Tvoj pogled na stvar smatram kot izvajanje povsem totalitarnega načina vladanja nad otrokom. Enako je počela moja mati. Vsak trenutek je hotela vedet (in še hoče), kje sem in kaj počnem. Pa nisem bila problematičen otrok (razen jezika). Nisem pila, nisem kadila, drogirala sploh ne, doma sem bila zmeraj ob dogovorjeni uri. Posledica njenega gledanja na situacijo je, da danes nima številke mojega GSM-a. Kar je v bistvu žalostno. Ampak to je bil edini način, da sem se znebila njenega nadzora. Kljub temu, da stanujem 130 km stran. No, na srečo se je omejila samo na nenehni nadzor nad mojim gibanjem, ni pa je bilo strah, da bi se mi tam kaj zgodilo. S 14. leti me je samo pustila v London. Z 19. sem sama šla v ZDA. Še danes sem ji hvaležna za to zaupanje. Otroke dušiš. Bolj kot jim s svojo paranojo vcepljaš v glavo, da niso varni, bolj ogrožene se bodo počutili.