Že v otroštvu so me učili, da ima človek neumrljivo dušo. Nihče mi ni razložil, kdaj sem jo dobil, niti, kdaj so jo dobili tisti (starši), ki so me tega učili. Potemtakem je v meni nekaj-duša, kar nikoli ne umre, in (moja razlaga) tudi nikoli še ni umrlo ali pa bo ob moji smrti prešlo nekam, kamor moje fizično telo ne more. Kako se pride tja bomo spoznali verjetno ob smrti. Kot otrok sem imel ob operaciji tudi obsmrtno doživetje. Za kratek čas (verjetno je vse skupaj trajalo kakšno minuto) sem drsel skozi predor v 'večnost'. Vse skupaj je bilo zelo podobno izkušnjam drugih ljudi, kar lahko beremo v knjigah. Toda ostal sem na tem svetu. Kako bo vse skupaj izgledalo v naslednjem življenju bom moral torej še počakati. V temi omenjate, da ima duša telo in ne telo dušo, ter da na dušo ne moremo vplivati. Pišete tudi o tem, da so vsa naša dejanja izraz duše. Predtem pa, da je duša čista, blažena, čista ljubezen. Zakaj potem nekatere doživljamo kot slabe, pokvarjene, sovražnike? Ker je naša duša pokvarjena ali ker toisto velja za njihovo dušo? Kam lahko tukaj uvrstimo vest, ki je po krščanskem izročilu 'božji glas' za človeka in za njegova ravnanja? Potemtakem je torej nekakšna vez med božanskostjo duše ter nami (našo zavestjo) - telesnim.
