gregori

Evo. Kupim. Samo če ni prepoceni. Koliko žličk dnevno je treba vzeti da razumeš satanov nauk? Pa kdo sploh je satan?

33. Da ste na tem pohodu malenkostno zašli iz prave poti, ni bilo nobenega drugega vzroka kot “delovno spričevalo”, iz katerega morete sklepati, da človek večkrat zaide manj iz slabe volje kot iz neznanja na daljšo pot proti cilju, brez pomisleka, da je tudi v duhu - pravilno razumljeno - ravna pot najkrajša!…--- "Jaz ti ne morem dati ničesar kot samo moje ubogo, zdrobljeno srce, toda jaz te hočem ljubiti z neskončno ljubeznijo in na poti pravičnosti potovati vse moje življenje!"

"HLAPEC je MOČ GOSPODARJA, gospodar hlapčeva pravičnost"

"razum more in mora spoznati dobro in zlo, resnično in lažno, a v enem srcu ne prenese obojega hkrati" prabožični blagoslov vsem

"O tem, da človek svojo notranjo živost dolguje prav ljubezni, se lahko prepriča vsak, kdor o tem preudari, saj se ob njeni navzočnosti ogreje, v njeni odsotnosti ohladi - in če mu je povsem odtegnjena, umre. Vedeti pa je tudi treba, da je življenje vsakogar takšno, kakršna je njegova ljubezen." Emanuel Swedenborg

Ne pozabimo: še nikoli ni noben človek pozdravil drugega človeka. Naj bo zdravilec ali medicinec. Lahko samo izboljša pogoje za spremembo stanja. Lahko da obliž čez rano a celice spojiti ni v naši moči... Resnični vzdrževalec je najbliže možno, pa gledamo daleč naokrog, da bi ga našli.

Izgleda da je tale Bruno delal na pravih izhodiščih neosebnega. Usmerjal je to kar od Vira že itak teče, a naša kamnita zavest tako težko spusti skozi.. Samo več takih ki Božjega ne prodajajo..

Kako je s temi lonci? Ni mi ravno znana štorija a sliši se zanimivo... Sicer pa oprosti da je moja opcija odgovora izvenela tako osebno, mogoče celo ostro. Jasno mi je da vprašanje služi širši debati. In hvala vsakomur ki se izpostavi za tok neke izmenjave za javno dobro. Konec koncev so zapisi tu trajni. In mi osebno nismo pomembni. Da o tem koliko te osebno cenim, Emanuel, za vse tukajšnje prispevke, sploh ne govorim. Tvoje izkušnje in delovne okoliščine pa premalo poznam, da bi lahko ponudil kakšno bolje usmerjeno misel, prilagojen nasvet, kot opažanje, da bolj ko raste notranja suverenost, bolj doživljamo zunanji svet kot da smo neudeleženi opazovalec, čeprav smo telesno aktivni v situacijah vezanih za zgodbo naše trenutne identitete. Vsak angažma v zunanjem svetu je naša izbira. Edina oblika pritiska je ta ki smo si jo nakopali sami. Včasih je potrebno precej časa in truda da kako nepravo odločitev odkvačkamo, a potrpežljivost in postopnost so temelji modrosti. Žal res je vse nakopičene probleme treba razrešiti, preden se lahko premaknemo na nov pogled in ko lažje zadihamo, je več moči da si zgradimo nove okoliščine se zavrtimo v drugih krogih ljudi. Govorim o gradnji ki lahko traja 10 let ali več, ampak eno človeško življenje je dovolj za vse kar je za postoriti. Važna je smer v katero smo med delom obrnjeni. In ko smo pripravljeni, odločeni, da prez samogoljufanja počistimo kar nas tare, se praktično-taktično lotimo naloge in ne podležemo na parih preizkušnjah... se (po izkušnjah) zgodi kaj? Ko smo (s svetlim namenom), dodobra zajadrali v samozadano nalogo, da postane že podzavestna funkcija, se vmeša Božja roka. 100 problemov ki niso izgledali povezani, se z neko potezo, novo okoliščino ali človekom, odvozlja prav na hitro. Kmalu si v sramu niti več ne priznamo da so bili ti problemi kdaj naši. Z novim sončnim dnem včerajšnja turobnost ni več realnost. - V BOJ kot življensko strategijo tudi ne verjamem. Dokler čutimo potrebo po boju imamo potrebo po sovražniku. Po problemu. In v dilemi »imeti lažji boj, in doseči manjšo zmago, kot pa imeti težak boj, in izgubiti?« izberem drugo. Težak boj te obogati z notranjo izkušnjo, ki ostaja večna trajna last, in ki je presežna glede na tvoje dotedanje sposobnosti, čeprav za ceno zunanjega poraza (ki je itak kot sanje in začasen). Tako izbiram spet tudi iz iskušnje. Precej sem treniral borilne veščine in druge športe in je dejstvo da napreduješ samo z boljšimi nasprotniki. In če se boriš zato da bi napredoval v lastni veščini (ne proti nekomu), se boriš pravzaprav z lasno nesposobnostjo in neznanjem. In ko si to priznaš, si zunanjim nasprotnikom tako hvaležen za napredek, da jih že vnaprej vzljubiš. In potem kmalu se ne rabiš več boriti. Ker bojev, ki jih lahko opazuješ in skušaš razumeti, mogoče pomagati, je še preveč vsenaokoli.... Budizem pa sem ti nekoliko »podtaknil«, ker opažam (vsaj nekoliko; vem da presegaš) podoben pogled pri večini senzibilnih ljudi, ki se odločijo težišče življenske resničnosti prevesiti na duhovno stran. Namreč pojmovanju duhovnosti (v praksi) kot odmiku od težav zunanjega sveta in iskanju neke nirvane, blaženosti, celo ekstaze v mirnem notranjem ravnovesju. Ali doseganju praznine (Osho itd.). Zahodnjaki to bolj vzamejo kot neko terapijo od stresa. Stres, skrbi, težave pa se jim zdijo itak realnost »strupenega« sveta, katera presega njihovo moč in vpliv. In kljub težkim meditacijam ostajajo vdani v usodo. So žrtve, brez moči, ki v zatočišče notranjosti bežijo v umiku. In takoj ko vstopijo skozi ta Sveta vrata se skrijejo v kot, pred zunanjim prepihom in počivajo. Nabirajo moči za ponovni izstop v nove borbe. Pritisk zunanjega pa v bistvu še vedno držijo v sebi (z orodjem latentnega strahu) tudi v mirnem kotu globokega brundanja. Smatram, da Bog raje vidi tiste, ki v neskončno notranjost vstopajo z gotovim korakom, take ki se jim prsa trgajo od strasti do Tega ki jih tja privlači, do vsega kar je tam možno. Ki pridejo z raziskovalnim duhom, z lopato na rami in sočutjem do vsega kar je, pa četudi umazani od dela (grehi). Taki se ne ozirajo nazaj in se vračajo samo iz namere služenja. Razširjanja, urejanja poti. Da se razumemo, nič ni narobe z budizmom, izhaja iz istega vira kot vse Dobro in ponuja krasne metode za preklop. Vendar je premalo. Potovanje zaključi z vstopom na vlak. Tam se udobno vsedemo in življenje nas nosi samo... Ta občutek prepuščanja toku je sicer na takšni začetni stopnici resda treba osvojiti, vendar če v poganjanju življenja ne sodelujemo bolj in bolj aktivno, potem to ni samostojno življenje. Bolj ko ga samostojno upravljamo, znotraj danih in spoznanih zakonitosti, bolj si zagotavljamo neskončnost, ...lastnega in občega potenciala.

Sedanje razmere niso nič težje kot kadarkoli. Mogoče v družbo vpeto življenje res vsebuje količinsko več možnosti za »sekirancijo«, saj sta ritem in kompleksnost prepleta dogodkov pospešena, a smo tudi mi prav toliko sposobnejši, oz. bolj natrenirani. Celo bi rekel, da manj ko se človeku dogaja, intenzivneje in dlje časa se bo lahko sekiral za en sam problem. In verjetno še bolj zasvojen in poistoveten bo postal s točno tem problemom in daljnosežno blokiran. Če pa je teh več, jih vsaj zmoremo posplošiti, pogledati z distanco, v smislu: »ma poln kufer mam vseh teh skrbi, problemov, pritiskov...«. In iščemo generalno rešitev, v spremembi življenskega stila ali okoliščin. In možnosti za spremembo imamo mnogo več, kot so jih imeli včasih, ko je bil stan ali poklic določen za celo življenje ali celo več rodov. Tako ni nobenega izgovora za nenapredek. Za podleganje »posvetnim« skrbem. Bistveno je spremeniti pogled, percepcijo nad svojo situacijo. In predvsem spremeniti miselni tok ter se drugače izražati. Kar izžarevaš to si. Podobno se lepi na podobno. Širše ko nam je situacija jasna, lažje sprejmemo svojo pozicijo in jo vodimo. Bolj ko si priznamo svojo zakrčenost, nepogum, nesposobnost, lenobo ... bolj nas to osvobodi. In ta lahkost, ki tako pride, odpre tok notranje moči, ki je zadovoljstvo. Bremena sicer ne izginejo, so čisto resnična, a postanejo lahka za nosit ali za premagat. Kolikor smo Božji, toliko smo neskončni, v vsem. Sami si določimo kako močni smo. Korak za korakom, dan za dnem si odmerimo več. Nato treniramo (*na mnoga možna pomanjkanja izven obsega smrti..). Pričakovati hipne rezultate ali se jeziti na Boga ker s čudežem ne pomete naših težav, ni modro, saj nam to ne bi dolgoročno služilo. Smo pač tudi v materiji in tu stvari tečejo v nekem organskem ritmu časa. Z opazovanjem narave se ga naučimo. Nato ta občutek prenesemo v vse svoje delo. In ta ritem je nadvse mojstrsko odmerjen, da življenje raste celo v najbolj nemogočih razmerah! Torej ne pričakujmo preveč. Skromnost (v osebnih potrebah) ni duhovna vrlina kar tako... Najbolj plemenite rastline zrastejo tudi na suhi skali. Mirno udobno delo brez pritiskov, ki si ga zamišljaš kot primerno gojišče za notranjo rast, pa je, oprosti brat, bolj vpliv spodnjih sil v tebi. Z vonjem po budizmu. Vsaka težnja po inerciji je navadno »zlo«. Vesolje se vrti brez prestanka. Stvari so nam pretežke kadar pristanemo na občutek lastne nemoči. Verjameš v nemoč? Tako te bo vedno imel v oblasti kdorkoli, ki ti bo ponudil naslednjo dozo eksistencialne moči (npr. plačo). In mu boš prodajal svoj življenski čas, namenjen razvoju duše. Če pa je delo (služba) takšne narave, da se z njo ta tvoj razvoj vrši, potem je to tvoja polna izbira in zaveza. ...V dobrem in slabem... Šteje tvoje prizadevanje. Stoj za stvarmi za katere trošiš življenje, pa energija ne bo odtekala skozi luknje skrbi. Življenje ki ni tvoj proizvod.. Ki nam je dano v upravljanje. Mar nisi izbral Gospoda za šefa. Bodimo vehementen krmar njegovega. Je mar moč postati dober kapitan navezan v mirnem doku, na »varnem« pred valovi in vetrovi? p.s. O prekletstvu občutka varnosti pa bi tudi lahko kdaj kakšno rekli. Saj Ta peha marsikoga v nezavedno suženjstvo.

Brez zaupanja v življenje, človek ne more biti svoboden.

Pregledal zadevo... Še en tipični tuti-fruti koktail za ljubitelje eksotičnih okusov, postrežen v okultistični čaši. Že v prvih besedah nagovarja bralčevo negotovost in strah, da ga pridobi, nato razkriva »težke« skrivnosti ki so sicer znane samo »posvečenim« in tako da občutek izbranosti ter možnosti rešitve... Pa še to je (mogoče celo nezavedno) prevzeta matrica avtorjevih vzornikov, ki jih (pošteno) celo navede. Sami zaključki ki jih potegne iz velikih tem obstajanja, spominjajo na šolski referat. Referat v šoli okultne ezoterike za telebane, ki pa pod krinko prosvetljenja v ozadju vzgaja za namen, ki je ravno obraten od navideznega!! In to je zelo ključno opaziti v vseh podobnih okultnih fascinacijah! Namen je diskreditacija Boga. Zbeganje pojmov, intelektualizacija, dezorientacija pri edini pomembni poti, ki smo se jo namenili prehoditi. Vzponu k polnemu spoznanju ter občutenju Gospoda. Že tako se je ljudem težko dovolj izviti iz vsakdanjih klofut praktičnega preživetja ob vseh (fabriciranih) motnjah, da najdejo čas za opazovanje življenja. Da se pojavi vprašanje izvora in sploh nastane mesto, interes za spoznanje Boga. In ko ta počasi v zavesti človeka začne dobivati osebnost (ki lahko nosi usmiljenje, ljubezen..), ga takšni teksti popolnoma razosebijo v mrtve pojme. Sploh omenjeni tekst ga v vsakem poglavju razseka v neke druge faktorje. Enkrat je sestavljanka nelogičnih angelov, drugič elektromagnetna sila, tretjič energija, pa materialno vesolje, pa struna ....da Ga ja ne moreš spoznati, začutiti kot nekoga resničnega, ki ti je blizu. Le kako bi Ga lahko ljubil..? Ker so takšne manipulacije, z razvpitim Zeitgeist-om na čelu, namenjene zavajanju bolj občutljivih duš, ki iščejo Boga in ki čutijo nepravičnost v sistemih, se vedno zaključijo z (že prežvečenimi) apeli po ohranjanju narave. Da ne bi kdo kaj posumil...

Razumem in sprejemam tvoj osebni pogled. Pač precenil si, da vse to zapisano ne more biti res in zdaj imaš nek problem s tem. A vendar ...bodiva realna in poštena, le kdo komu laže v fris? Človek je pač samo zapisoval, kar je, ne glede na način, prihajalo iz njegove notranjosti. To je itak osnova vsakega ustvarjanja. In na nobenem piedestalu ni prepričeval kakih množic, niti komurkoli tiščal tekstov pred nos češ to moraš prebrati, ampak je sedel pred oknom svoje izbe in neumorno zapisoval. Proti koncu je nekaj tudi samo narekoval in je zapisal kateri od peščice njegovih prijateljev.. In še zdaj Lorber ostaja generalno neznan pisec. Nagovarjanja k svobodi in samostojnosti se v naših družbah ne podpira ampak nasprotno. Ne misli, da sem tudi sam kar takoj docela »kupil« Lorberja. Sploh nikakor ne intelektualno. Bil je pač ena izmed množice bukvic, ki sem jih obdeloval še kot najstnik, da zvem o svetu, sebi in ljudeh še kaj več kot mi je nudila uniformirana okolica. Sam pa sem bil bolj svobodomiselnega značaja. In v šolah so mi, tokrat zares, prodajali marsikakšno nesramno laž, ki je bila očitna celo za le rahlo bolj razgledanega mulca. Ravno pri fiziki, 7. razred se mi zdi, sem nekoč vstal pred celim razredom in učiteljici razložil njene pomote, da se je reva na koncu v spoznanju zjokala pred vsemi (kar je mojemu pobalinskemu egotu precej godilo, priznam). Da o zgodovini in manipulaciji otrok skoznjo ne govorim (še Yugo časi). Ona za biologijo je nekoč trdila, da se človeku dnevno odlušči 20kg kože! In vsi so pisali v zvezke, mene pa je hitra kalkulacija takoj dvignila, a ženska ni niti priznala niti uvidela napake. Meni pa je bilo jasno, da bi to pomenilo skoraj 10kg odluščene kože, okrog na postelji, ko se zbudim. Podatek je bil verjetno za celo življenje, uglavnem nikoli ni priznala in na piki sem bil seveda jaz. Primerov nešteto, tudi na faksu... No lorber mi je bil čista fantastika. A sem kar užival, saj mi je branje odpiralo domišljijo in ker sem bral brez racionalnih predsodkov,(saj sem takoj določil da gre za bolj fikcijo) me je, se spomnim, vendarle precej razveseljevalo brati. Predvsem zaradi neke, čisto nove mi, prijetne naravne logike, s katero so bili razloženi razni naravni pojavi. Kar malo poetično se je vse nadgrajevalo. Odkril sem premišljen ritem podajanja snovi, ki mi je bil mnogo bližji kot faktografsko posilstvo v šoli.. Najprej neko dejstvo ali osebo (še v prejšnji temi) omeni, čez par odstavkov ga poimenuje in uvede in nato kmalu razvije novo temo iz njega, kjer ga razloži ali mu da funkcijo, dramaturški zaplet in hitri razplet.. In vizualna percepcija na polno zadogaja. Spet -plus- in –respect- za tiste z dobro predstavo. Tako nežno in mehko te pelje skozi stvari in promaga do lastnega spoznanja, ki pa se dopolni šele, ko s opazovanjem in delom v praksi nekaj izkusiš. K temu tudi ves čas v tekstu nagovarja!! In tu prepoznavam poštenost in iskrenost povedanega vsaj v čistem namenu. Nobene manipulacije, ki bi me delala slabšega, zaprtega človeka, ki bi hodil po drugih. Četudi nisem vsemu verjel. A glede na to, da je temelj mojih naučenih znanj, na katerem sem kritično slonel v občasni opoziciji, bil prav tako še pod vprašanjem, sem najbolj neverjetne stvari iz tekstov moral kategorizirati kot vsaj možno, dokler lastno življenje ne pokaže drugače. Tam pravi, da Bog hoče samostojna svobodna bitja! In ne robotov. To so pomembni ključi ki razkrivajo avtorja. Temu, ki sploh išče svobodo seveda. Drugemu gredo skozi ušesa. Pa se zatakne na luni ali stvareh o katerih sam prav najman lahko dobi izkušnjo. Škoda. Kar pa me je v začetku nekako zintrigiralo, je bilo opažanje, da si tip dovoli pisati v prvi osebi... Moj mali ego je zaprotestiral, poznam...ja.. A v bistvu mi je bilo precej privlačno, že zato, da vidim, le kako bo to izgledalo. Sem pomislil, ... pa saj to pa ni simpl. Le kaj zmorem npr. sam skupaj spraviti iz te perspektive? Npr.kratek izsek: » Marsikdo bo rekel, da je žalostno, da gre vse bivajoče naproti uničenju. JAZ pa pravim: To sploh ni žalostno! Boljše je sčasoma uničiti vso materijo in vse meso in s tem znova iz materije osvoboditi v njej ujeto življenje, kot pa da bi na koncu vse svobodno življenje prešlo v smrt materije. To ne more biti moj namen, ker sem JAZ SAM kot večna vsemogočna moč in prasila najresničnejše življenje in torej lahko delam samo za življenje.« Soočen sem bil s polno samozavestjo, s kakršno se do takrat nisem srečal, ne v literaturi, še manj pri maskiranih ljudeh.. Pa sem bil zvedav dečko. Hitro in pogumno nabiral izkušnje. Šel tudi mnogokrat čez rob. Zastavil življenje za spoznanje ali izkušnjo, če me je dovolj vleklo. Čas adrenalina in to.. No, ta samozavest, izven mene, je sčasoma pridobivala na verodostojnosti in se z rastjo vere naseljevala tudi vame. S praktičnega, čisto posvetnega vidika to samo privoščim vsakemu. Ker česa pa imajo ljudje v pomankanju če ne samozavesti, da se potem pretvarjajo. Da ne stojijo za svojimi mislimi, besedami in dejanji! Skrivajo napake. Če veš kaj imaš neskončno rad, ma kdo te bo iz tira metal? Da bi se živciral? Da bi moral biti nekdo drug kriv – za moje občutke... In tako postaneš neverjetno zmogljiv, neranljiv in zaupanja vreden. Ni konca teh ki te rabijo in hočejo. Ker dobri gospodarji se povsod rabijo. Lorber pač ni za pussije. Tem se takoj roleta zapre pred neko kataklizmičnostjo, ki jo sploh ne vem kje, najdejo. A v Lorberju res najde vsak kar hoče. Pod površino pa govori ves čas o dveh osnovnih zapovedih ljubezni. Pač Jezusova pot in način. Jasno da se mora, ob tako intergalaktični širini razlag (25 000 strani rokopisa), v kakšnem odstavku povedati tudi kaj o rezultatih takšnih ali drugačnih protiživljenskih odklonov. To rabimo, iz različnih virov, v različnih izkušnjah. Sam se zaradi vsakega novega védenja, nečesa potencialnega, počutim kvečjemu manj ogrožen, ne pa bolj. Če te zagrabi tesnoba ko prvič malo zabliskne čez okno, ki ga takoj zaroletaš, se samo potencirajo strahovi. Lahko precej življenja preživiš v poltemi, v svetu umetnega, odvisen. Se boriš z nečem kar ne poznaš. Lahko pa v streli uživaš, ker te napolni z nečem resničnim, močnejšim. Da o radostih sonca ki programira življenje, samo za nas, vse, ...ne govorimo. In še enkrat, Lorber ni za mevže, sledilce linije najmanjšega upora, ker Bog ne vzgaja in ne motivira s korenčkom na palici!!! Ne obljublja ležernih nebes naslade in playboyevih zajčic (ali zajčkov) ki te s krili čohajo pod pazduho, oz. itak berejo misli in vedo kje počohati. Da ja ne bi bilo treba kaj razmišljati in sprejeti kake odločitve.. Da ne rečem kaj tvegati, se za koga ali kaj postaviti. Storiti drugemu uslugo. Brezpogojno, brezobrestno.. Ne. Realno pove da po zemeljski kalilnici za prave mandeljce, pride delo. Odlušči se zrnje od plev. In zrno potem raste naprej v svobodni formi, po možnosti rojeva čim-inventivnejše sadove ter poganjke. Prostora je neskončno za dobre ideje in za velika drevesa. Zaželjeno, da se napolnjuje z življenjem. Življenje je aktivnost. Ko se zrno enkrat zbudi (s toploto ljubezni), ni več počitka. A tudi ni občutka utrujenosti, ker ni bremen (drugih kot notranje v lastnih projekcijah.) Tem in sploh vsemu pa lahko postanemo GOSPODAR. Če se učimo pri Očetu- Gospodarju. Vsak oče da dediščino raje usposobljenim, zaupanja vrednim otrokom. Odvreči posvetne skrbi in malo bolj zaupati nebu, ter razvijati ljubezen do stvarnika in do ustvarjenega je glavni poudarek Lorberjevih tekstov. Le kaj je lažnivega na tem. Dodajam še najstniško ugotovitev: KAR SPOZNAŠ, LAHKO SPREJMEŠ IN KO SPREJMEŠ LAHKO LJUBIŠ. SAMO V LJUBEZEN TE NIHČE NE MORE PRISILITI. ..Niti Bog, ker potem to ni ljubezen, ampak program. Če uspe Otrok podedovati in nositi ljubezen, je dobil vse. In Očetu še eno breme ki ga je treba vzdrževati, odpade. Življenje gre naprej. Vinograd je velik....dobrih delavcev malo. In komur hodi po glavi samo žur in ugodje, se bo nad tako Besedo spotikal. Logično. Naj prosim ne bere Lorberja. Ali naj pusti času čas.

In raje kot o svetu z manj zastrupljanja, bi razmišljal o svetu brez zastrupljanja. Verjetno je dobro si vsaj svobodno razmišljanje vzeti na polno, takrat dobimo več motivacije, pa se tudi nato v praksi bi moralo kaj več poznati.

Ja absolutno jim je strupene pipice za zapret. Slovenski kmet baje potroši tudi do 20krat več pesticidov kot nemški. Nič niso bogi. Pravim samo da moramo to mi zahtevat, da gre v regulativo. In tudi nosit morebitno kako posledico sprememb na trgu.

Dobro da se najde vsaj kakšen glas á la g. Komat. Človek bi si zaslužil samostojno temo na forumu. Ko bi le imeli več tako pismenih, polnih znanja in še modrosti, ki nudi res globok vpogled v problematiko naših civilizacijskih odklonov. Za katere smo vsi odgovorni! Kdor ima pamet naj razmišlja. Namesto mašil na televiziji dajmo bolj opazovati procese v naravi okoli nas. Povrhu je to še energijsko izpolnjujoče. Zdravilno za živce in dušo, posredno za telo in skupnost... Tako bomo bolj razumeli našo udeleženost in soodgovornost v sistemu ki dolgoročno seje smrt. In bomo morda malo zmanjšali lastne potrošniške zahteve, ki botrujejo zastrupljanju na polno!!! Je sploh fer da rojevamo otroke, če hkrati s svojimi udobnostnimi navadami, hlepenju po čimcenejši dozi neke (mnogokrat fabricirano vcepljene) zadovoljitve iz ultrasupermegamarketa, pospešeno uničujemo njihov dom?? Vsi mi! Mi z sveže opranimi gatami, bleščečo posodo in spoliranim avtom... Vsi ki bolj cenijo kolosejeve kokice s kolo od medu ali pristnega jabolka. Ste sploh opazili, da živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko?? Če ste kaj potovali veste da sta to precej redki dobrini. V deželi kjer s snežnih gora teče..., je tekla,.. oživljujoča voda, ki nas sestavlja. Koliko se zavedamo in kako ravnamo s temi dobesedno od Boga danimi dobrinami, s čisto osnovo življenja, vsi veste. Slabše od zlobne mačehe. Ni preprek za genski inženiring, še oglašuje se s tablicami po poljih, za hormone, pesticide in farmacevtske bonbone. Navali,.. pri nas jeftino... Posuj malo več, da bo za ziher.. Naj bi bili star narod, mi slovenci, skromen, čist in moder. A ne vem kaj se je zgodilo, da smo se tako prodali uničujočim idealom hlastanja po čisto nečem drugem. In zgubili zavedanje, da smo bili mojstri ravnanja z osnovnimi dobrinami. Tudi z gozdovi in živalmi. Zbirajmo kot čebele in poudarjajmo ta znanja in lastne izkušnje v naših (precej prodanih) šolah. Vključujmo jih v naš lasten, originalen družbeni sistem. Razvijajmo se v duhu tega kar in kjer res smo, pa bomo lahko pamet, zdravje in nasmehe še izvažali. Seveda pa začnimo pri sebi preden obtožujemo kmete. Postavimo se v njihovo kožo. Predstavljajmo si pritiske na neskončno nižanje cen pridelkov od prodaje katerih so, za razliko od nas, življensko odvisni. Na globalno konkurenco itd. Na pritiske v končni fazi od nas. Od naše izbire. Blagoslov