ojla vsem.... kako sem vesela, ko berem, da je Todika kar doma, da uživa, da se njeno dete razvija... in tudi jaz ti privoščim, da polno izkoristiš čas zase in za bitje, ki ti raste pod srčkom Marsa, tvoje pisanje me tudi vedno "ohladi" in postavi na tla. JA vsi delamo napake, vsi se nagibamo proti robu, vsi kar neki težimo, iščemo,najdemo izgubimo, pa spet najdemo in gremo gor pa dol...pa če jaz samo sebe pogledam, sem vedno bolj kot ne, Gor...pa bi rada še in še...fak. Pa kje za vraga je meja? Da se malo ustavim. Pogledam vase. A mi je res vsega tega treba? Nenehno si nekaj privlečem v life, da mi je potem tko hudo, ko gre... pa ga ne spustim ali si samo domišljam, da ne dovoli, da ga spustim oki, filozofiram danes..... ampak po dolgem času, se iskreno povedano, počutim res sproščeno, neobremenjeno.... hvala moji pikici, da včasih bolj pametno reagira kot jaz. thanks tudi vsem, ki me opomnite, da sem vseen samo človek in naj me ne bo strah...sram...mojih reakcij...občutkov.............rada vas imam