mik

Vseeno pa me nekaj zanima. Ni mi namreč logičen zakon karme in odrešitev od materijalnega sveta. Zakon preživetja zahteva boj za omejene resurse in potemtakem strmi k negativni karmi, saj so nameni egoistični in ne preferirajo nasprotnika. Ohranjanje pozitivne karme je mogoče le ob zanikanju tega boja in marginalnem vključevanje v sistem. Po logiki karme in doživljanju negativnih dejanj iz preteklosti oz. učenju, naj bi v nekem trenutku dosegli nivo razvoja, ki ne potrebuja več fizične oblike za nadaljnjo pot. Če pogledamo trenutno situacijo (npr. v SLO) ne vidim primerne aktivnosti, ki bi omogočala samo pozitivno delovanje in preživetje v isti sapi. Doseganje višjega nivoja je hkrati povezano z drugim nivojem doživljanja stvari, realen svet pa zahteva ukvarjanje z vsakdanjimi malenkostmi, od katerih pa se vse bolj odmikaš. Rešitev po takšni logiki vidim samo v zanikanju življenja v okviru družbenih sistemov in ubiranja alternativnih poti, stran od okolja, sistematizacije. Življenje v sistemu, izbira neprofitnega delovanja, pomoč drugim in pridiganje o boljšem življenju se mi zdi malo hinavsko, saj v globalu ne rešuje ničesar. Življenje brez vloge protagonista se mi ne zdi smiselno, saj le tako premagujemo svoje meje, vendar pa si posledično ustvarjamo tudi negativno karmo. S tem je potemtakem krog zaključen in brez dokončne rešitve. Glede na to, da se število ljudi na svetu veča, razmerje med naprednimi in manjnaprednimi dušami zmanjšuje vpliv naprednih, ne vidim kakšnega bistvenega smisla v reševanju sveta (tendenca je povsem jasna). Osebno mi je družina in vzgoja otroka višji cilj kot koncentracija na lasten razvoj, čeprav bi si z slednjem ustvaril ugodnejšo karmo za naslednje življenje (obe varijante življenja sta mi protislovne, saj ena gradi za ta svet, slednja pa za drugi). Če je kdo presegel ta način razmišljanja, naj mi prosim pove kako se znajde v tem okolju. mik

Zdravo, Zadnje čase sem prebral nekaj knjig na temo vloge in razvoja duš na tem in drugih svetovih (Potovanje duš, Domovanje duš,...). Vsi opisi vlog, vzrokov-posledic, možnosti napredka, ... so dokaj enotni: presegati lastne meje in pri tem pomagati tudi ostalim. Nisem pa zasledil pojasnila o osnovnem vzroku tega početja: - razumem, da se duša razvija in da zato potrebuje materialni svet. Ne razumem, zakaj je potrebna tako močna amnezija zavedanja lastnih napak in rešitev iz duhovnega sveta, saj večini ljudi ne uspe narediti kakšnega večjega napredka v življenju (tudi sam sem v tej skupini). Tu se mi postavlja vprašanje: je pomemben napredek ali način napredka (cilj ali pot). Če razmišljam z svojo omejeno zavestjo, bi mi malo več namigov, kaj bi lahko z večjim odrekanjem in trudom lahko dosegel pri svojem razvoju, verjetno pomagalo (tako je pri drugih zemeljskih stvareh, kjer potrebuješ motivacijo). Dokler ne narediš prvega koraka v to smer oz. doživiš prvih uspehov na duhovnem področju, se ti tudi slučajno ne more sanjati, kaj vse lahko premagaš in kako relativno je lahko doživljanje sveta. Bilo bi logično, če duhovni svet ne bi bil dokončen oz. bi bil tudi sam del nečesa večjega in da razpolaga z omejenimi resursi, kot je zemlja, ki je nastale neodvisna od njegove volje. In da duše vstopajo v duhovni svet iz druge dimenzije in se ne rojevajo v duhovnem svetu, kot čista bitja. Ni mi namreč logično, zakaj bi človek delal zlo, če nastane kot čisti vir energije. Nudi zemlja res najboljše pogoje za razvoj? Upam, da nisem bil preveč nerazumljiv. Če je kdo že prišel do odgovorov na ta vprašanja, bi mu bil zelo hvaležen za pojasnilo. mik