Pred nekaj dnevi sem "zašla" na ta forum. Všeč so mi vaša razmišlanja, odgovori, replike na določene teme zato bi rada "pomoč"Morda moje vprašanje ne sodi v ta del pa vendar. Če bi mi kdo postavil vprašanje: "Ali si srečna?", bi prez premisleka odgovorila: "Ja, srečna sem." Pred leti sem živela povprečno žensko življenje. Saj veste, služba, skrb za otroka, moža, polno odrekanj, žrtvovanj, jeze, nezadovoljstva....Trudila sem se biti nekaj, kar nisem. Ob pravem trenutku mi je bila dana možnost spremembe...prva knjiga....intenzivno sem delala na sebi, odkrivala sem svoje želje, razmišljanja, dobre lastnosti pa tudi napake. Po dveh letih sem popolnoma mirno opazovala izbruhe ljubosumja in posesivnosti mojega takratnega partnerja. Ker se je moji spremembi na vse pretege upiral in mu je iskren pogovor predstavljal preveč sprememb, je odšel. In jaz sem zadihala. Vse je šlo le navzgor. Prevzela sem popolno odgovornost nad seboj in svojim življenjem. Po skoraj štirih letih lahko rečem, da sem ponosna nase in na svoje življenje. Imam dva čudovita najstnika, krog iskrenih prijateljev, starše, ki mi stojijo ob strani. Tudi poslovno sem pravi človek izzivov. Po 18ih letih sem službo postavila na klin, saj je bilo dovolj že to, da tam nisem bila srečna. Moje delo je moja duša in kdo bi si mislil, za to me celo plačujejo In kje tiči "problem"? Se vrnem štiri leta nazaj. Po ločitvi sem vedela, da rabim čas. Da odpustim, da se rešim blokad, strahov.Nisem si želela takoj imeti nekoga ob sebi. V tem času sem spoznala moškega, ki mi je odprl svet lastnih želja v svetu spolnosti, "privoščila" sem si nekaj avantur in spoznala, da mi le-te ne predstavljajo sreče, temveč puščajo v meni praznino. Ne obžalujem jih, saj so me vodile k spoznanju, da hočem in želim več. Biti z nekom zgolj zaradi tistega trenutka je postal nesmisel. Spoznala sem, da želim moškega, ki me privlači v vseh smereh. Ne le duhovno, temveč tudi telesno.(odločila sem se, da v tem življenju ne bom mati Tereza ) Ne bom govorila o brezpogojni ljubezni, ker niti sama nisem prepričana, da jo lahko dajem. Prepričana pa sem, da sem odprta za spremembe in učenje. A kako se lahko učiš brez učitelja? Teorija je eno, a čas je za prakso. Že dolgo nisem spoznala moškega, ki bi me na kakršenkoli način pritegnil. Zadnji je dobesedno zbežal. Pred resnico, pred čustvi. Je tako "narobe", da želim odkrit odnos, brez izgovorov, laži? Da želim biti popolnoma zvesta sebi in svojim občutkom ter si želim le najboljše? Pojavlja se vprašanje: Kje- kaj (v meni) je še nerešeno, da mi življenje ne postavi na pot partnerja, ob katerem bom(bi) lahko rasla? Ker sem poslovno stalno med ljudmi, mi ni do večernih posedanj v prenatrpanih lokalih. Na vrata pa mi verjetno tudi ne bo potrkal, ali pač?
