kremca

Tako premalokrat se ljudje umirimo...tako poredkoma se uspemo potopiti vase, v svoje občutke in v svojo dušo...Živimo, pa gre to življenje vse prehitro mimo nas, razmišljamo, pa se misli zaradi hitenja razblinjajo kot milni mehurčki..čutimo, pa si ne uspemo dati priložnosti, da bi se teh občutkov zavedali...Besede ostajajo neizgovorjene.. In včasih se resnično moramo ustaviti...Zaradi nas samih in zaradi vseh, ki nas obkrožajo. Na tak ali drugačen način... S svojo prisotnostjo ali v spominih... Dovoliti si ŽIVETI..Zdaj za potem...imeti misli, ki se dotaknejo srca...misli, ki prodrejo v najglobje kotičke človekove zavesti... Misli, ki umirijo in dovolijo, da začutiš sebe. Na način, ko se ti zdi, da bi lahko s pogledom objel cel svet in se z enim samim dotikom dlani dotaknil življenja... In za nekaj takšnega ni nikoli prepozno...