modro zelena

Sunshine, še kar čakam in upam, da mi boš odpisala!

Še lepše se je javiti

Morda pa vsaj delno osvobaja misel, da trpimo le mi, ki smo ostali... Vsi, ki so odšli se imajo vsekakor bolje (ne glede na to ali tam na drugi strani nekaj obstaja ali ne)... Sam ego nam ne dovoli, da bi izpustili, da bi bili zgolj srečni ob misli na njih... Hvala, vsem, ki ste odšli in pustili toliko spominov, ki mi pogosto bežijo čez misli, kljub temu, da je včasih presneto težko... ...

NOOOO, DRAGI MOJI, PA SEM NAZAJ! Je minilo že skoraj eno leto od kar sem se vam javila in zdaj sporočam, da je "bav bav" od operacije mimo. Operirana sem bila konec oktobra, tako da je zdaj že dobre 4 mesece to za mano in lahko rečem, da mi je odleglo. Ne bom rekla, da je bilo lahko ali pa da bi ni nič posebnega. Rabila sem kar veliko dozo moči, poguma in predvsem tistih pravih optimistov ob sebi, ki so me držali pokonci, ko se sama več nisem zmogla. Sunshine, kako to da si imela dve operaciji??- kaj je bila druga? Jaz imam vstavljeni dve palici in vijake skoraj po celi hrbtenici in kar se brazgotine tiče je najmanjši problem. Itak je pa skoraj neopazna. Imaš srečo, če te nič ne boli. Mene še vedno včasih boli, predvsem med in pod lopaticami in občasno me nese naprej... Verjetno se mora telo še vseeno navaditi na novega " sostanovalca" Čez en teden imam kontrolo v Valdoltri in upam, da bo vse ok. Koliko stopinj si imela rotacije? Koliko si bila stara ko si bila operirana? Kdo te je operiral? VSE ME ZANIMA! Sem pa zelo navdušena nad določenimi sestrami in zelo razočarana nad drugimi. Nekateri s tabo delajo res kot s kupom dreka (pardon, drugače se ne morem izraziti). Favoriziram sestro Sašo in seveda z intenzivne nege Andreja - sta ti znana? No, dovolj!- že tako čebljam tja v tri dni. Vesela sem, da si se oglasila! Lp

uf, Izraz, dobro povedano! Zelo! Samo kako veš kje se lotit kidat ta gnoj? Kje je začetek kupa? In kje začet da se ti ne bo zopet sesul?

Daisy, pravzaprav ja izraz "zadrogirana" uporabljam ravno v takih situacijah in ga zato razumem prav dobro. Saj nisem mislila, da si prav "počen" ampak zadrogiran, vseeno, če ti dajo tramal (ki je zelo močna zadeva) si potem zadrogiran in ne veš ravno dobro kako stvari so. In ravno tega se az bojim. Da bi bila odsotna in zmedena, po ddrugi strani bi pa točno vedela kaj se dogaja z mano.- Ampak konec koncev to ni možno, ker je lahko le eno ali drugo na enkrat. Preveč kompliciram, vem, ampak bi bilo lažje če bi imela že kakršno koli podobno izkušnjo z bolnico, operacijo in podobno... Itak ko si tam, po moje ti je čist vseeno kaj se dogaja oz. te ne skrbi kaj bo s tabo, ker si preveč utrujen,da bi lahko razmišljal... Joj, Lia!!!!-ne govorit takšnih grozot... ni prav nič vzpodbudno, ravno nasprostno, prav grozno je. Kako pa to da so ti zadevo delali takorekoč v živo?- to pomeni, da ne preneseš anastezije? GROZA! Free, zadeva je prb. taka.- hrbtenica se začne ukrivljat v ledevenem delu v stran in hkrati mi dela grbo v prsnem delu (to lahko pomeni tudi nevarnost rasti hrbtenice v pljuča in srce)- V mojem primeru je stanje že precej kritično. Hrbtenica se mi je ukrivila tako, da mi je začela pritiskat v črevo in to zna zelo bolet, tako da ni ogrožen samo hrbet ampak tudi notranji organi , kar je lahko zelo nevarno. In ko se hrbtenica tako suka mi dviguje desni bok. (levega ravna, desnega ukrivlja in hkrati pomika medenico (torej imam nagnjeno). V glavnem zadeva tudi za videt ni prav estetska oz. daleč od tega. Čez obleko se sicer ne vidi, ampak v kopalkah je pa zadeva kar se mene tiče grozna. Pa saj, če ne bi bilo bolečin bi že, ampak tako mi gre pa vse na živce in pravzaprav komaj čakam da bo to za mano!

Tamburin, TO, vidiš, prepostit se je treba, morda ne tako, da se prepustiš kr bo pač bo v vsakem primeru, ampak da plavaš s tokom. Samo ravno za to gre.- včasih se res tako zelo težko prepustim. Pa čeprav vem, da mi bo lažje, če se bom in dako se bom bodo problemi manjši, tesnobe manjše... Rada bi se znala kontrolirat.- da bi si vsakič znala rečt, saj ni tako hudo, vedno se vse reši, slej ko prej...ali pa kaj podobnea. Kako prideš do te meje ko si to sposoben naredit. Je en majhen del ljudi, ki se zares znajo kotrolirat in res ne komplicirajo v življnju. A ni pravzaprav umetnost, da znaš živet lahkotno kadarkoli se da (torej v večini primerov)?! Se mi zdi, da že samo en nasmeh narediš veliko dobrega (sam sebi in drugemu)... ID-ka, hočeš rečt, da se ti nikoli ne zgodi, da te nekaj tako potre, da ne veš več kako naprej? Ali se potem samo nasmehneš. Meni nasmeh ne pomaga vedno. V večini primerov mi pomaga ravno to, kar je rekla Tamburin, da se prepustim, da si rečem, saj me bo samo potegnilo gor. Včasih pa malo pozabim na to, včasi pa tudi to ne pomaga. To me zanima, kaj pomaga ko ne pomaga nič ko ti ponavadi pomaga...? Manas, tako je, dobra knjiga lahko res zelo pomaga in lahko malo pozabiš, včasih tudi z njeno pomočjo najdeš jedro tega sllabega počutja, težav... Kar se pa ljudi tiče se sicer strinjam s tabo, ampak mene je tako zelo strah sde obračat na drug težko zaupam, pa ne da težko zaupam nekomu svoje probleme, s tem nimam problemov če gre za nekoga ki mi je blizu, ampak se mi zdi da kaj če mi bo ta človek pomagal in potem ko ga bom naslednič rabila ga ne bo več...to je to zanašanje na ljudi, ki te hitro lahko pusti na cedilu... Težko je povedat, kaj točno me muči. Verjtno marsikaj. Jedro je verjetno v ene parih stvarreh, ki so se kot zanalašč vse nagrmadile na enkrat in potem je preveč in se počasi sesedam. Ko se potem vprašam "se mi bo zmešalo?" ali pa "kaj je narobe z mano, da se ves čas tako slabo počutim, da sem ves čas brez energije, volje..."? Se to vsem dogaja? Laho to vodi v kaj več, v kaj "nevarnega"? Ali me bo to okrepilo tako kot večina drugih stvari. Želim si, da bi znala spustit iz sebe vso to preprostost, energijo, življenje, smeh, lahkotnost, ki bi jo mogla za svoja leta...

Tako prepričana sem, da je moč misli nekaj resničnega, nakaj kar nas vodi, nekaj kar nas kategorizira, če lahko temu tako rečem. -Potem postanemo tisti, ki verjamejo, da bodo s pozitivnimi mislimi dosegli pozitivne stvari in tisti ki mislijo, da je vseeno kaj misliš, da bo rezultat enak. Jaz osebno mislim, da pozitivne misli privedejo do pozitivnih dogodkov itd. Ampak, kaj pa ko pride dan, teden, meses, ko smo slabo, ko se nam zgodi res veliko slabih stvari (ali pa nič posebnega) in se spomnimo še morda negativne preteklosti in podoživimo občutke...takrat je težko mislit pozitivno. Naj bi se takrat opirali na prijatelje, govorili z njimi? Pa to res pomaga? Kaj pa ko spet ostanemo sami. Takrat spet začnejo te negativne, črne misli... Se komu kdaj zgodi, da sicer ve kaj in kako misli delujejo, kako psiha deluje, je načeloma psihično zdrav človek, z občasnimi težavami (lahko so depresije, tesnobe, črnogledost itd.) in se v tistem dnevu, tednu, mesecu vpraša: se mi bo zmešalo? Včasih imam res čudne občutke, pa imam verjetno možnosti, da bi "zmorela" toliko kot večina ljudi, ampak takole pridejo obdobja (zadje čase zelo pogosto), ko imam občutek, da bom izgubila stik z realnostjo, da se mi bo zmešalo. Ampak vem, da je meja med normalnostjo in norostjo zelooo tanka in da je pri večini ljidi to stvar odločitve. Je to normalno? Je to nekaj kar se pr teh letih zgodi? To pomeni, da bo šlo mimo? Da ne bo nič hudega? Da, če (kot pravijo nekateri) se sprašujemo če se nam bo zmešalo se nam pravzaprav ne? Kako drugi gledate na to? Kako se vam stvari dogajajo itd. ? A bi morala to temo dat pod misli...? Nisem vedela pod kaj naj jo dam...

HVALA OBEMA!

Hej, Principesa, zelo se strinjam s tabo in s tem, da zdravo spolono življenje gradi samospoštovanje!

Free...hmmm... ne vem ravno dobro kaj naj ti še povem? Postavi prosim konkretno vorašanje ali pa mi povej če želiš vedet kakšen je izvid ali za kaj sploh gre. Lahko ti povem vse. Samo povedat mi moraš če veš vsaj v osnovi za kaj gre ali te zanima sploh kaj to je? Pozdravček

"Ne, ne, modrozelena, saj ne gre za biti res zadrogiran ! Jaz temu pač tako rečem, ker sicer ne jemljem rada sploh takih stvari in je zame to prec droga...." Saj, saj, gre za to, da tudi jaz ne jemljem nobenih substanc in zato pravzaprav niti ne vem kakšni občutki so bit "zadet". Konec koncev imam še kar slab želodec že za alkohol, kaj bi bilo šele če bi bila malo bolj konkretno zadrogirana. Ampak saj morajo bit ta zdravila narejena tako, da ti ni ravno hudo tudi če nisi vajen raznih drog (kot jih veliko mladih je). Al kaj?! Koliko časa si bila ti v bolnici in kje so te operirali? V lj.?

Zdravnik je rekel, da ne smem telovadit. Kar me je zelo zečudilo, ker naj bi telovedba olajšala bolečine. Njegov odgovor je bil, da mam prehudo krivino in bodo bolečine še hujše... Ukvarjala sem se z jogo. Sicer ne z meditativno jogo ampak s tako malo bolj aktivno in sem jo zelo težko izvejala, ker težko karkoli naredim zaradi bolečin in takšne krivine. Če človek poizkusi toliko stvari na koncu ne ve več kaj bi naredil, koga pi poslušal... vsak ima svoje mnenje... Verjetno je najbolje sam sebe... Pozdravčke

Daisy, če ti po pravici povem, sploh ne vem če mi je fino vedet, da bom tako zelo zadrogirana... - Konec koncev je pa to dobro vsaj za to, da se ne obremenjuješ kaj bo s tabo ampak se prepustiš...al kaj?! Verjetno bi mi bilo lažje, če bi kdaj že iže bila pod narkozo oz. operacjo. Imela sem jo ko sem bila čisto majhna, ampak se tega ne spomnim več. REEEESSSSSS HVALA ZA TA SPLETNI NASLOV! Upam, da bom vsaj tam izvedela kaj koristnega. Sem že veliko brskala po internetu, pa tega nisem našla.- očitno sem se vseeno premalo trudila... Moram priznat, da se v tem forumu počutim zelo domače. Tak prijeten občutek imam ko berem sporočila in jih pišem. Prav z veseljem pridem sem. Fino je če te ljudje sprejmeju, tudi če po netu... In, Marsa, obljubim, da ne bom več odpirala novih tem o tem. Ta je zadnja. Če se bo kdo javil se bo, če pa ne pa pač ne. Itak je pa fino tudi če pišete ljudje, ki nimate takih izkušenj ampak samo svetujete in ste v spodbudo. Hvala! Pozdravčke

Naj ti odgovorim na vsa vprašanja, ki jih ni malo. Temeljito pogovorila...hm...veš kako je to, temeljito se lahko pogovarjaš pa ti to prav nič ne pomaga v taki situaciji.-. zdravniki pravijo, da je lahko bolje, lahko je enako, lahko je pa celo slabše...in kaj potem narediš? Če sem probala že vse variante, vse možne zdravnike, zdravilce, bioenergetike...skoraj vse. Zadnje, kar mi ostane je Stephen Turoff, o katerem je že nekaj govorna na tem forumu, vendar ne vem čist dobro, če si res upam spustit v to...konec koncev je to hrbtenica, ki je povezana praktično z vsem. "Worst case" je ...jah odvisno kaj te zanima, konec koncev tudi smrt. Ampak v tem primeru pač ne veš da ti je hudo, ker te ni več. Drgače pa ohromitev, ampak glede na to, da se to skorajda ne zgodi ne nameravam mislit še na to. Je treba verjet, da bo vse ok in potem je...moč pozitivnega mišljenja in to... Po operaciji naj bi me čakalo nekaj dni intenzive nege in potem premestitev na oddelek na katerem ležiš, dokler te počasi ne začenjajo pripravljat na hojo. Zakaj Valdoltra?- kirurgija v Ljubljani je nekaj v kar jaz ne zaupam. Še najmanj pa v ortopedske zadeve, ker po domače nimajo pojma. Med drgim so moji sestri tam zasrali hrbtenico in je bila zato sploh potrebna operacija. Saj prbiližno vem, kako so zadeve, ker je imela moja sestra podobno operacijo, samo malo lažjo in pred doooollgmi leti (sem zadevo opisala v temi skolioza), predvsem pa ni imela prej takšnih bolečin in je bila veliko mlajša, kar je vsekakor manj rizkantno.- vsekakor so se stvari od takrat speremnile. Mnenje zdravnikov smo dobili iz Švice. Sporočili so nam, da se nam ne splača pridet na pregled, ker na podlagi izvidov (ki smo jim jih poslali) imajo popolnoma enake metode kot pri nas. Konec koncev je Valdoltra ena boljših ortopedskih bolnišnic v Evropi. Poznam zdravnika in mu zaupam. Vsekakor pa, če bi izvedeli, da je nekje v tujini izveden za tako okvaro kvalitetnejš in lažji postopek, bi mi ga starša plačala, o tem smo že govorili. Ampak glede na mnenje iz Švice sploh ne vem če naj se obračam še kam drugam... Se pa zahvaljujem za vprašanja in "nasvete" (ča lahko temu tako rečem)! - Hvala!