo in neodvisnost. V preteklosti smo bili Butalci tudi vojaki, čeprav smo hodili na okope samo iz ljubezni do domovine in vedno se je kdo tretji okoristil z našo vojsko! Danes je to butalska vojska, prilagojena sodobnim veščinam bojevanja in ni več pomembno število bojevnikov, ampak tehnologija in organizacija bojevanja. Zvenelo je prepričljivo. In so rekli: bodi parada. Nebrecljevska parada. Seveda smo zanjo, ker je bilo to dejanje butalski vojski odvzeto vsa ta leta! Naj živi butalska armada! A potem je treščilo kot strela z jasnega. Butalski predsednik je ob kosilu v pasji družbi zamomljal, da se ne strinja s tem. Raje pečimo kruh! Parade so potrata časa in razkazovanje moči. Rožljanje z orožjem. Niso dovolj mirovniške. Ker on je zdaj mirovnik. Kot vrhovni poveljnik slovenskih vojnih sil. In se je strinjal: »Izkušnje kažejo, da bolj je narod kulturno in gospodarsko zaostal, večje manifestacije prireja.« Konec citata. Marička, zdaj so bili Butalci pa res zmedeni. Zaostali pa res ne bi hoteli biti. Le kaj govori tale predsednik? A je to kakšna indijska gandijevska misel? Parada ne, duhovne olimpijske igra da? A drugi med njimi se niso dali motiti: kako modro, kako pametno, se je slišalo strinjanje. Še zlasti ko je predsednik dodal: »Obletnica osvoboditve zasluži, da se je spomnimo drugače kot pa z demonstracijo orožja, vojaške opreme in korakanjem. Vendar so mirovne demonstracije pri nas prepovedane, celo skromni zametki mirovnega gibanja so sumljivi.« Konec citata. Kako, za božjo voljo, so dejali. Saj vendar nimamo noč proti mirovnikom! Mi želimo le miru pred njimi. In spet drugi so prikimali: tudi res, so rekli. Zelo dobro povedano. Človek se zlahka strinja. Ko so prebrali še tele besede, pa so sploh bili odločno za. Zelo za. Takole je govoril Zaratustra butalski: »Toda že od dne, ko so bili izraženi prvi pomisleki proti letošnji paradi, se pojavljajo ostre diskvalifikacije mnenj, ki so proti. Kdor je proti, je razglašen za pacifista, anarhista ali kar po domače za sovražnika domovine… Najbolj zaskrbljujoče je dejstvo, da se o argumentih proti noče nihče pogovarjati, da se jih enostavno ignorira.« Konec citata. Zveni znano, so dahnili mirovniško nastrojeni Butalci. Četudi so se strinjali, da parade pripomorejo k višanju inteligenčnega kvocienta. Kaj je to: dolgo je 2 kilometra in ima inteligenčni kvocient 25? Vojaška parada Butalcev! Ker so bili od silnih argumentov za in proti že čisto zmedeni in na kolenih, se je zdaj v razpravo vključil še predsednik vlade butalske. Gospoda predsednika države je obtožil plagiatorstva. Vaše ideje mi zvenijo znano, je dejal. Seveda vam zvenijo znano, je odvrnil predsednik države butalske. Lahko vam tudi povem, zakaj. In mu je povedal, zakaj so znane. Ker so res njegove. Ker ga je le citiral. Predsednik države butalske je res le citiral predsednika vlade butalske. Dobesedno. Ob priložnosti neke druge parade, 20 let nazaj. In ob tem dodal: vaš ego je velik, prevelik. Vam nagaja, je poznavalsko dodal. Kot Hribarju. Ne mi paradirati s svojim egom! Pridite k meni na Zaplano, v naravo, vam bo bolje. Oba predsednika, podobna kot jajce jajcu, sta zdaj res imela interni problem. Ne lobanjski, ne frizerski, temveč intelektualen: kdo citira koga in kdo misli kaj, če mislita enako? Kdo od njiju ima prav, če se strinja s tistim, ki se strinja z njim? In kdo od njiju se moti, če ne daje prav tistemu, ki trdi, da se drugi moti? Kdo od njiju ima prav in kdo nima, če mislita enako? Butalci so bili zdaj povsem upravičeno osupli. In niso vedeli, kaj naj si mislijo. In sploh ne, kaj naj si mislijo o paradi. Naj jo podprejo? Naj je ne podprejo? Naj navijajo za predsednika države butalske ali predsednika vlade butalske? Kateri je pravi, če sta oba predsednika? In kakšna je sploh razlika? Kateri je mirovnik in kateri ni? Če sta oba pacifista, kateri je poveljnik vojske in zakaj je? Mar niso bitke s pacifistom kot poveljnikom vojske izgubljene? In mar niso vojne z diplomiranimi obramboslovci kot mirovniki obsojene na poraz? Le kdo bi vedel, le kdo bi znal? Sploh pa med Butalci! Sesuti od intelektualnega naprezanja so končno potrebovali tedenski počitek. Butalska fitness naprava pomaga k sproščanju bolečin v glavi. Preverjeno. Zato so si v zavetju butnskalce tudi tisto noč oddahnili. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se niso utrudili. (citati povzeti po Mladini, 27. 2. 2006, str. 22) www.zofijini.net

Mi smo večni! Ježešna, je bila butalska vseslovenska stranka nadvse vesela visoke obletnice, ki jo je doletela na začetku oblasti. Mi moramo vztrajati, je rekel On. Ni nam para. To se vidi, to se ve. Mi smo najboljši. Naša era bo trajala najmanj desetletje, ker manj ne more. Zakaj in kako so si izračunali točno takšno dobo? Kako je do nje prišel On? Ker je ravno dovolj okrogla? Ne, ne, nikakor! Dobro, nek smisel pa že mora imeti. Tu je: ker je butalska vseslovenska stranka bila tako dolgo v opoziciji. Če je bila desetletje v opoziciji, mora biti zdaj tako dolgo na poziciji. Kot pravijo oblasti. Pozicijski oblasti. Pozicionirani pri koritu. Pozicija in opozicija morata biti v ravnotežju po dolžini vladanja. Pravičnost je pravilo politike. Časovna uravnoteženost tudi. Tako dolgo kot čakaš, tako dolgo se mastiš ob koritu. Dlje kot vztrajaš, boljše bo plačilo. Pomislite na Hoferja! Kako dolgo so ljudje čakali v vrsti, celo noč! In bili potem bogato poplačani. Plačilo se skriva v čakalni formi. Spomnite se na to, ko boste na listi za operacijo na kliniki. Butalci so bili sila zadovoljni s to logiko premisleka. Kdor več čaka, ta več vlada. Logično. Razumljivo. Samoumevno. Zlonamerni so sicer potem pripomnili, da je to malo nerodno: kaj pa, če bi bila stranka 25 let v opoziciji? Se ne bi splačalo malce potrpeti, saj bi potem četrt stoletja lahko vodila državo? Ne bi bila to superca, 25 let? Hej? Da mogoče niso stopili iz opozicije prehitro? Se ne bi splačalo dočakati penzije s boljšo plačo na oblasti, takole čez 10 let pa nihče ne ve, kaj si lahko obeta, ob daljšanju delovne dobe pa sploh ne? A drugi so nergali še dalje. Prosimo vas lepo, so rekli, saj ste taki kot komunisti. Prihodnost bo ali naša ali barbarstvo. Mar niso prav tile ferdamani rdečkarji zase mislili, da brez njih ne moremo? Se niso imeli za sveto ideologijo? Da so nezamenljivi, edino zveličavni? Samo partija je večna. Zdaj pa še vi! Da niste slučajno vi ta partija? Ali druga partija? Pa so bili v stranki hudimano jezni, ker jih primerjajo s komunistično stranko. Proti kateri so se tako garaško borili. Nesramno, zares. Da jih kdo primerja s svinčenimi časi pod Titovim škornjem navideznega samoupravljanja, partijskega enoumja in prepričanja v lastno večnost. To pa že ne! Mi že nismo partija, so dahnili v en glas. Mi smo demokrati! Demokracija pa je večna in mora biti večna. Zato bomo mi poskrbeli in zagarantirali – prisežemo pri svojem Bogu - da boste z nami vedno imeli demokracijo! In nas. Ker če imate demokracijo, imate nas. Mi smo demokracija! Volite nas, kajti če boste druge, vam gorje! Kdor ni z nami, je proti sebi! Kapite? In so se znova pomirili, tile nergaški Butalci, in se zbotali s pametjo. To zveni dobro, zelo dobro, so dejali v en glas. Mi smo varuhi demokracije. Zaščititi jo moramo pred »vanjskim neprijateljem«. Nam oblast preprosto pripada. Ker smo demokrati že po imenu stranke. Večna oblast. Toda kaj, ko drugi spet niso bili zadovoljni. In so protestno, sicer previdno, vprašali: že prav, vi boste deset let na oblasti. Ker ste tako rekli. Ker to hočete. Ampak ali niste vi tisti, ki ste želeli in tudi prišli na oblast ravno zaradi jadikovanja nad 12 letno vladavino druge stranke? Mar niste javkalii, da se v tako dolgem obdobju vse sfiži, skorumpira in skvari, zato je nujno potrebna menjava? Kaj niste protestirali proti desetletni vladavini drugih? Butalci iz vseslovenske butalske stranke so bili zdaj v zadregi. Res je, kar pravite, so skesano priznali. Oni so bili pokvarjeni. Oni so bili lopovi. Točno. In tudi On je pritrdil na visoki obletnici stranke: »To je bil čas slabe izkušnje, spletk in prevar, ki je imel koristen poduk«. A mi smo le drugačni, je dodal. Mi nismo oni. Saj se vidi! In mi mislimo namesto vas, da se vam ni treba truditi in potiti. Mi smo vi. »Naša prihodnost je skupna in ni razdeljena med pozicijo in opozicijo,« je zaključil. V tem se razlikujemo. Mi ne delamo razlik. Vi ste mi. Mi smo za vse. Pa nekaterim zopet ni bilo dovolj. Če ne bo razlike med pozicijo in opozicijo, zakaj bi bili deset let na oblasti ravno vi, na poziciji? Kaj ne bili potem na oblasti skupaj z nami iz opozicije? Mi in vi? Zdaj boste pa samo vi in vaša stranka? Dovolj vprašanj za danes, je togotno odvrnil On. Butalci so zdaj bili končno zadovoljni, ker je povzdignil glas. Višina tona je takoj naredila razliko za vidno. No, skorajda so jo videli. Ne čisto. Če On pravi, že mora biti. To je približno tako, verjetno, kot če smo vsi skupaj ena velika družina. Ena velika duhovna butalska olimpiada. Izžarevanje enosti in harmonije vseh. In ni to lepo? A ni to luštno? In eni pač nosijo zastavo, ker jo morajo. In zakaj se drugi s tem ne strinjajo? Zakaj ne vidijo, da smo emanacija božanskega Enega? Saj vendar soglasje že obstaja. Glede reform, glede prihodnosti, glede nas samih. Pravi On. V slogi je moč. Vendar drugi še niso spregledali tega, kar on vidi. Ker smo slepi. »Vendar bodo vse stranke potrebovale nekaj časa, da to spoznajo.« tisti, ki so v opoziciji, prepočasi prepoznavajo, kaj sploh mislijo! Zdaj so si Butalci oddahnili in rekli, da so voljni počakati, da druge sreča spoznanje. Tisto, kar oni že vedo. Ker so na oblasti. Zato so se podali k Njej. K ženskem principu. Skalca jih je že čakala, da ob njo pristavijo svoje trudno čelo. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se niso prav nič utrudili. www.zofijini.net

Pravica do popravka Zdaj so bili Butalci pa res jezni. Tako dolgo so se borili do pravice do popravka. Življenjske pravice. Ustavne pravice. Brez katere ti živeti ni. Ko je ondan eden med njimi šel veselo mimo, je na železniški postaji stal prodajalec časopisov in vpil: »Največja prevara desetletja. Doslej že tristopetnajst žrtev prevare!« Butalec, jasno ne bodi len, kupi časopis, ker tega pa res ne bi želel zamuditi. Ga prelista in reče prodajalcu: «V časopisu pa o tem nič ne piše.« Prodajalec mu ne odgovori, ampak zavpije: «Največja prevara desetletja! Doslej že tristošestnajst žrtev prevare!« Seveda je zdaj bil ganljivo užaljen. Kaplja čez rob. Pravzaprav ni razumel. Kako grdo so ga prevarali: kupil je časopis, pa v njem sploh ni prevare. Popravka tudi ne. In se je zamislil ter poklical kolege, Butalce. Ker več glav več ve. Da skupaj odkrijejo to ultimativno prevaro. Pa so takole dolgo tuhtali in čez teden dni ugotovili, da bo to treba spremeniti. Spremembe so nujne, je naznanil celo ministrski premier. In ko so dolgo menili in menili, da jih je tam zgoraj že vse bolelo, so skorajda že bili na tem, da ga rodijo. A se mnenje ni dalo, zato so lahko žalostno ugotovili, da ga je preveč. Mnenja. In da njihovo mnenje o vsem, o njem, o mnenju, ne velja kaj prida. Nakar se nekdo domisli: da ni mogoče prevara ravno v tem? V tuhtanju, so bili skeptični. Ker če srečaš soseda, si tudi on nekaj misli. In če srečaš še enega, mu skozi glavo hitijo čisto druge stvari. In so si rekli: kaj je zdaj res, če vsi trije po svoje mislimo? In kaj se zgodi, če nas je cela dva milijona! Dva milijona misli, le kdo bi to zmogel? Tega je preveč, kdo bo vse to premleval in premišljal? Včasih je še ena preveč! Absolutno preveč razmišljanja! Nič čudnega, da ljudje zahtevajo popravek, ko pa se eno mnenje zaletava v drugo! In so si, polni elana, rekli, da morajo narediti nek red. Da se bo vedelo, kdo misli in kdo plača. Da se bo vedelo, kaj je treba misliti. V časopisih in drugih nosilcih misli in mišljenja. Pri takšnem neredu se pač ne ve. Vsakemu roji po glavi nekaj svojega in to ustvarja splošno entropijo sporočanja. Kaos pa za deželico ni dober, entropična zanka tudi ne. In so si rekli, da bodo izražanje misli spravili v red. Za začetek v medijih, ker tam jih najprej najdeš zapisane in ohranjane. Tiste izrečene kar izhlapijo. Ker preveč enostranskih misli ni dobra reč. Res ne. Morajo biti vsestranske. Vsakostranske. Uravnotežene, so dejali. Pluralne. V medijih vsi nekaj menijo, potem pa se vse sfiži. Ker narobe mislijo. Napačne misli je treba zbalansirati. Kot smo zbalansirali celo državo, so ugotovili. Prej je bila preveč leva, zdaj pa smo jo uravnotežili, centrirali. Je rekel prečastiti akademik. Kot pri vulkanizerju, je vzneseno dodal. Kot pri gumah. Prava bilanca, prava belanca, čisti ekvilibrij. Da svet ni iz tira. Ne bodi len so Butalci začeli delat. Nov vladin predlog sprememb zakona o medijih je bil kot nalašč za njihov podvig balansiranja. Politika je bila preveč leva, so rekli, zato se to pozna pri četrti veji oblasti. Mediji so komunistični, novinarji so rdečkarji. Sploh ne pridemo zraven, so se pridušali. In so se strinjali, da je uveljavljeno utemeljevanje pravice do odgovora in popravka treba zastaviti karseda široko. Da bo vsak lahko repliciral. Pa kaj potem, če bo zmanjkalo prostora! Ali ne bi bilo fino kupiti Dela v dveh izvodih? V prvem so novičke, v drugem so popravki? In imeti dveh televizij hkrati – pri Hoferju so tako poceni, so ugotovili že zadnjič. V prvem časopisu in prvi televiziji ministra butalskega slikajo z leve strani. Nezaslišano! Sabotaža! Zakaj so izbrali ravno stran, ki je grša? Kajti z desne je lepši, kaj lepši, prav čeden, ker nima brazgotine na desni strani brade. In ima zraven tega v desnem kotu čela čudovito lepotno piko. Kot Madonna. Zato ga bomo dali v drugi izvod in na drugo televizijo. Takšnega, kot je z desne strani. Ker je sam tako hotel in ima vso pravico popraviti enostransko facialno informacijo. Odlično, so prikimali Butalci. Naj se sliši še druga plat, so vzkliknil in po tihem priznali, da je to bila modrost že starih Rimljanov. Naj se lesketata obe plati kovanca! Naj cveti facialna umetnost z obeh strani. In kako se je končala zgodba o medijih? Tragično! Butalec so odpravi preverit prodajalca, če prodaja oba časopisa, originalnega in dodatek s popravki. Dan za dnem je hodil. In spet še pred uličnim prodajalcem pregledal nekatere strani. Po nekaj mesecih se prodajalec opogumi in ga vpraša, kaj išče vsako jutro v časopisu. »Gledam, če je v kakšni osmrtnici moja fotografija.« Nekega lepega sončnega dne pa vsakodnevnega kupca časopisov ni bilo. Prodajalec je dopoldan bral časopis in med osmrtnicami zagledal Butalčevo fotografijo. »Vsak dan jo je iskal, danes, ko je objavljena, ga pa ni na spregled!«, je resignirano vzkliknil. In preveril še v drugem delu časopisu. Popravka ni bilo. Smrt je singularna, je zavzdihnil. Če si mrtev, ti sploh ne dovolijo popravka! Ultimativna pravica po njem je splahnela po vodi! Pa se je tako sprijaznil, skupaj z drugimi. Ker nič hudega, še vedno jih je bilo preveč v Butaliji, ki so namesto v fitness zavili k skalci. Svoji dragi ljubici, da ji izkažejo svojo naklonjenost. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In niso se utrudili. www.zofijini.net

Toliko smeha pa ze dolgo ne, alf... Cvetek.

Mentalne metastaze neretardiranih množic Joj, so bili v Butaliji navdušeni, ko se je njihov predsednik začel ukvarjati z jogo. Deželico tostran Alp je takoj zajela jogomanija. Mentalna jogorevolucija. Ne jogurtna. Ne Meblova. Jogorevolucija. Po vrhu so bili deležni presrečni državljani deležni nasveta, naj ne jedo mesa. Raje jogurte. So bili na vso moč užaljeni v zvezi govedorejecev in so protestirali. Kako nedržavotvoren je tale naš predsednik, uničit želi mesno industrijo Butalije! A nič ne de: javne raziskave so pokazale, da je predsedniku bajno zrasla podpora. In celo stranki, no gibanju, ki si ga je zamislil v mimohodu. Gibanju za pravičnost in razvoj. Za razvoj pravičnosti, da se več ne bi razvijale. Saj veste kaj. In da bi se razvijale one druge stvari. Ker pravično je, če se razvijajo te in ne one. Saj veste, katere. Podprlo bi jo 76 odstotkov vprašanih. Novo gibanje. GPR, so rekli. Krajše od GPRS. Ker še nima parametrov. Če bi se odločil oditi na volitve, bi to gibanje podprlo 57 odstotkov vprašanih. So pokazale odlično merjene antipolitbarometrske butalske raziskave. Drnovšek bi gladko pometel s konkurenco, z vladajočo koalicijo, kaj šele opozicijo. Bil bi nesporni zmagovalec, ker Butalci več ne zaupajo politiki. Političnim strankam. Partitokraciji. Ki da je imajo vsi poln kufer. Čeprav nekateri slovenski desnosučni intelektualci dokazujejo, da je je premalo. Da so naše stranke prešibke. Pa ne zanje. In kaj je tu čudnega? Čisto nič. Glorija se dogaja. Drnovšek sploh še ni mevsknil, pa ljudje že vedo, koga morajo podpreti. Ja kaj pa potem, če o gibanju Butalci ne vedo nič, popolnoma nič? In da so že odločeni, da ga podprejo! Če to ni takšen en butalski čudež! To ni še nič, to se kopiči: joj, so bili v Butaliji sprva navdušeni, ko jim je njihov predsednik najprej predstavil svojo srečno najdeno hčerko. Čudeži, skorajda betlehemski, se res dogajajo. In potem jih je povabil še na kruh v svojo novo hišo na Zaplani. O čemer smo že poročali. Nič ni ponehalo navdušenje, ko je javno obelodanil, da se bori proti kleščarju in da je opustil medicino. Mentalna vaja, pozitivno mišljenje, joga. In se je začel ukvarjati z jogo. Nič skrbi, nič političnih zdrah, je dahnil. Ne jezim se več. Ne spremljam več, kaj pišejo o meni. Naj kar pišejo! Televizije ne gledam. Butalci so bili fascinirani. In ganjeni nad novo filozofijo: kaj mi mar! Važno je, da je kul meni. Deželico tostran Alp je takoj zajela jogomanija. Kako fletno in enostavno: izklop, pa si že zunaj! In potem je bilo takoj lažje. Ko verjameš v čudeže, se dogajajo, zato se zdaj res dogajajo butalskemu narodu. In to precej frekventno. Čeprav ta preobrazba predsednika ni tako mlada in so jo Butalci odkrili šele zdaj. Zgodba je znana: srečanje z smehljajočim se dalajlamo, pa branje Konfucija, pa joga praksa so naredili svoje. Da ne govorimo o metastazah. Ljudje so bili navdušeni nad njimi, nad butalskimi dalajlamo: poglejte ga, velikega borca duha, ki premaguje moč telesa! Po en primerek v vsako deželo! Nič čudnega, da je dober glas in popularnost gospoda predsednika segla vse tja do alternativnih intelektualcev. Ki kratko pišejo, ker prehitro mislijo. Metastaze v glavni nič ne spremenijo, so ogorčeni: ni nobenih dokazov! Ne dokazov o spremembah, temveč o njih. Metastazah. Nič ne vemo o njegovem zdravju! In prav nič ga ne ovirajo pri sprejemanju državniških odločitev! To se ve. Kdor drugače misli, natolcuje. Ker tudi moja prijateljica Ančka je imela raka, pa je čisto fajn živela in se svobodno odločala. Torej: pustimo kleščarje in predsednika pri miru! Vprašajmo se raje, kaj je narobe s tistimi, ki takšno ravnanje obsojajo. Z njimi nekaj ni v redu: politične odločitve so večkrat iracionalne, kot takšne pa vedno sprejete kot nujne in z odprtimi rokami. Zdaj pa pride en metastatični predsednik in - hop po glavi! Kot da je iracionalen, ne pa oni! Krivica, velika krivica do predsednika. To ni prav! To res ni prav. To vendar ne gre, so vzkliknili alternativni intelektualci. Ki verjamejo v alternativno medicino. In alternativno politiko. In čudeže. Ker so jih doživeli na lastni koži. Točno tako, so rekli Butalci. Čudeži obstajajo. Moramo jih dopustiti in čudeži bodo. Tako preprosto je to. Ne dvomite v nas in ne dvomite vanje! Odklopite razum, ker vam dela škodo! Mislite pozitivno, ne vežite se na nič, berite budizem! Denar ni vse, predsedniška funkcija tudi ne. Pomislite na uboge otroke in takoj se boste počutili bogate! Če ste bolehni, pomislite na to, da bi lahko bili že mrtvi. Ali pa na druge, ki so že! In če zdravniki niso zadovoljni z vašim zdravjem, jim svetujte, da se pobrigajo za svojega! Vam je žal, da ste se rodili? Kje neki, a se zavedate, kje vse bi lahko končalo tisto seme! Novo čudodelsko veselje je mahoma zajelo Butalijo. Pa se je res en zgodil, takšen majhen čudež. Ker so dolgo verjeli. In upali. In se bali. A glej ga zlomka: potem jim pa ni bilo prav. Hja, kdo bi si mislil. Predsednik je pomilostil razvpitega gospodarstvenika. Tranzicijskega tajkuna, kot pravijo v butalski prvi stranki. In prvega sploh, ki je bil polnomočno obsojen. Na tri leta. Toda predsednik se ni pustil upogniti. Čudeži se dogajajo, je rekel. In nič ni lepšega kot imeti to moč. Čudodelniško moč. Podeljevanja milosti. In je tajkuna oprostil. Za kar mu je ta bil neznansko hvaležen. In kar ni mogel verjeti svojim ušesom, ko se je zahvaljeval. Hvala lepa, gospod predsednik, se je klanjal. Hja, kdo se ne bi. Še obstajajo ljudje s srcem, mu je polaskal. In še se dogajajo čudeži, je vzkliknil skupaj s svojimi najbližjimi. Iz psihiatrične bolnice. Kul. Ker je mislil mentalno resno. Seveda se dogajajo, so prikimali Butalci. Saj smo vedeli. Ampak prav hitro in močno niso kimali. In alternativni intelektualci tudi ne. Saj je vendar gospod predsednik pri zdravi pameti, zdaj pa takole! Le kaj si misli? Le kako si drzne? Kaj pa naš premier, le kako bo jezen! Že res, da je odpuščati človeško, ampak takole ljudi spravljati iz aresta? In da sploh ne ve, katerega preprodajalca mamil je oprostil? Res ne? Pozabljati je predsedniško človeško, so dejali v njegovem uradu! In da je predsednik za posredovanje naših vojakov Iraku, so si razbijali glavco. A res, so se spraševali? Kakšen čudež pa je to, so dodali drugi med Butalci? Le kaj je alternativnega, pomirjujočega, pacifističnega na tem, jim ni šlo v glavo. A se takoj pomirili, češ: čudna so pota gospodova. Gospoda predsednika. In k temu dodali, da je takšna tudi njegova podpora ustavnega zakona o izbrisanih. Ki izničuje odločbo ustavnega sodišča. Kaj hočemo, so skimali z glavo. On že ve. On že ve, kaj počne: nič ne štekamo, a že mora biti kul, ker je pozitivno mislil! In da si ne bi preveč belili glavce ter staknili kakšno vnetje, so se odločili znova, da si jo pod nujno ohladijo. Skalca je bila njihov pojšter in obenem zdravilo. Čudež v majhnem. Zato so se tedaj, ko je padel v mrak, z veseljem odplazili v njeno bližino. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. Kot vedno. In ker so bili Butalci, taki ponosni, se niso prav nič utrudili. www.zofijini.net

Ježešna, so bili butalski vojaki veseli, da jih pošiljajo v Irak. Komajda so čakali. Razmere v bagdadskem kampu Ar Rustemija so idilične, jim je zagotovil obrambni minister. Ki nikoli ne laže. Samo beži pred novinarji. Z letali. In pri zadnjih vratih letališča. Ilegalec. Tam doli bodo docela na varnem, je zatrdil. Nič se jim ne more pripetiti. Niti las se jim ne bo skrivil. Lahko bodo igrali karte in v prostem času skrbeli za urjenje iraških častnikov. Ter opazovali iraške mladenke. Oaza miru za mirovnike. Make peace, not war. Make love in peace. In joj, kako so bili besni, tile Butalci, ko jim je nek golobradi podmladek barbikaste stranke pred vrata prinesel pet vreč za trupla. Kakšne vreče? Za koga, so se spraševali. Mi ne potrebujemo vreč! Dobesedno jih ne potrebujemo. Čisto nič. Ker jih že imamo. In so v izjavi za javnost v MORSu, to je iz obrambnega ministrstva butalskega, protestirali. Rekoč: mi znamo poskrbeti zase. Vreče kar obdržite. Hvala lepa. Jih že imamo. Čisto prave, pvc vreče. In so zapisali: (citat) »Vrečke imajo vojaki s seboj. Seveda ne v osebni opremi, temveč kot del skupne opreme, ki se nahaja v enotah za logistično podporo NSE.« Eto, ste videli, kaj: vreče so že pripravljene. Perajt. Le kaj nam jih ponujate, kot da mi ne znamo zase skrbeti! Krščen duš, saj nismo več mamini fantiči, da bi nas pri riti vedno pedenali. Vrečke nosimo s sabo! Si jih bomo pa že znali natakniti, ko umremo, so jezno zamahnili z roko. No, bomo za to koga prosili. Tako da so bili tisti prvi zdaj končno pomirjeni. Za vse je poskrbljeno. Vse štima. Vrečke so in vreče bodo. Ali kot so dejali v butalskem ministrstvu za obrambo: (citat) »V okviru delovanja zavezniška (NATO; EUFOR) veljajo določeni standardi in eden od teh je standard 20/70, ki govori o tem, kako ukrepati v primeru, če pride do smrtnega primera«. Vau, na vse so mislili, ti perfekcionisti. To je to, ta butalska vojaška strategija! Standard 20/70 to potrjuje. Standardizira smrt. Po peesu, jasno izračunana in dobro zvagana. Butalci so bili kakopak fascinirani. Navdušeni nad tolikšno pozornostjo pri živem telesu. Bravo, so vzklikali, kajti nas je že malce skrbelo. Za naša lepa im mlada telesca. A čisto odveč, so si oddahnili. Vse je na svojem mestu. Nič ne more iti narobe. Vrečke so. In so prave. Takšne standardizirane. In pravih dimenzij. Takole od meter in šestdeset, pa tja do dva metra. Bo to dovolj? No, pravzaprav so vse enakih dimenzij. Če je malce prevelika, jo pa poglihaš. Da si le v enem kosu. Če si. Pa jih je vseeno malo vrtalo: kaj pa, če se preluknjajo? Raztegnejo? So iz dovolj dobre plastike? In kar je še huje: kaj pa slovesnost ob smrti? Godba? Pa protokol? Himna in pokop? Na ministrstvu za obrambo v Butaliji se niso dali zmesti. Madonca, so namazani, na vse so mislili tile od Korla. Zato so zapisali na poizvedovanje drugih prijazno pojasnilo: (citat) »Življenje in smrt sta sopotnika. Sta na isti palici. Prvi na začetku, drugi na koncu.«. Res je, so potihoma pokimali Butalci. De profundis. Pitijsko. Delfsko. Kako čudovito povedano! Isti drek na palici? No ja, če dobro premisliš. In si jo dobro ogledaš, vidiš ta čudež: palica ima dva konca. Zanimivo, enega na desni, enega pa na drugi strani. Torej na levi. Dva sta. Kako zanimivo, kako simetrično! Povrh pa je vsak od njiju, od teh dveh koncev, eden konec. In skupaj sta dva, so dodali. In oba sta konca. Ker sta čisto na koncu. Na koncu palice. In so ju premerili, da se prepričajo. Pa so se. Zato sta tudi konca in se tako imenujeta, so modro dodali. In za njima ni nič več. Za koncema. Pa pred njima tudi ne. Samo med njima je bilo nekaj. Nekaj kratkega. Zelo kratkega. Recimo kakšna vojaška butalska epizoda. Kako imenitno, so bruhnili v navdušenje Butalci. Kako imenitna prispodoba, tole s palico, so rekli. Ni od muh, življenje kot palica. Ali palica kot življenje. Lep dokaz, da pri palici ljudje precenjujejo le en konec, so modro ugotovili. Tisti, s katerem te namlatijo. In batinajo. Zato so bili še bolj navdušeni, ko so imenitno pojasnilo ministrstva brali dalje: (citat) »Napak bi bilo, da se o smrti ne bi pogovarjali. O teh rečeh se moramo ljudje med seboj nenehno pogovarjati.« Jes, so se kimaje hiteli strinjati Butalci. Res je, dajmo se pogovarjati. Čudovita reč, dialog. Recimo z obrambnim ministrom, ki se noče. Pogovarjati. Ali pa denimo s premierjem, ki se še manj hoče: on se sploh noče pogovarjati, zanj je to potrata časa. Ker sem rekel, sem rekel. Naši gredo v Irak. Je rekel. Je javno povedal. Ampak mi bi se res pogovarjali, no. Dajte no. O smrti. Res bi se, so trmoglavili drugi. Zato so na ministrstvu dodali, ker so tudi oni menda za debato: (citat) »Neznanje in strah sta največja sovražnika slehernega človeka. S stalnimi dialogi izgubljamo v nas zakoreninjeni strah pred neznanim. Tudi na MORS se z vojaki o takih rečeh pogovorijo strokovnjaki, psihologi. Namreč, poklic vojaka je že po sami specifiki med tistimi poklici, ki pomenijo največjo stopnjo tveganja.« Butalcem je zdaj končno padel kamen od srca: kako lepo povedano. In kako kruto resnično: vojaki so res podvrženi tveganju. In jih je malce stisnilo pri srcu. A so se koj spomnili, kako neponovljivo in romantično je za vse poskrbljeno. Vse je pod kontrolo. Čisto zares so na vse mislili. Kot na dobri žurki. Poskrbeli so za vreče za trupla. Poskrbeli so za to, da naših vojakov nič ne bo strah, ker strah je največji sovražnik. Naročili so psihologe in verbalno terapijo, da izkorenini bojazen pred neznanim. Da bodo naši vojaki na tujem pokončni in neustrašni. Da bodo svoje težave reševali v dialogu. In z vrečko v osebni, pardon skupni opremi. Z vrečko na palici. Ali palico v vrečki. Z enim koncem palice v vrečki. Tisti, ki jim še vedno ni kapnilo, so si jih ogledovali. Palice. Vrečke. No, vreče. In poskušali ugotoviti, kateri konec je pravi. Kateri konec je pravi konec. In katera vreča je prava. Ker ni vsaka po standardu. 20/70. To je pravi standard. Za butalskega vojaka. In ko je že bilo pozno, pa ker so bili utrujeni povrhu, so se odločili za koračnico. Vojaško razpoloženi od samega modrovanja o vrečkah. Ker skalca jih je vedno zvesto čakala. Neutrudna, čvrsta, predana. Idealna ženska. In glavco spočiti na njenem naročju je nekaj najlepšega. Še posebej po toliko tehtanja o vrečkah in palicah. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. A Butalci se niso dali, ker pameti pa res ne smete popustiti prvi. Bi bilo v sramoto. In prav nič se niso utrudili. P.S. Za resničnost citatov butalskega ministrstva za obrambo jamči Mladina, 30. januar 2006, str. 12.

Solza sreče na licu predsednika O, kako so bili Butalci veseli, ko jim je njihov predsednik zaupal, da ima še hčerko. Sploh niso mogli verjeti svojim očem. Predsednik je našel svojo potomko po srečnem naključju. Splet usode in okoliščin je želel, da je ni srečal. Celih 23 let. A boginja usode, Moira, vse racionalno postavi na svoje mesto, združuje izgubljene in pozdravlja najdene. Ker bilo je še huje: splet okoliščin in usode se je poigral z njim, butalskim predsednikom, da sploh ni vedel zanjo. Prav nič ni vedel. Pri svoji zavesti in telesni integriteti, obvladujoč vse svoje telesne sokove. In to v adventnem času, v času rojstva Njega, brezmadežnega rojstva! Kakšna simbolika, kakšna primerjava! In kakšno božično darilo, je vzkliknil! In zdaj kar od nekod hčerka! Kod da bi se zemlja na stežaj razprla. Iz niča, čisto in brezmadežno, deviško in milo. Kot Bachova glasba. In za povrhu tudi ona enako graciozna: skladateljica, komponistka, v etru muzikalnega, nebeškega in netuzemskega, Muza njegovega srca, iz nekega drugega sveta! Butalcem so se zarisale solze na njihove deške obraze. Bili so ganjeni. Še posebej, ko so videli svojega predsednika stati ob hčerki, nato pa še ob sinu. Ob sinu in hčerki, levo in desno od njegove strumne postave in skrivnostnega monaliza nasmeška. Kako ganljivo in srce parajoče, kako dramatično. Nič več sam doma, nič več z velikim slinastim psom, zdaj bo osamljeni gospod predsednik kar skorajda s celo družino. Kot da bi ves čas čakal. Kot da bi ves čas vedel ali slutil. In kot da bi mi vsi držali fige zanj. In vedeli. Tam, za plano, za planjo, za Gegnet, bi rekel Heidegger, tam se dogaja čudežni družinski zbir. Zbir in zbor, zborovanje in rekanje. Družina, ki se počasi kompletira. Predsednik spoznava in sestavlja svojo družino, s tem pa rešuje enigmo svoje družinske osame. Kako simpatično, kako srčkano, so rekli Butalci. In tudi nam je kar bolj družabno in toplo pri srcu. Da le ni sam za božične in novoletne praznike. In ne mesi kruha zase in za svojega najboljšega prijatelja. Štirinogega. Kot je zaželel v svoji poslanici, bodimo s tistimi, ki jih imamo radi in so nam najbližje. In zdaj je takšne osebe našel tudi on. Zdaj mu lahko verjamemo. Ker predsedniki so zgledi, svetli in vlečoči. Zgledi vlečejo in na čelu države smo dobili prav takšnega, zglednega. Lepega, romantičnega, družinskega. Simbolika samonajdene družine, izplačanega truda dolgoletnega obvladovanja konfucijanske misli in meditacije, lotus položaja v jogi se je izplačala. Bogato obrestovala. Pot do samega sebe, družinska nirvana! Butalci so bili navdušeni. Kako idilično, kako neplanirano, kako zaplanirano! Zaplana kot popek slovenske družinske biti! Kot jedro slovenske substance. Družina je vendar osnovna celica naše družbe, so rekli pri maši in v centralnem komiteju. Prav to potrebujemo, tega nam manjka! Komplement, dopolnilo, ščepec soli. Navdušenje in rajanje kar nista ponehali, solza na predsednikovem licu se kar ni hotela posušiti. A kaj, ko nekaterim ni šlo v račun. S svojo pametjo še niso čisto obračunali, še je klila v njih. In so se vprašali, kako je to mogoče. Betlehemski čudež, betlehemska luč. In podvomili v svete tri kralje. In so si postavili bogokletno vprašanje, kako je naš predsednik vendarle tako slabo informiran. In zakaj je imel v tistem času drugo žensko, s katero je bil celo poročen. In kako je mogoče, da ta druga ženska, s katero ima hčero, nič ni vedela o vsem skupaj celih 23 let. Saj je vendar butalski predsednik bil poprej predsednik neke združene Butalije, pa predsednik vlade, pa sploh dežurni predsednik. In na televiziji in v časopisih dnevno navzoč in dežuren. In glej ga zlomka: mama nič ni vedela, hčera nič ni vedela, še celo naš predsednik nič ni vedel. Da ima hčero pri drugi, z drugo. In ta druga nič ni vedela, da ima sina z drugo, pri drugi. In da je to njegova žena. In sploh niso vedeli drug za drugega. Kakšno naključje, da so se srečali po toliko časa, po 23 letih! Ter nenadoma ugotovili, da si pripadajo. Kar takole verjetno, po izrazu na obrazu. In sploh niso podvomili, da so ena družina, da pripadajo drug drugemu. Kako so shajali ta čas, finančno in drugače, so pustili ob strani kot nepomembno dilemo. Se ne spodobi, za predsednika, zaiti v banalnosti. To je preveč vprašanj za nas, so rekli Butalci. Mi ne maramo preveč razmišljati, mi želimo biti sproščeni. Za nas je življenje pravljica in Butalija je še zmerom praznično okrašena. Saj smo vendar vstopili v novo leto in dosegamo pravljične ekonomske rezultate! In so sklenili, da se o takšnih elevzinskih misterijih ne bodo spraševali. Saj so vendar dogme zato, da jih častimo in se jim pokoravamo, ne pa dvomimo o njih. Misteriji naj ostanejo misteriji! In zanje, Butalce, nič ni bilo bolj misterioznega od skrivnostnih moči žive skalce. Pa ne betlehemske. Tiste očarljive, trde in pekoče, če se vanjo zaletavaš. In tako so v Butaliji še dolgo butali v skalco. Butn, butn, butn, je odmevalo dolgo v noč. In nikoli se niso prav nič utrudili. viw: www.zofijini.net

Horuk v pacifizem Butalcem zares ni bilo težko. Živeli so v miru, živeli so mirno, v izobilju pameti in gospodarske rasti. In so se spomnili, da bi mir lahko tudi izvažali, če že drugega ne morejo. Ne z mirovniki, kar z vojaki. S tem, da bi druge inštruirali, kako naj se borijo. Pacifizem po butalsko, so temu rekli. Tem, ki jim to ni bilo jasno, so zadevo modro pojasnili. Recimo takole: če nekdo drži štango, ko drugi vlamlja, ta pač ne more biti kriv za vlom. Ne, ta je le pazil, da drugi, ki vlamlja, ne bi padel. Skrbel je za njegovo zdravje! Modro in pošteno! Seveda so bili Butalci navdušeni nad izvažanjem miru. Odlična zadeva, gospodarsko prosperitetna. Vključujemo se v globalne procese, je dahnil butalski premier. In so rekli: dajmo, dajmo povečati izvoz! Dajmo to narediti z našimi vojaki. Naj druge inštruirajo, kako se boriti. Naj naša mlada butalska država prispeva k miru! Pravo poslanstvo, so ugotovili in zato sklenili, da najdejo štiri prostovoljce, da jih pošljejo v Irak. V Bagdad. In je major vprašal vojake: »Povejte mi, kako se obnašate, ko vaš nadrejeni častnik reče: »Prostovoljci, korak naprej!«. In so butalski vojaki dejali: «Stopimo vstran, da lahko prostovoljci stopijo naprej!« Za Butalce je bilo vedno prostora. Čeprav je bilo nekaj upora. Nekaterim ni bilo vseeno. Da gre za pomoč pri okupaciji Iraka, so rekli. Da smo proameriški. Da smo na listi koalicije voljnih. Minister za zunanje butalske zadeve je zabentil. Kako, da spreminjamo politiko do Iraka? Saj je vendar ne. »Slovenija ne sodeluje v koaliciji za Irak, ne pošilja vojakov v Irak in ne namerava pošiljati vojakov v Irak.« Je dahnil zunanji minister. Taisti. Ali če hočete: isti. Januarja 2005. Nič hudega, vmes je pozabil. Sicer pa, so se potem nadvse modro spomnili, saj jih ne pošiljamo! Sploh ne gremo v vojno. Pošiljamo jih v mirovno operacijo! In ne pošiljamo vojake, temveč mirovnike! Inštruktorje. Velika razlika! Butalci so bili nadvse srečni nad pojasnilom. Tiste, ki jih to ni prepričalo, so poskušali z drugim argumentom. Pa so rekli: vsega je kriva prejšnja vlada, mi le izpolnjujemo njihove obljube! Oni so nas v to potunkali, to moramo storiti. Moramo sodelovati v mirovni operaciji. Sicer bomo nekredibilni in neverodostojni. Uh, kako so bili jezni. Ker tega oni sploh ne želijo, to delajo pod prisilo. Oni ne bi v Irak. Da bi vtis bil močnejši, se je zunanji minister butalski še zahvalil prejšnjemu premieru: hvala vam, gospod premier, da to lahko počnemo! Hvaležni smo vam. Ker kaj je lepšega kot delati pod prisilo! Hvala, da ste nas potunkali. V užitek nam je! Spet drugi so bili navzlic takšni osebni sreči še vedno besni na tiste, ki jih niti to pojasnilo ni pomirilo. Ki se kar nekaj upirajo. In so dejali v en glas: vi že lahko imate drugačno mnenje. Vi ste že lahko proti. To je legitimno, je dejal premier. In kar on pravi, drži kot pribito. Drži? Zelo drži! A so takoj pristavili: toda vi ste vendar nedržavotvorni! Vi, ki imate drugačne mnenje, sram vas bodi. Pljuvate po naši državi, pljuvate po nas. In tako se je zgodilo, da je bilo legitimno imeti nedržavotvorno mnenje. Drugačno mnenje že, ampak malce te bomo popljuvali! Joj, so bili nekateri Butalci jezni. Saj ti v resnici sploh ne dovolijo imeti drugačnega mnenja! Zato jih je premier še malce pomiril. Mediji posvečajo preveč pozornosti temu Iraku, je dejal lani. Poročajo o vsaki bombi tam doli. Medijska pozornost Butalcev je pretirana. Sramotna. Le kam pljujejo naši mediji? Potem pa se je spomnil: Slovenija se mora vključiti v globalne procese. To zahteva tudi od nas, da nekaj storimo. Ne moremo kar stati križem rok in gledati, kako tam doli ljudje umirajo, je zavzdihnil obrambni minister butalski. Pojdimo tja dol, pomagajmo, so mu pritrdili. Pa so spet drugi Butalci dejali: kako zdaj, naj poročamo o Iraku ali ne? Je to del globalnih procesov ali ni? Bodite tiho, vi novinarji, so zavpili drugi. Preveč sprašujete. Preveč mislite s svojo glavo. Zdaj bo vse drugače, zdaj je RTV naša: boste že počasi uvideli, kako se tem rečem streže. In so drugi dejali: no, pa počakajmo. Bomo počakali. A nam prej pojasnite, zakaj je butalska vlada odločitev o napotitvi sprejela tajno. Brez razprave, brez komunikacije. Brez državnega zbora butalskega? Nič hudega, je pojasnil premier. S tem smo si prihranili kakšen teden nepotrebnega govoričenja in upiranja. Butalci so bili zadovoljni nad zanimivo mislijo. Seveda, prihranimo si čas s tistimi, ki se ne strinjajo z nami! Z vsakim oslom pa res ni treba razpravljati o senci! Mi vemo, mi znamo! Kaj bi o tem razpravljali! In to zadostuje, so ugotovili po daljšem premisleku. Tako so bili Butalci veseli in končno ter zares pomirjeni. Ne le, da bodo pomagali pri miru, pri globalnih procesih, še kakšno zabeljeno misel so se pri tem naučili. Recimo: kdor ni z nami, je proti državi. Hura, kako res! Hura, kako resnično, so pritrjevali. In kdor uporablja razum, je proti sebi! Še bolj res, so si bili složni Butalci. Le kdo je tako moder, da bi se strinjal s sabo? Nihče. Vse takšne težave nastopijo, če vklopiš možgane. Že zdrava pamet pa pravi, da je najboljše ne imeti težav, biti s sabo v harmoniji! Butalci so bili navdušeni. In znova je nastopil čas za terapijo. Po kozarcu rujnega in obilni večerji se prileže skalca. Zato so pozno v noč marljivo butali vanjo, da so lahko bili lzjutraj čili in zdravi. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.

RKTV Joj, kako so bili Butalci veseli. So rekli, da bi imeli televizijo. Takšno, da bodo vsi zadovoljni. Pa da bo poceni. Javno. Nacionalno. Ali državno, je rekel predsednik butalski. In da bo imela dober program. Super program. Nič pornografije. Malo reklam. Dober humor. Rekreativni šport, nič olimpiad. Košnikovo gostilno. In Mita Trefalta. Pravo televizijo. Brez komunističnega predsednika v svetu. S subvencijo za tiste, ki nimajo denarja. In z realno nižjo naročnino. Da bodo lahko uživali v njenih prelestih tudi revni, ne le bogati. In so se lotili, da jo naredijo. Takšno po svoji meri. In res, Butalci so stavili na ta i. Na i, kot v rebusu. Na i, v katerega se zija. In so rekli: naj bo televizija. Tele, ki v i zija. Televizija. Kako so bili navdušeni. Nakar so se spomnili, da morajo za novo televizijo sprejeti novi zakon. Rečeno, storjeno. Angažirali so priznane javne in tuje strokovnjake. Z eno napako: nihče jih ni videl. Nevidne strokovnjake. A nič ne de, glavno je, a je zakon super. Tako da so ga sprejeli, novi zakon o RTV. Po svoji meri. Borimo se za demokracijo, so rekli. Za to, da bodo naši otroci živeli v demokraciji. In da bodo lahko gledali pametno televizijo. In so dodali, da nič ni narobe, če je televizija politična. Da je bila prej civilnodružbena, in da je bila civilna družba tako imenovana. Politika pa ni tako imenovana, je prava. Ker mi smo pravi in naši so pravi. In tudi civilna družba je lahko prava, če je le naša. Zato so sklenili, da bodo v programski svet, ki bo urejal in vodil javno televizijo, imenovali same ugledne in častne člane. Naše in prave. Ki jih bodo predlagale seveda same ugledne in častne civilnodružbene ustanove. Ampak samo predlagale. Potrdil jih bo butalski parlament z butalsko večino butalske koalicije. Zopet rečeno, zopet storjeno. In tako so se usedli poslanci vladajoče koalicije. Ter v razpravi mandatno-volilne komisije ob priložnosti izbire kandidatov za programski svet RTV zatrdili, da bo vsak član vladajoče koalicije glasoval po svoji vesti in avtonomno. To smo slišali na lastna ušesa tudi v televizijskih poročilih. Te nove, že butalske televizije. In celo na butalska ušesa. Šmenta, ker zlobnik nikoli ne počiva, se je potem zgodilo. Nekdo izmed teh članov koalicije voljnih je v napadu iskrenosti javnosti predal dobro varovani »plonk listek« s poimenskimi navodili. Katere kandidate so morali v vladajoči koaliciji izbrati in obkrožiti. Butalci so bili navdušeni. Kakšno tehtanje s svojo glavo, ko pa je lažje takole, s švinglcom! Težko si je zapomniti vsa ta imena, ki so nam ji sporočili, da jih obkrožimo, so zavzdignili. In so bili prav jezni, ko so jim drugi dejali, da je to ena takšna stalinistična, že kar totalitaristična metoda. Češ, izbirate v skladu z vnaprej izbranimi imeni, po diktatu in neprostovoljno! Nekdo vam je rekel, koga obkrožite. Sploh niste samostojni, kot ste zatrdili najprej. Plonkate, namesto da bi uporabljali lastno presojo! Butalski poslanci so bili na moč užaljeni. Kaj pa je narobe, če plonkamo? Imamo slab spomin in med nami so takšni, ki si težje zapomnijo imena! Ker so novi v naših vrstah. Pa tudi mena so takšna neznana, neugledna. Smo zato že grešniki? A da smo ravnali politično pristransko? Kaj pa prejšnji, ko so nastavljali politično? Saj so tudi oni ravnali enako! Mi nismo nič krivi, tudi mi nastavljamo politično, smo se naučili od prejšnjih, so zatrdili. Zato so menili, da so s tem javnosti dovolj dobro pojasnili uporabo plonk listka pri glasovanju. Slab spomin in navodila za tiste, ki počasi mislijo, se temu reče. Solidarna pomoč kolegom, humanitarna poslanska gesta, so jim čestitali drugi! Tudi mi jih potrebujemo, švinglce. Firer, kje si, napiši, so kričali. Da bomo vedeli, kaj naj mislimo! Eden izmed njih je v državnem zboru celo hitel zatrjevati, da je ponosen kristjan in da je velika zastopanost kandidatov Rimokatoliške cerkve v programskem svetu RTV sprenevedanje »ob dejstvu, če vemo, da je 70 odstotkov državljank in državljanov te države na popisu izjavilo, da so pripadniki te institucije«. Pa se je zmotil. V Butaliji ni samo 70 procentov katolikov, ampak bistveno več. Že prejšnji nadškof in tudi sedanji je bistro opazil, da jih je zanj okoli 85. Kolikor jih je krščenih, toliko je katoliških duš. In pika. Nič ni pomagalo, ko so jim pojasnili, da je po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2002 pri nas natanko 57,8 odstotkov deklariranih katolikov. Plonk listek o tem je napačen. Kar je rekel, je rekel. In krst tu ni nobena prisila. Ker dete se odloča samostojno. V Butaliji. Saj vendar joče, pa še to brez dovoljenja! Torej že ve, da krši javni red in mir. Butalci so bili, kot ponavadi, silno navdušeni nad sabo, ko so ugotovili, da plonk listki rešujejo zadeve. Da so uporabni. In s svojo razlago, po kateri seveda javnost niso zavajali niti s podatkom o svobodnem in demokratičnem postopku glasovanja, še manj pa s podatki o kristjanih v Sloveniji. Če pa že, potem v svojo škodo. Bog je pač bolj toleranten, če manipuliraš z višanjem števila njegovih vernikov. Srečen in zadovoljen. In predvsem navdušen nad butalsko televizijo. In njegovimi podaniki v njenem svetu. Nad RKTV televizijo. Rimokatoliško televizijo. Ki bo več govorila o njem. In delal PR zanj. Celo v Butaliji, ki se je zdela ateističen otoček z ateistično televizijo. Nič več! Zato so seveda koj nadaljevali z delom. Na programski shemi, na boljšem programu in na tretjem butalskem kanalu. Pa četrtem, petem. In šestem. Pozno v noč. Vsak dan, cel dan. Toda namesto kalinčka, dečka s piščaljo, ki se je zlomila, so pred RTV hišo namontirali nekaj solidnejšega. Nekaj, kar se ne bo tako hitro zlomilo, so rekli. In nekaj, kar je uporabno za naše buče, so dodali. Pa so privalili skalco. Svojo skalco. Tako da so lahko malce poštempljali, ko so šli noter in ven. Butn, butn, butn, je odmevalo vsakič, ko so se bodrili. In niso se utrudili. vir: www.zofijini.net