Manas

Verjetno ima vsak svoja prepričanja in meje dokler se mu je za trudit. Je pa fora, da se vsak individuum razvija po svoji formuli. Ker odnos (dolgotrajen mislim) je izpolnjevanjem nevidnih pogodb, ki jih sklenemo - imamo namreč notranje in zunanje potrebe. In ko jih partner več ne izpolnjuje, se ponavadi začnemo kregat. Potem pa ali se prilagodimo spremembi ali prebudimo partnerja(proti njegovi volji pa to ne gre) ali pa začnemo iskati to drugje. Zelo pomembna je povezava. Močnejša je med partnerjema, več in dalje bomo prenašali neko nezadovoljstvo. Te povezave pa so nam po mojem dane od zgoraj Eni bi šli v pekl in nazaj pa so še kar skupaj! Jaz že spadam med take mazohiste, da stkem take močne povezave, da jih potem ne gre kar tako razdret!

Lahko! Samo se bojim, da se bom preveč razpisal, ker potem bi to bila že knjiga! Take stvari raje podajam počasi - po kapljicah. No vglavnem: O temu se sedaj pogovarjamo samo zato, ker je na zemlji precep med duhovnim in materialnim življenjem. Resnica pa je drugačna. Duh in materija nista ločena (prav tako Bog in stvarstvo ne). Zato pa za duhovno izkušnjo ni potrebno iti nikamor (niti umreti), da bi bli z Bogom ali da bi šli raj - le ozavestiti moramo to x!x Ko se je meni ta stik začel dogajat, je v meni bil ta proces tako intenzivn, še hujši kot, da sem smrt zaljubljen. Verjetno nas zaljubljenosti samo za to pripravljajo, da smo potem to sposobni prenest. Bil pa je en dan ko se mi je to res kao zgodilo! Da nisem vedel kaj si naj s tem sploh začnem. Potem pa sem se par dni pisal, da bi opisal to. Drugače pa je trajal ta proces več let (ta zadnji del mislim, drugače pa to traja tak vso življenje)! Gre za doživetje duhovnega tu v telesu. Občutek je kot, da se je v meni zgodil kratki stik - med duhovnim in materialnim. Naenkrat oživijo vse tiste ''mrtve knjige'', ki jih narobe interpretirajo. Pa ta občutek enosti z Bogom - to pa je najmočnejše. Jaz mislim, da je tako v nebesih (teh krščanskih). In dejansko ni časa, ker je doživljanje tako intenzivno, da obstaja samo ta trenutek in si ves čas TU. Nam ponavadi v vsakdanjem življenju energija velikokrat uhaja v prihodnost, nekaj pa je je zablokirane tudi v preteklosti, tak da je življenje TU potem bolj klavrno. Velika razlika se zgodi v razmišljanju in navadah. Vse stvari, ki sem jih do takrat delal avtomatično na podlagi prepričanj in zdrave logike, so potem nekako izgubile smisel. Celo življenje sem moral na novo ovrednotiti in usmeriti zaradi te izkušnje. V mislih sem doživel tak free felling, da je blo noro. Ni nobenega oklepanja prepričanj ali idelogij, pa tudi vse ideale sem naenkrat živel. Problem je bil samo to, da sem se počasi začel odmikati tuzemeljskemu življenju, ker me je ta feeling čist zasvojil in sem se začel umikati in hotel ostajati samo tam gori, ne pa hkrati tudi tu doli. Še dobro, da sem imel ženo, ki jo duhovnost ali karkoli podobnega ne zanima, da me je na silo vlekla dol in me prizemljevala. Vglavnem sem imel tudi kar nekaj težav v vsakdanjiku potem, ker se mi ni dalo pogovarjati o nobenih vsakdanjih temah, ker se mi je zdelo smešno, s čemu se ljudje ukvarjao in sem se od njih umikal. Niti s športom se nisem hotel več ukvarjat, pred tem pa freek za šport. Pa vsi so opazili spremembo. Sem kar čudak postal za okolico. Zato pa po pameti :!: Saj zdaj sem se že integriral nazaj v svet, tako,da sem že skoro ''normalen''

Ce imas to za izgovor in se izmikas, potem dobis zaporedoma vedno istega partnerja z istimi ''pomanjkljivostmi'' in istimi problemi v zvezi. Pol pa ponavadi pride vprašanje: ''Zakaj vedno dobim istega partnerja? Kaj delam narobe?'' In to dobivaš tako dolgo, dokler ne razrešiš pri sebi kar moraš (kar je na vrsti)! Vglavnem, Vesolje je tak prijazno, da nam vedno servira to kaj rabimo in vedno v pravem času ter v pravi meri! Kako je pot končana pa je težko drugemu pravit. Verjetno, ko nikakor več ne gre skupaj. To mora vsak v sebi začutit. To je tak kot da bi ti jaz pravil kdo ti je všeč ali v koga si zaljubljen-a.

Ta ideja, da se duhovniki ne smejo poročat je bolana (kao zato, ker Jezus tudi ni bil) !!! Fora pa je, da so se to spomnili komaj tam nekje 1100-tega leta !!! Pred tem pa so lahko bili poročeni ! To pa nam lahko da misliti o rimokatoliški dogmi, da je papež nezmotljiv ! Zaradi tega pa pride do takih perverzij, ker prepovedujejo duhovnikom sex. Za tako askezo se bi moral vsak sam odločat, ko začuti, ne pa da te nekdo v to sili ! Ker, če sexsualno potrebo nasilo tlačiš, potem ti nasilo tudi ven vdarja - samo pol ti je vseeno ali je to otrok al karkoli Vera je pa itak nekaj osebnega. Mislim, da je očitno, da če toliko verstev moli k edinemu Bogu, da vsi molijo k istemu !!! Pa kar nekaj knjig je tudi napisanih, kako v bistvu vse vere sveta nosijo enako globlje sporočilo - še krščanski pregovor; da vse poti vodijo v Rim; nakazuje isto. Verni pa so tudi ateisti! Če ateist nebi bil veren, v kaj pa potem verjame, ko leti z letalom? Če verjame pilotu in tehniki potem tudi v nekaj verjame!

Kdo se ukvarja z istospolno usmerjenimi, bo ugotovil da je veliko teh oseb bilo v otroštvu spolno zlorabljanih, pa tudi druge spolne perverzije prihajajo iz podobnih situacij iz mladosti. Drugače pa kolikor jaz vem, je ta problem bolj na ravni duše. Duša se ne inkarnira vedno v istem spolu, ampak je v enem življenju lahko moški, v naslednjem pa že ženska. Istospolno usmerjena oseba je oseba, ki ji na ravni duše ni uspelo sprejeti nasprotnega spola. Bi rekel, da se mogoče celo upira tej iskušnji v nasprotnem spolu. To je edina pregrešnost. Vsekakor je to neka nenormalnost ali posebnost in ne nekaj vsakdanjega. Ampak, če je oseba izbrala istospolnost, jo je pač izbrala. Pomembno je predvsem, da razumemo globino problema. Drugače pa sem jaz proti porokam istospolnih !!! Sem pa proti porokam nasploh (čeglih sem sam poročen). To pa predvsem zato, ker ne more nekdo vnaprej vedet in obljubljat nekomu, da bo do smrti z njim! Nekatere veze so doživljenske, nekatere pa ne. Če smo z nekim partnerjem doživeli vse kar nam je bilo namenjeno v tem življenju (al pa bi lahko rekli, razrešli z njim vso karmo za to življenje), potem je treba iti dalje. Zdaj pa če je to istospolni par ali ne.

Kolko jaz vem je manjši del uma zavedno delovanje, večji del pa je vpliv nezavednega. To naše umsko delovanje je kot ledena gora! To s čimer se ves čas ukvarjamo je to kar gleda iz gladine, tistih 90% pod vodo pa velikokrat pozabimo. DUŠA ali VIŠJI JAZ pa ni v isti ravni s tem umom. Ker um na ravni višjega jaza postane abstrakten, višji um. Ta um pa se za smrt niti ne more odločit, ker za njega ne obstaja, ker živi v večnosti kakor tudi duša. Za njo je to tako, kot pri navadnem smrtniku, menjava oblačila za v službo. Torej ko duša zamenja oblačilo (torej telo), ona ne dela samomora ali umora, ampak je to njena pravica in dolžnost. Dokler pa človek ne živi na tej ravni in misli o samomoru, ker mu ni več nečesa za prenašat, potem pa vsekakor še ni na ravni duše, ker potem bi se zavedal, da se ne moreš izogniti ničemur! Dokler pa človek deluje na tej ravni, lahko zamenja edino tisto obleko, ki jo nosi v službo! Drugače to s čemer krščanska cerkev straši in drži nekatere v strahu s tem večnim peklom je sicer smešno, čeprav če si to izjavo prav razlagamo je pravtako lahko resnična.

Človeško materialno izhodišče je vektorsko. Se rodi in hodi od začetka do konca. In tudi materialna miselnost je taka. Če pa človek razvija um in duh, pa to enosmerno gibanje dobiva druge dimenzije. Slej ko prej ugotovi, da ni nobenega konca - pa tudi čas ni več linearen, ko začne živeti sedanjost

Usoda je ! Svoboda je! Umetnost pa je upoštevati eno in drugo. Sranje je če zanikamo usodo in delamo nekaj, kar ni v skladu z našim trenutnim zemeljskim namenom (ker smo kao svobodni). Enako sranje (če ne še hujše), pa je vdajanje v ''usodo'', ker tako ne moremo nič spremenit.

Očitno ima drugačen pogled na svet ja, drugače mu nebi pravil, da je 100% zajebal, ker ga zanima globlji smisel in filozofija.

Po moje imata tudi oba prav, samo ne vsak posebej ampak oba skupaj! Dobro srce uravnoteženo z zdravo pametjo, pa če si še samozavesten po vrhu, ... Mislim, da se ima smisel v takšno smer samoustvarjat! Emmzi mislim, da se greš Marijo Terezijo pa to nisi. Ce bi to bilo tvoje poslanstvo, potem te to nebi črpalo, da bi potem skup padla, ampak bi te hranilo. Mislim, da v pomaganju pretiravaš in si delaš škodo. Ne smeš nobenemu pustit, da ti poje tvojo energijo !!! Takoj, ko ti je dovolj, moraš iti vstran. Delaš pa tudi škodo temu prijatelju, ker ga cartaš v njegovi nebogljenosti! Moraš ga pocartat pol pa it stran. Ce se bo potem dvigno super! Če ne pa ga mores pustiti kjer je, drugače bo te samo izkoriščal in se hodil k tebi smilt sam sebi. Najdi svojo mejo, drugače mu škodiš s to dobroto.