Ja, unikat si tako kot vsi ostali. Torej nas je strah, da nas drugi ne bi sprejeli, takšne kot smo in zato zaigramo. Potem pa ugotovimo, da smo imeli prav. Očitno je to, da ne igramo, nesprejemljivo, ker smo potem nekako bolj sami. Če stopimo na sceno brez pretverjanja, iskreno, itd...Skratka tako, kot vsi govorijo, da bi nas želeli videti, je to tako, kot če bi šli na tržnico z zlato palico. Kaj bi pa lahko dobili? Nič. Potrebujemo drobiž. Zato je potrtebno paralizirati določene dele nas samih, da bi se prikupili drugim. Temu jaz pravim: razviti patologijo, ki je potrebna za zdrav odnos. Let none complain of what is base and mean; Fot 'tis this that sways the world Whatever may be said to you Goethe