aleia

lepo pišeš. si kar želim imeti nekaj te tvoje jedrnatosti. ------------ izraz, šele sedaj sem postala pozorna na tvoje podpise: praz(nič)nost kako resnična je dvopomenskost te besede! naj dodam še, da tudi sanje niso več tisto, kar so bile. nedolžnost nekaj, česar mi ne bo mogel nihče vzeti in ostaja za vedno del mene: otroška iskrenost. modrost v eni sami besedi... ------------ veš, sem se naučila biti pozorna na malenkosti okoli sebe. vedno so mala znamenja, ki nas usmerjajo in pomagajo pri odločitvah. nič zato, če jih zgrešimo, niso edina na naši poti. v življenju imamo priložnosti, kolikor hočeš. in kdo ve, morda pa nekega dne prepoznam tudi svoje varuhe...

mantis ------------ imaš prav. niti ne vem, zakaj sem zadnjič sploh napisala kakšen post. že za prvega se mi je zdelo neumno, da ga objavljam, za tega drugega pa sem itak imela ves čas občutek, da je bolje, da ga niti ne napišem. sama sebi že grem na živce s svojo dolgoveznostjo in okupiranjem te teme na forumu. sem si kasneje kar želela oba posta izbrisati. nič za to. in ko sem včeraj zagledala tvoje ime... no, tedaj pa mi je bilo marsikaj jasno. usoda zna prepletati poti - na nas je, da se znamo ustaviti in izkoristiti trenutek. in tudi bom. malce kasneje. ------------ naj te najprej potolažim glede psa. zgodba je razumljena izven konteksta, kot je tudi bila zapisana. tedaj sem hotela poudariti le, da imajo lahko naši zavestni in podzavestni dražljaji podlago v preteklih izkušnjah. nisem pisala celotne zgodbe, ker je pravzaprav nepomembna. mi smo našega kužka dobili, ko je bil že precej velik - star je bil 6 mesecev. seveda še ni bil povsem odrasel pes, kar potrjuje prenekatera pogrizena stvar, ki je prišla pod njegove rastoče zobke. včasih mu tudi kaj skuhamo, da ne je samo briketov. in na začetku je bilo tako, da je ves nemiren letal naokoli po kuhinji. če je bil lonec na štedilniku, je skakal na mizo (pasje tace na jedilnih površinah - tako to ne gre, a ne). smo naložili hrano v skledo in jo dali hladit v predprostor, pa je cvilil in praskal po vratih. potem smo mu položili skledo na tla, na njegov 'jedilni kotiček'. lepo smo ga odrivali stran od sklede in mu rekli: 'paaazi, vroooče!' vendar je trmasto silil s svojim gobcem v skledo. se je pač malce opekel. saj se tudi jaz še sedaj opečem, če se spravim srkat prevroč čaj. in ko smo mu kasneje dajali hrano, smo ga prav tako odrivali stran od sklede in mu ponavljali te besede. sčasoma je že razumel. vendar je bil zadovoljen - ulegel se je na tla pred skledo, vedel je, da je hrana tam in da mu je ne more nihče odvzeti. tudi tako strašnih refleksov na besedico 'vroče' nima, vendar se vidi, da jo povezuje z izkušnjo, če mu poudarjeno izgovoriš: 'vroooče'. saj veš, kako se ljudje pogovarjamo s psi. ni nobene travme, mučenja živali in hvaljenja s 'cirkuškimi točkami', torej. ------------ nikoli niso stvari črno-bele, če že ni nobenih barv, so pa vsaj različni odtenki sivine. ------------ torej križišče dveh poti... naj še zapišem, da sem to temo na luninem forumu prebrala po dolgem in počez (je že lep čas minil od tedaj). veš, prepoznam se v prenekaterem tvojem pisanju - pri tem imam v mislih način vživljanja v čustva drugih oseb. vendar sem pri sebi ugotovila, da premnogokrat izhajam iz svojega stališča in tako pripisujem drugim neka občutja, resnica pa je drugačna. tudi škoda časa in energije za vsrkavanje razpoloženja okolice, pri tem pa zanemarjam sebe. ob sebi sem potrebovala različne osebe, ki mi nekako simbolno predstavljajo neko ključno vlogo pri samospoznavanju. potrebovala sem skwo, jo kar lahko imenujem za sestro v težavah in tavanju. potrebovala sem tebe, razumevajočo osebo z izraženim sočutjem in besom, kot tudi berna, ki mi je predstavljal nek pozitivni moški lik. naj še omenim letečo marso, neke vrste povezovalec ključnih oseb v neki zgodbi, kot tudi 'peacemaker'. zlahka bi si ustvarila take osebe v svoji domišljiji, vendar pa meni osebno zelo veliko pomeni, da obstajate tudi v resničnem svetu. pri sebi sem si morala marsikaj razjasniti, obrazložiti kaj in zakaj čutim. in tista vaša mnenja kot tudi pričkanja so bile zame spodbude k razmišljanju – potrditve, (ne)razumevanje, novi pogledi... z vsakim od vas bi se lahko strinjala, v čem pa tudi ne. imate prenekatere dobre lastnosti, pa tudi kakšno slabo. človeškost v svoji lepoti, tudi z napakami. ------------ veš, v vsakem daljšem besedilu oseba pusti svoj delček duše. saj tudi tebe marsikdaj zanese in si daš duška pri pisanju. kar ni slabo. na tem forumu je veliko delčkov mene, še preveč. mislim, da si sedaj lahko rečem, da imam dovolj pisanja - tisti osnovni namen je pravzaprav bil že zdavnaj dosežen. nihče ne ve, kakšen vpliv ima na druge osebe, tako s svojim obstojem kot tudi s svojimi dejanji. in naj še enkrat zapišem: hvala ti. in ja, zahvala velja še prenekaterim drugim osebam - vedno so male, drobne stvari, s katerimi spremeniš pogled na svet in upam, da bom tudi sama kdaj komu nevede tisti dragoceni trenutek v življenju drugih. poudarek velja na besedici nevede, ker v tem je tista posebnost - biti dober brez pričakovanja povračila. ------------ ok. sedaj lahko nadaljujem po svoji poti. še težje je sebe vzljubiti.

saj vem, da včasih pišem preko neumnih prispodob, a vseeno se mi tukaj zdi tale zgodbica povsem primerna: doma imamo psa. kadar je dobil hrano, mu je kdo postavil na tla vročo skledo in izrekel besedico: 'vroče'. tedaj še ni razumel pomena besede in je (povsem lačen) takoj pomolil gobec v skledo. opekel se je (logično), se odmaknil je od sklede in se lep čas oblizoval z jezikom. to je pač moral nekajkrat doživeti, da je dojel povezavo med besedo 'vroče' in opečenim jezikom. še sedaj se takrat, ko mu kdo izgovori to besedo, umakne nazaj in si začne oblizovati jezik, čeprav nima sklede pred seboj in se mu ni nič zgodilo. to je pri temu psu povsem avtomatični refleks, vezan na izkušnjo v preteklosti. in pri čustvih bo kar veljal tale (malce popravljeni) rek: osel gre samo enkrat na led. ja, če si se v pretekli zvezi opekel, ti pusti sledi. globja čustva si gojil do neke osebe, težje se predaš naslednji osebi. bojiš se, da bi bil zavrnjen. zaupanje, predajanje... to je eno in isto. se pozna pri spolnosti. (moški pa so še toliko bolj občutljivi glede spolne zavrnitve, saj zavračanje seksa enačijo z zavračanjem njih samih.)

tole pa je res zelo pogumno od tebe, da takole odkrito pišeš o tem, še posebej zato, ker na tem forumu niti nisi anonimen. ------------ ali se je lažje pogovarjati z znanci ali z neznanci? kakor se vzame. žal je marsikdaj resnica taka, da lažje o čem spregovorimo pod krinko anonimnosti - saj nam ta nudi tisto željeno varnost. če ga kje kaj polomimo, se lahko umaknemo in pozabimo na to, kot da se ni nič zgodilo, nihče nas niti ne more prepoznati. če pa naletimo na ugoden odziv - v tem primeru pa dobimo od neznancev tisto, kar potrebujemo, a ne uspemo prejeti od nam bližnjih oseb. kaj je tisto, kar si pravzaprav želimo - ne vem, morda to, da lahko varno o čem spregovorimo, da nas nekdo razume, da nam da kdo prav, da imamo občutek sprejetosti,... je že tako, da nas lahko kdo bolje pozna, ko takole pišemo po forumu. le 'brati' je treba znati - bereš lahko vrstice, marsikaj je napisanega med raznimi posti, še več pa lahko prebereš med vrsticami. (no ja, na tem forumu te lahko marsikdo še kako dobro prebere samo na podlagi barvnih črt v astroloških kartah) dostikrat smo pač popolni tujci bližnjim oziroma tujci poznajo našo najglobjo intimo, smo do njih bolj prijazni in strpni kot do bližnjih... meniš, da neznanci na zadevo gledajo s kritične distance in se ne prepuščajo čustvenim izbruhom? jaz pa mislim, da je to odvisno od posameznika. nekateri so odzivajo povsem spontano, kakšnim je povsem vseeno, tretji izrazijo sočutje, četrti se odmaknejo in morda pristopijo k tebi, ko ugotovijo, kako pomagati... od narave človeka je odvisno, koliko objektivnosti premore in kako oceni, v katerih okoliščinah je pomembno ohraniti objektivni pogled. in mislim tudi, da se tu ne more predalčkati ljudi: da imaš na primer objektiven pogled na svet, če si racionalen in obratno - subjektiven pogled na svet, če si čustven. pomembna je le skladnost - odzivaš se situaciji primerno, z upoštevanjem čustev kot tudi razuma - tega se lahko naučimo skozi življenje (nekateri pa imajo zelo dober instinkt). ------------ včasih se mi zdi, da je lažje o tem pisati, tako kot tu na forumu. lahko prebereš tekst, si vzameš čas, malce premisliš, si spet vzameš čas in kaj zapišeš. spet drugič pa sem mnenja, da je lažje, če se dve osebi pogovorita. prisluhneš pač, niti ni potrebno veliko govorjenja, lažje začutiš, kaj druga oseba občuti, zelo veliko pomeni nežen dotik, objem. in ravno ta dotik zna biti čudežen - daš drugi osebi vedeti, da jo razumeš, da si tam, da lahko nudiš podporo in najbolj neverjetno je to, da lahko s tako neznatno gesto povzročuš, da se oseba zjoče - sprožiš tisti očiščevalni plaz solza in besed, saj nenehno grajenje in utrjevanje zidov je izčrpavajoče, krade tisti dragoceni čas resničnega, pravega življenja. če boš še kdaj poskušal govoriti o tej izkušnji z osebo, ki ti je blizu: naj ti slabe pretekle izkušnje ne vzamejo poguma. sedaj že veš, kakšni so možni odzivi in tudi to, da morda tudi tista oseba, kateri se zaupaš, potrebuje čas. verjemi, takšne izpovedi so za vsakega zelo nepričakovane in pretresljive. četudi je ta oseba čustveno zelo navezana nate, se bo zelo verjetno odzvala nepremišljeno - to pomeni, da se bodo na dan pojavili predsodki, če jih ima. nič zato. če se imata zares rada, si bosta oba dala drug drugemu čas. ona tebi, da se ji boš lahko povsem zaupal, glede vsega, kar si sam želiš povedati - o svojih čustvih, kaj se je zgodilo,... ti pa moraš tudi razumeti (in je ne obsojati za morebitni neprimerni odziv, čeprav te je to še kako prizadelo), da se mora tudi ona naučiti se pogovarjati s tabo o takšni ranljivi temi. najbrž se ji tudi ne sanja, da tak dogodek pusti na duši človeka določene sledi (pa čeprav si tedaj bil že polnoleten). težko se je takole odkrito zaupati drugi osebi in če vama uspe vzpostaviti pogovor, vaju bo to le še bolj zbližalo, povezovalo. in to je to... iskrenost, sproščenost, komunikacija, čutnost, predajanje... ljubezen. v pravem, čistem pomenu besede. ------------

saj je že sqwo vse lepo zapisala... a vseeno dobiš še odgovor z moje tipkovnice – in to bo zapisano kar v paketu, s prijaznim in manj prijaznim delom. ------------ niti ni pomembno, koliko si bil star. pač nisi bil več otrok. situacija zaradi tega ni prav nič drugačna. pri katerikoli zlorabi gre vedno za nadvlado moči ene osebe nad drugo. lahko gre za fizično moč, lahko pa je ta premoč v drugi obliki – psihični. po bitki je lahko vsak general. vsak dojema svet s svojega stališča. stvari ni težko razumeti, če poznaš definicije. če ti nekdo na primer reče, da mu je vroče, ga povsem razumeš – pa čeprav je morda njemu vroče že pri 28-ih stopinjah, tebi pa šele pri 35-ih. oba vesta, kaj je vročina, ne glede na vrednost številke. enako je z vživljanji v čustva drugih. ni se težko vživeti v čustva druge osebe, resda pa vsak to doživlja na svoj lasten način, kakor je čustva 'spoznal' v svojih izkušnjah v času življenja. in tudi... niso vsi ljudje zmožni se postaviti v kožo drugega; v takih primerih zlahka ocenjujejo položaj na podlagi predsodkov. to se je očitno tudi tebi zgodilo. verjetno si bil prizadet zaradi odziva ljubljene osebe, morda si se celo počutil zavrnjeno. karkoli je prišlo iz ust te osebe – to so le predsodki, družba zlahka zasmehuje moškega v šibkem položaju, zlasti ker naj bi bila moč moška domena. brez dvoma je moškim (oziroma dečkom) težje priznati zlorabo. zaradi raznih stereotipov - 'moški ne joče', 'moški je močnejši' itd. – a je to le iluzija, moška fizična moč se večinoma niti ne more primerjati z žensko psihično močjo. vzemi moškemu njegovo moč in zlomil se bo že ob rahli sapici. ------------ kaj je zate pravzaprav pomembno? le tvoja čustva, tvoj pogled na ta dogodek. ne glede na to, kaj se je zgodilo, tega ne moreš spremeniti. to je dejstvo. spremeniš pa lahko svoj odnos do tega dogodka. torej... karkoli bi storil v taki situaciji, ne bi bilo prav. v vsakem primeru bi se moral soočiti z enakimi občutji. najprej se moraš znebiti kakršnih koli občutkov krivde, da si se v znašel v tej situaciji. lahko je bil tu prisoten alkohol, morda se je predhodno kaj takega zgodilo in se je kasneje iz tega razpletlo tole. karkoli že... pri sebi moraš razjasniti okoliščine, povezane s tem dogodkom. in temu se takrat nisi zmogel izogniti – kajti če bi vedel, kako uiti ven iz tega, bi to že storil. naslednja stvar... telo se odziva na dražljaje. čeprav si v bistvu nisi želel spolnega odnosa (če je do tega prišlo), si se vzburil zaradi draženja živčnih končičev. povsem naravna reakcija. zloraba pa pomeni ravno to: nekaj se ti zgodi proti tvoji volji. ponižanje, razvrednotenje. lahko bi se zgodilo tudi drugače: da se sploh ne bi vzburil. v tem primeru bi se prav tako spraševal 'kakšen moški si'. lahko bi bila situacija takšna, da bi bila druga oseba moški. tedaj bi se ubadal še z vprašanjem, če je morda v tebi tudi kaj homoseksualnega nagnjenja. scenarijev je lahko kolikor hočeš. vidiš... kakorkoli bi se tedaj razpletlo, rezultat bi bil isti. ------------ ni mi jasno, kako da si si izbral tak vzdevek. je povsem v nasprotju s tole tvojo slikco (luštna modra ribica) in s tvojim načinom pisanja na lnf. s temle vzdevkom (takole na prvi vtis) odbiješ oziroma pritegneš določene ljudi. kakšni sodijo v prvo in kakšni v drugo skupino, je očitno. na nek posredni način provociraš in to z nečim, kar tebe mogoče v resnici sploh ne predstavlja. se težaki spravljajo nate, tebi pa ni jasno zakaj, ko pa si v bistvu čisto prijazen? predsodki drugih ali samoironija? saj ne vem, ali to drži ali ne, niti te ne poznam in morda imam povsem zgrešeno predstavo. verjamem, da se z mnogimi zaštekaš, ker si zgovoren in zabaven. samo tale provokacija... kot da pri tebi predstavlja uporništvo ali pa je celo neke vrste izgovor oziroma razlaga, zakaj se ljudje do tebe obnašajo tako kot se. osebe, ki so ti resnično blizu, te morda ne razumejo ali celo odhajajo... ne jemlji tega osebno, ker ni mišljeno kot kritika, je le mnenje. ------------ ok. sedaj je že kar nekaj zapisanega, če je kaj od tega namenjeno tvojem ranjenem delu duše, je pa druga zgodba...

sqwo, pozdravljena!

tole je namenjeno vsem, ki so mnenja, da je slabe stvari kar najbolje IZBRISATI IZ GLAVE, POZABITI. bedarija. to sploh ni nasvet. kot prvo - s tem lahko človeka le še bolj prizadeneš, saj zavračaš njegove (najbolj moreče) težave kot nekaj malenkostnega. in kot drugo - izgubiš zaupanje. nihče ne bo v ranljivem stanju trošil svoje moči za prepričevanje in utemeljevanje svojih občutkov. v svoji prizadetosti ti bo kvečjemu zabrusil kaj nazaj, še raje pa se bo umaknil. saj ni potrebno, da moraš doživeti zlorabo, da bi poznal vsa ta čustva, s katerimi žrtev opleta skozi otroštvo. vsak ve, kaj je krivda, občutek sramu, nemoč,... en primer 'nasveta pozabi' v vsakodnevnem življenju: s partnerjem se spreta. prepir se samo poglablja in naenkrat ti partner reče: 'nič, pozabi!' evo, kako se počutiš v taki situaciji? si rečeš: 'prav ima, to ne pelje nikamor.' dvomim! 'pozabi' je ena sama beseda, ki še kako prilije olje na ogenj. povsem razumljivo je, da se lotiš reševanja težav s pogovorom. pri partnerstvu morata OBA prepoznati pravi vzrok spora. in treba je spremeniti odnos, način pogovora in obnašanja do druge osebe. pri zlorabi velja pravzaprav isto, le da gre v tem primeru za ODNOS te osebe (žrtve) DO SEBE - ključ je torej v spremembi samopodobe. in za ta rezultat je potrebno ogromno vloženega truda, kar pa sloni na razkrivanju preteklosti in ne na pozabljanju!

sam najbolje veš, kaj se ti je zgodilo in kakšne posledice je to pustilo na tebi. saj poznaš tisto zgodbico, ko je bolni deček bil v dedkovi družbi, ta pa je čez nekaj dni umrl. kaj je bil vzrok? morda bolezen, morda starost, kdo ve? deček poveže dve dejstvi: dedek v grobu in bolezen, ki jo je dedek najbrž dobil preko njega. rezultat takega razmišljanja: krivda. če se v takratnem pretresu ni uspel o tem pogovoriti s svojimi starši, je ta 'odgovornost za dedkovo smrt' ostala nekje v njegovi zavesti ali podzavesti. vendar si lahko v času odraščanja (ali kasneje) utemelji, da je tak način razmišljanja nesmiseln. pri zlorabah (čustvenih, fizičnih, spolnih) je pomembno, s kakšnimi mislimi si je otrok obrazložil dogodke in kako je vse skupaj doživljal (čustva v času dogodka kot tudi kasnejša čustva). marsikdo je vse življenje lutka, katere gibanje usmerjajo niti v rokah preteklosti. v življenju je že tako, da privabljamo določene situacije in ljudi - spremeniti pa ne moremo sveta okoli nas, kvečjemu le sebe. možno je, da si lahko svojo izkušnjo spolne zlorabe že nekako razrešil sam pri sebi ali pa preko raznih partnerstvih. saj ni nujno, da s kom govoriš o tem. je pa res, da šele tedaj, ko imaš vezi s preteklostjo pretrgane, šele tedaj lahko govoriš o tem brez čustvene nadvlade. ne nosiš nobenega bremena krivde, ne trosiš nepotrebne energije za obsojanje krivca (moč odpuščanja) in reakcije v vsakodnevnem življenju nimajo svojega vzroka v otroštvu. če pa potrebuješ pogovor - resda je tako osebo težko najti - dobro je, da veš, da je tale forum tudi eden od pravih naslovov.

minerva (osamljena)... ko že mislim, da sem se vsaj deloma izkopala iz tega dreka se izkaže, da sem na istem, kot sem bila prej. najbolj me jezi, da ne najdem opore pri tistih ljudi od katerih bi bilo to za pričakovat. vedno, ko se hočem pogovoriti z mamo o mojih občutkih mi reče, da je to že za nami in naj se več ne obremenjujem s tem. zame se ni zadeva končala s tem, ko so doma izvedeli, da me brat zlorablja. še vedno nisem prebolela tega kar se mi je dogajalo, še vedno se počutim umazano, ponižano... pa tega ne morem povedat niti lastni mami, ker me enostavno noče poslušat. (quote minerva 19-1-2006) saj, pisanje takole na splošno (še posebno, ker ne poznam ne tebe niti tvoje mame) je morda nesmiselno, a če je v vsem tem vsaj kakšna spodbuda zate, je namen dosežen... prav je, da razčiščuješ vse po vrsti. moraš pa tudi razumeti, da se drugi (posredno ali neposredno) vpleteni prav tako soočajo s tem, na svoj način. da le ni tako črnogledo, te lahko potolaži že dejstvo, da tvoja starša nista ovrgla tvoje izpovedi kot nekaj izmišljenega. se pravi, da ti verjameta. s tem verjetno pri sebi sprejemata neko 'odgovornost'. brez dvoma se sprašujeta, kaj in kje sta pri svoji vzgoji naredila narobe, da je do česa takega sploh prišlo. v človeški naravi je, da se išče vzrok in z vzrokom v roki se prehaja tudi krivda. vsekakor se pri sebi sprašujeta, kako to, da tega nista opazila – še zlasti mama. ne – to, da tega nista opazila, še ne pomeni, da te nimata rada. je pa res, da današnji hiter tempo življenja ne dopušča veliko časa za poglobitev medsebojnih odnosov. in dostikrat se res zazdi, da je zagotovitev osnovnih življenjskih razmer že pravi uspeh. v vaši družini zagotovo nisi edina, ki se trenutno počuti osamljeno. zelo verjetno se tako tudi počuti mama, mogoče tudi v tvojem očetu ne vidi opore. osamljenega se najbrž počuti tudi oče. spolna zloraba otroka je zelo ranljiva tema, on sam kot moški si težje prizna, da se počuti nemočnega in nekoristnega. tudi taki dogodki so za družino zelo razdiralni – na dan pridejo vsa potlačena čustva, vsi očitki, vse zamere... kako pa se počuti tvoj brat – kdo bi vedel? tvoja mama je mogoče v trenutni situaciji zelo izgubljena. ne ve, kaj naj stori. najbrž misli, da ste zadevo že primerno razrešili in da je vsak nadaljni razgovor o tem le nepotrebno odpiranje rane. možno je tudi, da se boji pogovora o tem, ker sama ni pripravljena na poglobljeno soočanje z odnosi v vaši družini. za to je potrebno imeti nepredstavljivo veliko energije in volje – kar prestavljaj si brezno brez dna. lažje je torej stvari odriniti, zmotno misleč, da bo vse skupaj sam od sebe razrešil čas. tu je za tvoja starša še drugi otrok: tvoj brat. kako obsoditi to, kar je storil, a ga vseeno ne obsoditi za celo življenje? a je na tem svetu primerna kazen, da odslužiš to dejanje? veš, da ni. tudi ni smiselna. preveč dragocenih življenj je vpletenih v to, da bi bila prihodnost obremenjena s preteklostjo. treba je najti pot, da boš ti zaživela brez občutka krivde in umazanosti, da se tvoj brat zave svojih napak in uspe preostali del življenja preživeti po svoji vesti, da se tvoja starša vsemu navkljub uspeta izkazati kot 'prava starša' – vzgojna in ljubeča. a vsak od vas bo moral marsikaj storiti, da to tudi doseže. če boste zaradi tega kasneje bolj povezani kot kdarkoli prej – potem boste tu res presegli same sebe! ne misli, da zagovarjam tvojega brata, starše ali današnjo družbo, ker je namen teh vrstic povsem drugačen: želim ti povedati, da pri odpuščanju zelo pomaga, če znaš pogledati vse vidike, vse plati. verjemi - razumevanje vseh stališč, brez obsojanja, je prava umetnost. in ko znaš to razumevanje tudi začutiti v sebi... šele tedaj si svobodna. naj malce te teorije prenesem v kakšen uporaben predlog: ugotovila si že, da se boš trenutno bolj težko pogovarjala s svojo mamo o tej temi. tudi, če bi bila končno pripravljena na nadaljni pogovor o tem, ti zelo verjetno ne bi znala mirno prisluhniti. ne iz razloga, da te ne bi hotela poslušati, pač pa zato, ker res ne ve, kaj storiti. verjetno bi se ji pojavljala vsa možna vprašanja, marsikatero od teh bi ti celo utegnila zastaviti, za prenekatera pa bi se verjetno bala izvedeti odgovore. najbrž tudi sama veš, da karkoli bi ji že rada povedala, ne moreš kar tako izreči kot da bi oddeklamirala neko pesem. potrebuješ čas in pozornost, tvoja mama pa bi želela v dobri veri 'pomagati' z vprašanji ali pa bi usmerjala pogovor, lahko bi celo postala nemirna ali nepotrpežljiva... raje zapiši, kar ji želiš povedati. tako bo lažje za obe. pri pisanju se boš lahko povsem posvetila temu, kar želiš ji sporočiti; hkrati pa bi ji s pismom dala čas, da v miru prebere in si uredi misli, preden bi se začeli pogovarjati o tem. zapiši vse, kar se ti zdi primerno. ali se spomniš, ko si pisala na forum, da dvomiš, da bi ti mama verjela - a ti je. tudi za tudi take 'malenkosti' ji povej. verjemi, tudi njej bi prav prišlo malce spodbude, da je na dobri poti. povej, da tega zate še ni konec, da se še vedno soočaš z določenimi posledicami. izrazi, kaj čutiš in predvsem, kaj potrebuješ: njo kot mamo - njeno prisotnost, oporo, razumevanje in občutek, da te ima rada. da je to, da si njena hči, zanjo neprecenljivo. nikar ne piši tistega, kar na primer prebereš na tem forumu oziroma kar misliš, da bi morala čutiti. zapiši tisto, kar dejansko občutiš. če zameriš svoji mami, iz katerega koli razloga – ker je bilo vse to neopazno njenim očem, ker je vselej imela raje tvojega brata (ali pa ti ni znala pokazati, da ima vaju oba enako rada), ker misli, da je sedaj vse razrešeno, ti pa še vedno potrebuješ pomoč... torej, če ji kaj zameriš, tako pač je. v tem trenutku. pravico imaš, da občutiš, karkoli že čutiš. nesmiselno je ta čustva potlačiti in zanikati, ker naj bi bila nesprejemljiva. šele ko jih začutiš, izraziš, jih spraviš iz sebe – šele tedaj se jih lahko rešiš. na tak način si jih lahko si kasneje analitično obrazložiš, zakaj imaš takšna čustva v sebi, se potolažiš, in izgubijo svojo moč. kdo ve, morda te utegne mama tudi tokrat presenetiti... če pa ne bo šlo drugače – potem pa piši zase. opiši vsa čustva, svoje misli. ne nosi tega v sebi, ker si prečudovito bitje in je škoda, da se ne bi zdaj rešila iz tega, ko si že na tako dobri poti – in ne pozabi: morda se boš večkrat znašla v (navidezno) brezizhodnem položaju, vendar se edino takole zaveš svoje resnične moči. si prava bojevnica in dragocenost takšne zmage poznaš samo ti!

mdemsarm... ej, ne vem kaj naj! spet sem v popolni temi. pa včasih že mislim, da sem splavala, pa sem spet na tleh. ej skwo, zavidam ti, ker se znaš borit. jaz ne morem več. od ene odvisnosti šibam do druge. pa si govorim, da je vredno živet, pa ni! vse je samo neuspeh za neuspehom. še vedno je življenje jama brez dna. zakaj bi se lovil za kapnike, če je čisto vseeno, če kar takoj padeš z glavo na tla. čeprav si doktor znanosti, ti tega štemplja ne zbriše nihče več. (quote mdemsarm 7-12-2006) a ne, zakaj nihče ne pove, da lahko dejansko padeš še globje!?! si povsem na dnu, se tega še kako dobro zavedaš in si mišliš, da huje že ne more biti. pa to sploh ni res! tla se tako zatresejo, da se pod tvojimi nogami razpre razpoka in padec je zaradi nepričakovanosti še toliko bolj boleč. in ta bolečina! najprej jo čutiš, ne vem, morda v srcu, zatem te že stiska v prsnem košu, te zvija v trebuhu, čutiš ukleščujoč obroč okoli lobanje. potem se počutiš slabo, tvoje telo je ena sama bolečina, in tako je iz dneva v dan, da sploh nočeš iti nikamor, hočeš biti sama, daleč stran od drugih, vsaj dokler vse to ne mine, a ne moreš drugače; in ko si med ljudmi, morda res ne zgledaš ravno fantastično, ampak kljub temu uspeš ohraniti lepo fasado, da se nikomur dejansko ne sanja, kakšen rušilen vihar se podi v tvoji notranjosti, da zunanji zidovi še komaj stojijo ter se pri vsem tem sprašuješ, kako je možno, da ima lahko preteklost vedno znova še tako močen vpliv nate, pa saj je bilo dovolj, da si morala to pretrpeti takrat, a vsemu navkljub se moraš s tem nenehno soočati ob povsem nepričakovanih dnevih... vezi s preteklostjo moraš pretrgati, pa čeprav s trganjem nitke za nitko. in ko si v tem najglobjem brezupu, se osredotoči na čustva, ki te prežemajo. izrazi jih, poskusi povezati, zakaj se vračajo, kako se lahko potolažiš, predvsem pa se moraš sprejeti tako kot si in se imeti rada. ko boš naslednjič v popolni temi, se moraš znova posvetiti sebi. miselno razčiščevati čustva, ko so v tebi najintenzivnejša... tako bolečina polagoma pojenja, dokler nekega dne ne izgubi svoje ostrine. ostane le še spomin, brez čustvene komponente. verjemi, nekega dne je temu res konec.

še nekaj vrstic za sqwo... želela bi te slišati naprej ali si dojela nesmisel odpuščanja? (quote sqwo 13-7-2005) tole o nesmislu odpuščanja... če še vedno dvomiš o tem: odpuščanje IMA smisel. ni pa konec poti. dolga pot je že za teboj, zato nikar ne obupaj. če hočeš videti mavrico, se moraš sprijazniti z dežjem. a ni vse skupaj kot ena čarovnija? nekaj časa je pač treba vaditi, preden povsem osvojiš trike. in ko enkrat to obvladaš, ti zleze pod kožo. krivda? puf. je ni več. nemoč? puf. izginila v neznano. ponižanje? puf. sram? puf. samoočitki? puf. obžalovanje? puf. jeza? puf. zamera? puf. strah? nočne more? puf. bes? puf. sovraštvo? puf. osamljenost? puf. bolečina? puf. puf. ko vsega tega ni več, imaš v sebi neskončno prostora za... LJUBEZEN. ki ti je starši niso znali dati. in si jo vseskozi iskala na napačnih koncih. najdeš jo lahko v edini osebi, ki je vedno in v vsem s teboj – V SEBI. moški v tvojem življenju... če je prava oseba in mu res ni vseeno zate, bo do tebe vedno odkrit, pozoren, te bo spodbujal, se pogovarjal s teboj, te ljubil... s takšno podporo bi ti pomagal, da bi se hitreje vzljubila. predvsem pa je to tvoja še neprehojena pot, ki si jo moraš utreti SAMA. nekaj v razmislek: imaš dva otroka. zagotovo ju imaš najraje na tem svetu. vse bi naredila za njiju. prav tako te imata tudi onadva rada, saj si njuna mama in te potrebujeta. in kljub vsej ljubezni, ki jo čutiš do njiju in ti jo onadva vračata – se ti še ni uspelo vzljubiti. SI CENILEC LASTNE VREDNOSTI. verejmi, da po vsej tej bolečini in trpljenju si zaslužiš biti srečna. še malce spodbude: največ, kar lahko svojima otrokoma nudiš (poleg ljubezni), je mama, ki sicer ni popolna (kdo pa je?), vendar ne zanemarja svojih sanj in želja, sprejema dobre kot tudi slabe dneve, ima v sebi neuklonjivo moč, a si zmore priznati tudi lastno šibkost. premalo se zavedamo, da le-tako dobije hčerke najboljši zgled, kako lepo je biti ženska z lastnimi ideali; sinovi pa se naučijo sprejeti in ljubiti žensko kot močno in samostojno osebnost. ko ob pogovarjanju o posilstvu vedno znova in močneje začutim jezo, srd, zaničevanje do posiljevalca... mislim povedati to, da me zmede, ko začutim toliko jeze, grmade sovraštva nad temi ljudmi. zakaj je jaz ne začutim pri svojemu očetu? ali je kaj narobe z mano? ali se mi to dogaja, ker sem razčistila s tem? ali sem res? (quote sqwo 18-8-2005) povsem razumljivo je, da ko slišiš za druge podobne primere, občutiš vso jezo in bes do storilca. prav je tako. poznaš ves gnus in bolečino, veš da to pusti posledice na psihi. kaj takega se ne bi smelo nikomur zgoditi. glede očeta... če želiš pretrgati te vezi s preteklostjo, potem je najbrž najbolje, da do njega ne občutiš ničesar. nikakor pa ne jeze in zamere, saj te to le razjeda. pomilovanje... to je smiselno občutiti tedaj, ko se trudiš razbremeniti občutka krivde – si na primer spremeniš predstavo o groznem nasilnem očetu in ga vidiš kot majhnega dečka, prav tako nemočnega, prestrašenega in željnega ljubezni. preko te prispodobe mu lažje odpustiš (vendar to ni opravičilo za to, kar je storil!). saj to že veš. bistvu greš pri vseh teh fazah odpuščanja skozi celo paleto čustev, tako da na koncu ne občutiš ničesar več. nič. niti pomilovanja ne. ostane ena sama praznina, izpraznjenost - kot da je tvoje telo le neka lupina, votla posoda. zatišje po viharju. to je za tabo in ni se vredno več ozirati nazaj. mislim, da je to občutje čisto nekaj drugega kot čustvena otopelost (otopelost kot neko brezčustveno stanje - gre bolj za nemoč, izčrpanost zraradi silovitosti določenih negativnih občutij). hm, tega ne znam najbolje opisati. kdaj lahko daš vsemu temu pečat, ko lahko spise o tožbi pospravimo v predal arhiva pod rešene primere? (quote sqwo 13-7-2005) povsem zapečateno verjetno ne bo nikoli. vedno bo nekje pod tvojim površjem. sicer pa je 'zadeva' zaključena takrat, ko ti tega vprašanja ne bo potrebno zastaviti. ker ljubiš samo sebe. in veš, da je to nauk te krute lekcije. hvala ti, ker si odprla to temo in deliš vse te (ne)male bitke z drugimi. ostani lepa. nauk moje zgodbe je: JAZ, edino jaz si dam lahko toliko ljubezni kot je potrebujem, JAZ edino jaz si lahko povrnem občutek svoje lastne vrednosti (nisem več odvisna od potrditve tega v drugih, če jo dobim pa bogu hvala:) ) in to s postavljanjem svojih Ciljev in dosego le teh. (quote izraz 18-11-2005) točno tako! lepo povedano.

KDAJ JE TEGA KONEC? živeti brez občutka krivde... to je čisto drugi svet. lahkoten. čutiti neprizadetost... do vsega, povezanega s tem. zate je vse skupaj le še brezbrižen spomin. imeti zaupanje v ljudi... brez posploševanja - ne pripisuješ slabe lastnosti ene osebe celotni skupini. sprejeti svoje telo... VSAK delček svojega telesa. tvoje telo je lepo, čisto in brezmadežno. lepa si... ko ti nekdo nameni te besede in jih znaš sprejeti. jih začutiti. ter si po tihem rečeš: pa še res je. brez kakršnih koli pomislekov. ljubiti... vzljubiti sebe... je pravzaprav še težje kot odpuščanje. ljubiti sebe, da lahko ljubiš druge. ljubiti druge, da lahko ljubiš sebe. neprekinjen krog. bojevnik luči bojevnik luči veruje. ker veruje v čudeže, se čudeži začnejo dogajati. ker je prepričan, da mu lahko lastno razmišljanje spremeni življenje, se mu življenje res začne spreminjati. ker je neomajen, da bo našel ljubezen, ljubezen res pride. paolo coelho

REŠEVANJE IZ BREZNA sprejeti bitko... na bojnem polju znotraj tvojega telesa, v tvojih mislih se bojuje mali otrok – in ne, to ni boj s storilcem, ampak z mnogo hujšim nasprotnikom: s samim seboj, z lastno podzavestjo, spomini, čustvi. vsaka stvar ima svoj vzrok in posledico. zakaj se je karkoli zgodilo, je nesmiselno razglabljati. lahko pa izkoristiš vse svoje moči in (danes) iz tega potegneš nekaj dobrega. s tem delom preteklosti ne moreš opraviti drugače kot s spoznavanjem samega sebe; le tako se uspeš spremeniti in si ne dopustiš več, da te sedaj, v tem trenutku obvladuje nek delček preteklosti, temveč si ti tisti/a, ki obvladuje lastno življenje. odgovornost, povezano s krivdo, enostavno zamenjaš z drugačno odgovornostjo: zase, za ta trenutek. odpustiti... ...tistemu, ki ti je to storil... ...ljudem, katerim se ti ni uspelo zaupati ali pa ti preprosto niso verjeli... ...in predvsem... sebi. vsak si mora sam zase poiskati način, kako odpustiti. brez tega ne gre. pomemben je le končni rezultat: slovo od vloge žrtve. prevzemi odgovornost za sedanje življenje v svoje roke. pusti otroku v sebi svobodno zadihati – sprejmi, da se je odzval kakor se je najbolje znal. drugače pač ne bore biti. odpustiti preprosto pomeni znebiti vseh zamer, ki le vežejo negativno energijo nate. sicer še vedno privlačiš enake ljudi ali situacije (kar si marsikdo kasneje razlaga kot 'karmično') in se ti življenje zdi en sam začarani krog. resnica je taka, da ni spolna zloraba edino, s čimer se moraš soočiti, zelo verjetno moraš pri sebi razčistiti tudi z družinskimi odnosi v svojem otroštvu. če bi ti tvoji starši zagotavljali varno in ljubeče okolje, morda do takšne situacije nikoli ne bi prišlo oziroma bi se ti uspelo zaupati in bi vse težave reševali skupaj. en način odpuščanja je ta, da se postaviš v vlogo opazovalca - vživiš se v določeno situacijo in si v mislih ustvariš podobo prostora, z vsemi podrobnostmi, ki se jih spominjaš. nato opazuj, kako se situacija odvija – opazuj sebe kot otroka. poglobi se v vsa občutja, ki jih doživlja otrok in usmeri pozornost na misli, ki se ti pri tem oblikujejo. pri soočanju z zlorabo je potrebno poleg teh, na dogodek neposredno vezanih čustev, razrešiti še mnogo več – razna čustva in misli, katera žrtev občuti in izoblikuje kasneje, ko si poskuša razložiti, kaj se ji je pravzaprav zgodilo. ker otrok tega ne more dojeti, si vse skupaj obrazloži tako, da 'prepozna' krivca v sebi. in tako se na osnovni člen v verigi (nemoči, strahu, obupu, sramu, bolečini,...) kasneje, skozi skozi življenje, vežejo novi členi (krivda, očitki, zamera, sovraštvo do samega sebe, občutek nevrednosti, nezaupanje,...) in veriga se lahko nadaljuje v nedogled. poglobiti se moraš torej v vsa ta čustva, pretrgati to verigo in jo povsem razstaviti – člen za členom. za začetek poglej tega malega otroka (sebe) – kaj bi lahko v takšni situaciji storil? nič. je majhen in vsak upor je zaman. potolaži ga, razloži mu, da ni ničesar kriv in ga objemi. to je tisto, česar ti starši v tistem trenutku niso nudili, ker niso vedeli ali pa niso znali. nato nadaljuješ pri starših – si otrok svojih staršev, njih si ne moreš izbrati, niti jih ne moreš spremeniti. danes najbrž že veš, da tudi tvoji starši verjetno niso bili ljubljeni kot otroci – kajti, če bi ljubezen poznali, bi jo znali izraziti tudi tebi. tako jim odpustiš, naredili so najboljše v svoji moči. veš tudi, da ljubezen, ki ti jo starši niso znali dati, nosiš v sebi. tako postopoma streš vsako nepotrebno čustvo, ki ga nosiš v sebi, vsako nesmiselno misel ('negativno mantro'), ki si jo je tvoja otroška glavica tako pridno ponavljala, da je še vedno nekje v tvoji podzavesti kot nizka samopodoba, nesamozavest, nezaupanje,... v tem je veliko dela, potreben je čas, da se prepoznavaš, preoblikuješ in zaživiš na novo, brez vlačenja teh členov za seboj. podoživljanje... kadar imaš malodušna obdobja v življenju – ko ti kaj ne gre, se s kom ne razumeš ali pa celo dosežeš kak uspeh, a se ga vseeno ne moreš veseliti in se ti zdi, da so vsi okoli tebe srečni, če pa že imajo težave, so te tako 'zunanje', neznatne in lahko rešljive. ali pa obratno: zdi se ti nesmiselno, ker imajo drugi resnične probleme, v resničnem in sedanjem svetu, tebe pa še vedno preganja preteklost. in znajdeš se v vrtincu, ko iz enega samega slabega trenutka zapadeš v to stanje bede, samopomilovanja ter tako nekako privrejo na površje ti dogodki, podoživeti do najmanjše podrobnosti. ... prepoznavanje vzrokov lastnih reakcij v določenih situacijah predvsem moraš usmeriti svojo pozornost na 'sprožilce spomina'. nekateri so zelo očitni: kraj sam, prostor, osvetljenost (zatemljenost), vonj, zvok, glasba, kakšen predmet, beseda, način govorjenja, vrsta dotika, dejanje, (po)smeh, kričanje,... hujši sprožilci so tisti, ki jih zavestno sploh ne prepoznaš. vendar jih lahko sčasoma razkrinkaš in jim vzameš moč. pravzaprav delujejo zelo potuhnjeno. vplivajo na tvoje razpoloženje in samopodobo v vsakdanjem življenju, tako pretanjeno, da tega niti ne utegneš povezati z otroštvom. nekaj (očitnejših) primerov: si v trgovini, v vrsti na blagajni in nekdo stoji preblizu za tvojim hrbtom... družbi se spoznavaš z ljudmi in si z nekom, ki se v pogovoru večkrat spontano dotakne tvoje roke, a tebe to neizmerno moti... greš morda poslušati potopisno predavanje, se udobno namestiš v manjšem prostoru, a ko se ugasnejo luči, se naenkrat počutiš utesnjeno. morda potrebuješ precej svobode, zasebnosti in prostora 'za umik'... išči torej vzroke za občutja nelagodja v posameznih situacijah in prekini povezavo s preteklostjo; pištola (preteklost) brez smodnika (sprožilec spomina) ne more nikogar raniti. razčiščevanje... verjetno je že res, da čas celi rane. vendar je treba rano najprej očistiti. ... brskanje po lastnem spominu ljudje so prepričani, taka huda stvar se ti vtisne zelo živo v spomin. in hec, ko tole vseskozi nosiš v sebi, v svoji (pod)zavesti, se ti res zdi, da se vsega spominjaš kakor da bi se zgodilo pred kratkim. ampak čisto vsega se nikoli ne moreš spomniti, vsaj ne tako kot da bi bilo zapisano na filmskem traku. lahko si vedno znova vrtiš tiste zapomnjene delčke, kakršne pač jih poznaš in v njih iščeš še druge podrobnosti, ki bi utegnile imeti še kakšen pomen (kot sprožilci spomina), ali pa poskušaš zapolniti vrzel med posameznimi odlomki. vedno se kje najde kakšna praznina, ki vsemu trudu navkljub to tudi ostaja. ... zapisuj svojo zgodbo ko se ti v neki situaciji znova prebudijo občutki, tedaj le-teh ne potlači znotraj sebe – vzemi si čas in se znova spusti na dno (pa če je to še tako naporno in boleče). podoživljaj, poglobi se v ta občutja, zapiši in beri svojo zgodbo (zapisano večkrat, na različne načine, z drugimi besedami)... beri tudi zgodbe drugih... zgodbe so različne, a bolečina je skupna. v čem je smisel branja drugih zgodb? kadar se soočaš s tem, odhajaš na bojno polje po že uhojeni poti – po poti, ki jo do potankosti poznaš in te na njej ne more nič presenetiti. torej – izberi si drugo pot, oglej si bojišče z drugega vidika. tako opaziš, kje so 'šibke točke' in razkrile se ti bodo nove taktike bojevanja. drobni trenutki za dušo... vzemi si čas zase, za razvajanje. ukvarjaj se s čim, v čemer uživaš. ni treba, da si v tem strokovnjak, povsem dovolj je, da te navdušuje, ti daje energijo. poišči si kakšen šport oziroma rekreacijo, ki ti ustreza. z utrjeno fizično kondicijo in občutkom napetosti v mišicah si dvigneš samozavest. gibanje prežene tudi depresijo s tvojega praga. še nekaj glede sprejemanje sebe... na sebi poišči nekaj lastnosti (tako fizične kot karakterne značilnosti), ki so ti všeč. zagotovo je nekaj, česar ne bi spremenila. vprašaj tudi druge, kaj jih na tebi pritegne. kadar greš mimo ogledala, se ustavi, za trenutek se zazri v svojo podobo, osredotoči se na tisto, kar ti je všeč in si poglej v oči – ta pogled je morda sprva nesrečen, otožen ali rahlo zbegan, ker se pač tako počutiš v tistem trenutku. opazuj se, občuduj svoje posebnosti – svoje poteze, svojo postavo, način oblačenja ali gibanja... dobro se poglej: lepa je tvoja duša in lepa si tudi ti. začuti to v sebi in zasijale bodo tudi tvoje oči.

ojla, marsa hvala za pozdrav. imam pa še veliko besedila za zalogi... urejanje pač vzame še nekaj časa... PRVI KORAKI nekaj besed o... ... spolni nedotakljivosti. kaj je pravzaprav spolna zloraba? (spolna zloraba ni samo posilstvo!) o tem se v naši družbi še vedno premalo govori. to se lahko zgodi tako deklicam kot dečkom, kot tudi odraslim. storilci niso le moški, lahko so tudi ženske in celo otroci (kjerkoli je žrtev nemočna in nezmožna upora). (http://www.spolnonasilje.over.net/zgibanke/spolnost.htm) si priznati... morda si tudi ti v otroštvu doživel/a kaj čudnega, groznega, nerazumljivega. že kot otrok si vedel/a, da to, kar se je zgodilo, ni bilo prav. a je vseeno to ostalo v tebi. morda kasneje iščeš osebne izpovedi drugih, v kateri se lahko prepoznaš in si lahko rečeš: ja, meni se je tudi nekaj podobnega zgodilo. najbrž ne naletiš ravno na podobno zgodbo – pač pa na nekaj drugega: poistovetiš se z bolečino drugih. kajti najpomembnejši korak je ta, da si zmoreš priznati, da si bil/a spolno zlorabljen/a. marsikdo nosi to skrito globoko v svoji podzavesti, kdo drug zavrača, da je to le domišljija... pomembno je, da tega dela preteklosti ne zanikaš, da ga ne narediš za majhnega in nepomembnega. ker to ni malenkost, je resnični problem. in kar narediš v zvezi s svojim problemom, je pomembnejše kot to, kaj problem stori tebi. it's not the load that breaks you down, it's the way you carry it. primerjava bolečine... strinjam se, da se tole sliši res bedasto. a včasih je smiselno primerjati. nekdo se šele v pripovedih drugih prepozna kot žrtev. eden je doživel zlorabo samo enkrat, kdo drug pa večkrat, skozi daljše obdobje... nekomu se je zgodilo v takšni, drugemu v drugačni obliki. nekoga je izkoristil tujec, drugega kdo od domačih. v ranem otroštvu je to hujši pretres. vsakdo stvari doživlja po svoje, tudi posledice puščajo različne sledi na posameznikih. marsikoga opogumi zgodba druge osebe – si na primer reče, glej, kaj vse je ta oseba doživela, mnogo hujšega kot jaz in če je tej osebi uspelo, bo pa tudi meni! brez dvoma je vsakemu njegova lastna bolečina najhujša, ker jo pozna, jo čuti, jo nosi v sebi in se mora z njo spopadati. vendar je v pomoč, če se zavedaš, da nisi edini/a na svetu, ki gre skozi tak pekel bolečine in marsikomu se je uspelo iz tega rešiti. povedati... ... vselej v tvoji zavesti? saj ne, da si ne zeliš povedati, sprva je ta želja celo zelo izrazita. a je toliko ovir: ne veš, komu povedati, niti kako, pa še ta občutek sramu vsega tega prav nič ne olajša. potem se ti oglaša še krivda. veš tudi, katera vprašanja utegneš slišati. in še kako dobro jih poznaš, saj so ravno ta tista, katera čedalje bolj prelagajo odgovornost nate, preko vseh teh samoočitkov. tako je bilo tedaj, pa tudi kasneje se najbrž ni kaj dosti spremenilo. tu je tudi dostikrat prisotna past: v podzavesti se oblikuje 'zaščita za preživetje' - prične z zanikavanjem resničnosti dogodkovali pa celo tvojo zavest prepričuje, da vse skupaj pravzaprav niti ni tako hudo. tudi sčasoma res verjameš v to in zanemariš še tiste najbolj grozne podrobnosti. ... se spominjaš šele sedaj, po mnogih letih? če je bilo zanikanje tega uspešno, je vse skupaj ostalo potlačeno globoko v podzavesti. ironično je, da ta, tedaj sicer izredno učinkovita zaščita, marsikaj v kasnejšem življenju zelo zaplete. osnovnemu problemu se ne izogneš – saj se pojavlja v drugačnih oblikah in marsikaterih razpoloženj sploh ne moreš povezati s to pokopano preteklostjo. dokler se nekega dne ne pričnejo pojavljati nepojasnjeni delčki in ko te delčke postopoma sestavljaš v okrnjeno celoto, doživiš pravi plaz spominov, občutkov, misli,... ... zlorabljeno zaupanje? morda ti je uspelo povedati, a ti ni nihče verjel. kar upravičeno povsem omaja zaupanje v ljudi. zaradi tega lahko toliko močneje čutiš bes. bes! ko bi se ljudje zavedali, da je v resnici zelo malo takšnih primerov, da bi si otrok kaj takega izmislil... ... povedati, torej? še kako se zavedaš, da tisti, kateremu se želiš zaupati, ne bo vedel, kako ti pomagati. tudi to, da je nekdo izbran za zaupnika, to osebo samo po sebi razumljivo obvezuje k molčečnosti, že zaradi občutljivosti razkritja tvojega najosebnejšega delčka. in nihče drug ne ve bolje kot ti, da je varovanje skrivnosti hudo breme. nenavsezadnje, nikoli ne veš, kakšna bo reakcija na tvojo izpoved. sčasoma, po toliko tesnobnih dvomih, te mine kakršna koli želja po izpovedi. zdi se, kot da ne bi več imela nobenega smisla. še zlasti v obdobju, ko tvoj obrambni mehanizem uspešno izvaja svoje procese. in če ti je vseskozi uspelo shajati s tem brez pomoči drugih, dobiš občutek, da tudi v prihodnje zmoreš sam/a. a pridejo obdobja, ko se vse potlačeno znova pojavi na površju, neobvladljivo in ukleščujoče. ja, treba je spraviti vse to iz sebe. vseeno, na kakšen način. prenesi v besede – na papir, na katerikoli forum, pokliči katero od anonimnih številk, obišči katerega od centrov. karkoli. povej, kolikor lahko, glede na občutek varnosti in zaupnosti. ti določaš mejo, do kje se lahko izpoveš, ti se odločaš, kaj lahko razkriješ. morda uspeš (z zelo zelo veliko truda) vse to razrešiti v sebi, je pa bistveno lažje in hitreje z ustrezno pomočjo. ... se počutiš kaj bolje, ko poveš? sprva že verjetno čutiš olajšanje. vendar se lahko zgodi, da kasneje doživiš povratni refleks: bolečina je še vedno v tebi in znajdeš se v pravem kaosu čustev. zaveš se, da še nisi na koncu poti.

TISTIM, KI ŽELITE RAZUMETI: ZAKAJ? brez vprašanj... le-ta so odlična za zbujanje krivde. kako lahko kdo dopusti, da se mu kaj takega zgodi? to je res povsem nerazumljivo! tu je marsikaj, kar razum težko sprejme. kaj mislite, da je za vsakega najbolj pomembno? kaj si vsakdo, ampak zares vsakdo, želi? BITI LJUBLJEN! otrok, lačen ljubezni, je idealna žrtev. ker ga premami že tisti kanček pozornosti ali nežnosti, ki mu jo nekdo nakloni. in še sanja se mu ne, kaj lahko sledi. krivda... otrok je neverjetni mojster pri prevzemanju odgovornosti nase za vse, kar se mu je zgodilo. čuti se krivega, da se mu je sploh to zgodilo. kriv za to, da je tej osebi zaupal. da tega ni preprečil – lahko bi rekel ne, če pa je že rekel, ni bil dovolj vztrajen, lahko bi kričal, grizel, zbežal, karkoli... s tem prevzemanjem krivde gre celo tako daleč, da najde celo opravičilo za storilca - je že nekaj takega storil, ali pa se je to zgodilo, ker ni česa naredil... ta občutek krivde se sčasoma v notranjosti samo še množi. in otrok ima vzorec 'sam si kriv' že tako globoko vgrajenega v svoji podzavesti, da počuti krivega za marsikatero slabo stvar, ki se (mu) zgodi, čeprav racionalno gledano nima nič pri tem. odpuščanje... s krivdo se občutek manjvrednosti samo povečuje. otrok si se nenehno zastavlja vprašanja. zakaj se mu dogajajo grde stvari? ali je res tako slab? zakaj torej odpuščanje? ker je to breme krivde, vsa ta odgovornost preveč za otroka (kot tudi kasneje za odraslega). počuti se nepomembnega, nevrednega ljubezni. le kdo bi ga ljubil, takšnega kot je? s tem, ko odpustiš, pa če tudi grešnik tega ne ve, se rešiš verig, v katere te je on vklenil, ko si mu zameril. z odpuščanjem sebi in njemu puščaš prosto pot, pozabiš preteklost in lahko zadihaš s polnimi pljuči. z odpuščanjem pomagaš sebi, ne njemu. (quote cashy 21-11-2005) in kje je tukaj jeza? ne gre za to, da tukaj jeza ne bi bila prisotna. pravzaprav je celo zelo izrazita, le da je preusmerjena. medtem, ko drugi ljudje zlahka občutijo jezo in bes do storilca, je pri žrtvi drugače – skozi vse te dolgoletne samoočitke se počuti, da je sama kriva za vse, kar se ji je zgodilo. in tako je njena jeza (lahko) izražena v raznih samouničevalnih oblikah, zasvojenostih, neodgovornem načinu življenja, vztrajanju v napačnih partnerstvih ali drugačnih primerih izkoriščanja... še tole... ... ˝vem za nekoga, ki se mu/ji je to zgodilo˝ in podobne zgodbe, ki si ji ljudje pripovedujejo... to marsikatero žrtev le ovira, da bi se komu zaupala. že tako se boji, da ji 'piše na čelu', da bi jo kdo 'prepoznal' pri pogledu v oči... nihče si ne želi, da bi kdorkoli izvedel kaj takega o njem. da bi drugi ob vsakem pogledu nanj videli tistega grdega zlorabljenega otroka? z zlorabo je zaznamovan za vedno - prikrajšan je za brezskrbno otroštvo, vseskozi ga spremlja nizka samopodoba in nezaupanje do ljudi. ... povedati kakor je po eni strani za žrtev skoraj nemogoče govoriti o tem, po drugi strani vedno znova zapade v obdobja popolnega dna, ko se zdi, da vsemu temu ni konca, in je duša tako zelo ranjena, prestrašena, nemočna, da kar kriči: dovolj! ne zmorem več! s takim občutkom ranljivosti ni lahko oditi med ljudi, si poiskati pravo osebo za zaupanje... navkljub vsemu, da si želi to spraviti iz sebe, je ta korak izredno težko narediti, še posebno zato, ker družba ne zna nuditi prave podpore. ... zavetje starševske ljubezni ne, tudi starš, ki svojemu otroku zagotavlja ljubeče okolje in se posveča pogovoru z njim, ne more vedeti, kaj se dogaja z otrokom. morda že opazi, da je nekaj narobe in da ima otrok težave, a še ni rečeno, da bi otrok razkril zlorabo. dostikrat otrok niti ne ve, kako povedati ali pa tega sploh ne zmore. razlogi so lahko zelo različni: pretresenost, morda so v ozadju grožnje ali pa gre za nekoga, kateremu otrokovi starši zaupajo oziroma ima okolica dobro mnenje o njem. včasih je otrok prepričan, da kateri od njegovih staršev ne bi prenesel resnice in raje obdrži skrivnost zase, da ne bi česa 'poslabšal'. kasneje se utegne zgoditi, da postane otrok jezen na starše – čeprav poskuša to zlorabo prikriti ali celo zanikati, je prepričan, da se mu vidi navzven. v mislih pride do preprostega zaključka: če bi me res imeli radi, bi to že videli. tako lahko občuti srditejši bes do staršev kot do storilca. dejstvo je, da v otroštvu razkrita zloraba pusti na otroku manjše posledice in lahko kasneje še vedno uspešno zaživi normalno življenje. vendar je za to potrebno storiti marsikaj, kar terja ogromno truda: potrditev njegovega poguma, razbremenitev krivde, spodbuda, (na novo vzpostavljeno) zaupanje, občutek varnosti, sprejetosti in ljubljenosti... ... maščevanje ni zadoščenje nima veze, kakšna zaporna kazen je predpisana za zločin. četudi bi lahko žrtev 'zbrcala storilca do onemoglosti'... kljub vsemu mora izbojevati svojo bitko v sebi. razbito ogledalo: http://www.rkc.si/vzgoja/Stevilke/Slike/20/5-7.pdf

no ja, že dalj časa sestavljam tole v nekakšno celoto in opažam, da je bilo medtem že marsikaj novega zapisanega (in sem morda tudi s kakšnim od teh postov 'malce za časom'). ker je pač nekakšna sestavljanka, je dolžina res na videz neskončna... a se lahko vsaj zanesem na to, da bodo brali le tisti, ki jih resnično zanima... rada bi vas, ki ste preživele zlorabo vzpodbudila, da bi več pisale o svojih občutjih, da bi lahko žrtve za nami imele vpogled v stvari, ki so za njih še nedosegljive. želim si, da bi na tem forumu bilo več opisovanja svojih čustev, svojega videnja, reševanja iz peklenskega brezna bolečin. želim si, da bi zgodbe zaživele in bile povedane na glas. želim si da bi na tak način uspele popustiti spone odvisnosti od storilcev in se pretrgale niti, ki so nas vezale na njih. vseskozi, ko pišem se zavedam, da ne morem nikogar rešiti. lahko sem le tu, da povem kaj se dogaja v moji duši in kaj se je dogajalo. (quote sqwo 13-7-2005) sledeče pisanje ni tako zelo osebno, a vseeno bolj, kot bi si kdo mislil. kdor se prepozna v tem, to zagotovo občuti. iskalcem poti: so vzponi in padci – mnogi, premnogi – in je svet brez krivde in obsojanja, ko se zaveš trenutka tukaj, sedaj, zase.