nikjer ne najdeva miru, bežima skozi morje časa, skozi tok časa, iščema vprašanja, se najdeva za trenutek. gledava v daljavo, ne vidiva jutra. vse najine želje, so lahko jutri pozabljene. sveta se ne da spremeniti, lahko spremeniva pogled nanj, ga zastopiva. ne dovolima si vzeti sanje, dokler trenutek večno traja, in naju naprej prežene objemi me dvignjena se spuščam k tlom, v meglo, v jesen ki naj bo zlata, čeprav jaz ljubim le srebro ki naj bo tvoja, čeprav sem tukaj sama nesramno blizu modro daleč si v vsej iskrivosti, okamenelosti še vedno isti? kakšen si? kako se smeješ in čigav je še tvoj dih? me boš pozdravil, če ti kdaj prekrižam pot? me boš kdaj pogrešal, kot te jaz vse od tam naprej, kjer se nesramno blizu modro daleč še nisva izgubila