Najbolj na žice mi gre stavek, da se vsi režejo zaradi pridobivanja pozornosti. Seveda so tudi taki primeri, vendar ne vseh metati v isti koš. Sama sem s tem začela pred enim letom, ko mi je umrla bližnja oseba, na katero sem bila zelo navezana. S tem, da sem se rezala in si zadajala fizično bolečino, sem za trenutek pozabila na psihično. Potem, ko sem izgubo "prebolela", sem za nekaj časa nehala s tem. Vendar, ko mi je šlo vse narobe, sem spet začela z rezanjem. Občutek, da obvladujem vsaj svoje telo in bolečino. In vsakič, ko mi gre vse narobe se zatekam k rezanju. Poskušam se odvaditi, saj vem, da si s tem le škodujem. Imam podporo fanta in zelo mi pomaga, gre mi na bolje...veliko se ukvarjam s športom in hobiji, da se zamotim in ne mislim na druge stvari, vendar sta včasih želja po premagovanju psihične bolečine s fizično in želja po obvladovanju bolečine premočni. Tega nisem napisala, da bi me obsojali, niti pomilovali, hotela sem le pokazati, da ni vedno kriva želja po pozornosti, da so tudi drugi vzroki. In, da ko enkrat začneš, je težko nehati. Zato raje sploh ne začnite. LP
