Pa saj tukaj ne gre za prehitevanje. Najhujše, kar se mi je kadarkoli na tem področju zgodilo, je bilo, da je tip, v katerega sem bila nenormalno zaljubljena (in on v mene), v prometni nesreči umrl. In ko se ti to zgodi, se ti tisto, da te nekdo zapusti zaradi tega, ker se te pač naveliča ali ker mu več ne sedeš, zdi res en mušji drek. Ne pravim, da človek ni žalosten, se pa s tem ne obremenjuje tako, kot bi sicer se, če ne bi doživel še česa hujšega. Do sedaj se nobena izmed mojih zvez ni končala grdo, pa naj je bila prekinjena iz moje ali njegove strani. Kot sem že rekla, se ne zaljubim tekom ene noči, kar pomeni, da premišljeno izbiram partnerje, s katerimi sem več časa in se posledično tudi ne opečem. Pa tudi tipi, s katerimi se grem igric (in se z njimi ne podajam v razmerja), niso opečeni. Vsakemu je že od vsega začetka kristalno jasno, za kaj pravzaprav gre.