Imam podobne izkušnje, vem kako te to deprimira, ker na nek način se ti svet podre... Po drugi strani je pa to pozitivno na mene vplivalo, saj sem se začel bolj poslušat in stvari so postale bolj jasne. Zdaj sem precej bolj zadovoljen samim s seboj in se niti veliko več ne obadam z mojimi ideali in kako bi moralo kaj biti... Ni to popolna kapitualicja še, mogla bi se zgodit, pa bi verjetno dojel kaj več... Enostavno je v veliki meri potrebna potrpežljivost in razumevanje, tvoj, moj, naš, um vedno ustvarja konflikte, jaz mislim to, ti pa drugo, je že konflikt....itd.. Ampak, če razumeš obe strani si enostavno opazovalec in nimaš nabojnega potenciala za prelivanje čustev ali pozitivnih ali negativnih... Miren um, je tudi zadovoljen in nima teh čustvenih nabojev sem ter tja in nas več ne trga in reže... Podobno je tudi v razmerju z nekom... Vedno smo z nekim človekom v razmerju zaradi nekaj, trditi drugo se mi zdi precej slepo...to je že dejstvo. Zato je pomembno pri sebi si zastavit vprašanje zakaj sem z njim, z njo??? No, sem se spomnil, to je pa Opatija in njena znamenita promeda ob morju...