Razmišljam o namenu nekega romanopisca recimo. Izmisli si zgodbo. To potem jo oplemeniti in poveže z nekimi resničnimi dejstvi, ki so včasih celo dokazljivi (kraj in čas dogajanja). Zgodba je zanimiva in dobro predstavljena. Ker je tut marketinška predstavitev dobro realizirana, potem čakamo na izdelek v vrsti, da ga lahko preberemo. Kljub temu, da vemo, da je zgodba izmišljena pa jo vseeno spustimo v svojo bit. Sproščamo svoja zakrnela čutila s tem, ko se postavimo v neko vlogo, kraj in čas. A ni to čudovit trip? Branje knjige, ki te čist potegne v druge svetove...? Sprašujem se, kdo od zadovoljnih bralcev je jezen na pisatelja zaradi tega, ker je ogoljufan za svoje emocije, ker zgodba ni resnična? Nihče. Bolj pomembno je, kakšen efekt je pisec napravil na nas bralce. S tem seveda ne podpiram slepo naivno sledenje vsakumor, ki pride nasproti, vendar roko na srce, Matej zna predat sporočilo na način, da ga ljudje občutijo kot toplino, kar se mi zdi zelo pomembno za čas, v katerem prepogosto gojimo drugačno vrsto občutenj, kot si jih želimo. In mi imamo enega Mateja, kateremu ne privoščimo, da proda del sebe na tak način, katerega podpiramo in živimo. Res je, da ne poznamo detajlov potovanja, vendar je njegova zgodba kljub temu, resnično doživeta in lepo pradstavljena. S tem, ko zmeraj sumimo v vsako stvar, ki le malo zadiši po feelingu sreče, svobode, itd., dvigujemo nasprotno stran, kateri takoj verjamemo in jo s tem delamo še bolj resnično. Mene je npm. bolj strah kakšnih volitev, ko se odločam, kateremu "angelu" naj zaupam soodločanje o lastni usodi... Ufff, sem zabluzla... Upam, da dovolj razumljivo. jay jay okocha, nisem pomislila, da si osnovnošolec pa tut če bi, to nebi bilo mišljeno žaljivo. Saj je fajn, da smo različni. Pa ne verjemi detektorju laži. Človek ga premaga.