Davno Prah zakril je ves moj svet, Na obzorju videti ni zvezd, Grajski stolp pa še stoji, davno poln je bil ljubezni. Le kamnite stopnice so ostale, Prašne, mrzle brez ograde, Ni poti na grajski stolp, ostaja le otroški bol. Pa kaj bi mi ograda? Kje je tista tvoja nežna roka, Da spet varno vodila bi do vrha, Brez naporov, vsa čvrsta. In kje oči oboževane, Materinske, nežne, da te gane, Skupaj z mojimi zrle so v daljavo, Nekoč polno radosti planjavo. Mati, spomniš se teh dni, Ko brisala solze si si? Kaj bi dala, Da b imela, Kar takrat sem zavrnila, Ko pogled sem odvrnila, Nežno roko izpustila, Solzo na licu ti pustila. No tale je ena mojih boljših... napisana pa u eni ornk depresiji... jej