Moj bog, Lisbona, se kar podpišem pod tvoj post... Neizgovorjena beseda zastane v meni. Bojim se jo izgovoriti. Ko grem mimo tebe in se delam da te ne vidim, takrat te čutim najbolj... Korak me zaboli, ko grem mimo tebe. Gledaš me in jaz gledam tebe. Vsak pogled je le ukraden trenutek, mikrostotinka v prostranem kozmosu. Zate je to le kaplja v morje, zame pa vse svet, celo življenje... Ne dojemaš ali pa nočeš dojeti, da se vse moji misli, dejanja in čustva vrtijo okrog tebe. Ti pa tega ne opaziš ali se samo pretvarjaš. Ko bi le vedela, na kaj pomisliš, ko se najina pogleda dotakneta, pa čeprav le za stotinko. Naše življenje je sestavljeno iz premnogih čudnih naključij, dvoumnih besed in pogovorov, skritih pogledov in bolečih trenutkov. Počutim se, kot da ob tebi ne obstajam. Zate sem samo zrak, zid, prazna lupina. Pozornost mi nameniš samo takrat, ko moraš. Dobro.. res, da si si zame vzel čas, za najin pogovor. Obenem sem ti hvaležna. Takrat sem v tvojih očeh videla resnično skrb in občutek. To cenim. Obenem si me le še bolj razklal. Delaš eno, govoriš drugo. Ne vem, kaj mi je storiti. Dvomim, da bom kdaj dočakala tvoj korak. Ustrašil si se. Ne vem, morda sem res močnejša od tebe... Ko bi le vedela o čem razmišljaš, kakšni so tvoji motivi... Žal ne vem! Želim si pogovora, v katerem bi se ti izpovedala in bi razčistilča stvari. Ta pogovor bi mi služil kot blagoslov, kot končna odrešitev, da grem lahko naprej... Kajti jaz se vrtim v začaranem krogu. Obtičala sem. Samo ti si dovolj močan, da me lahko premakneš z mrtve točke. Resnično... samo Ti.