cipcipilonika

jaz mam eno vprašanje: kje se da kupit samolepilne lističe, ampak takšne, ki so v obliki trakca, ki ga lahko zaleppiš okoli zapestja, kot zapestnico. Enkrat sem to nekje vidla, zame je to zelo praktičnega pomena, ker si vse zapisujem na hrbtno stran dlani (dlančnik pač ), pa bi mi prav prišli taki listki,... no, na kratko

sam smo ljudje hecni. moti nas dež, ko ga ni, nas to moti, ker bo suša, ko je premalo sonca, iščem ovsaj kak sončni žarek, ko sonce žge, iščem ospet senco.. ma klinc, dobr je, tko kot je!!! je pa res, da smo sami zafurali to naravo, zdaj nam pa vrača. Nobenega spoštovanja ni blo čutit - razvoj ja, a brez posluha za naravo. In zdaj imamo. drugač pa jaz izkoriščam takšno vreme za pospravlajnje noter, ker ko je zunaj lepo, ne zdržim noter. Tko da zame idealno na nek način. Tud otroka se da popokat, pelerine, škornje, dežnike. In pse zraven in hajd na sprehod. Sprva neradi, potem pa neradi noter. kozice - moja pokojna babica jih je imela. Kok so mladički navihani! Kot mladi kužki, so skakali, noreli, užitek jih je blo gledat. Da ne govorim o kozjem siru in mleku http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_tongue.gif ena prigoda: moj oče je včasih kadil in sem mu vzela škatlico cigaret in šla do kozic. In jim dajala cigareto za cigareto. In se smejala, kako so z užitkom jedle. (filter ne, jasno). pa včasih sem jim slive dala - pametne koze, so dale celo slivo v usta in koščico izpljunile

cookie pa danes praznuje, kot kaže vse naj naj za rojstni dan!!!!http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

tri dni nazaj v mojih sanjah je bila ena štorklja, ki je kljuvala enega ptiča, mogoče vrano. In sem šla tja, da bi ubogega ptiča rešila. Ptič je odletel, potem sem se hotela lotiti te štorklje, v smislu, da bi jo malo prestrašila, naj pusti boge ptiče pri miru. In potem tisti moment -prijela sem štorkljo za kljun, ker je hotela s kljunom še nad mene in bila je tako silno močna, da sem se ustrašila! Tisti kljun je bil kot iz kamna, in nisem ga mogla premakniti ,zato sem se ustrašila in začela pred strašno štorkljo bežat http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png - nisem in ne planiram biti noseča - štorklje imam rada in v resnici se je lani v našem kraju (nenavadno zanje) pojavil štorkeljski par, si naredil gnezdo, a so ga pregnale ravno vrane - včraj sem na poti iz Međimurja opazovala gnezda štorkelj, ob cesti pa sem opazila ujedo, ki obdeluje svoj plen in čisto tapravega prelepega moškega fazana http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png (če ma to kaj veze) Sam ta kljun, mati moja.....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ukid.gif

mi pa danes ne bomo jedli ničesar. ker imamo virozo in nam prav nič ne paše.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_dead.gif kar je fajn, ker mi ni treba kuhat, pa še, če en dan ne jemo, nas tudi ne bo pobralo.

uf frizerji. so moja nočna mora. sej niso oni krivi, da imam čudno sorto las in še čuden obraz, ko - roko na srce -pač ne moreš glih karkoli sčarat - s tem se zadnja leta sprijaznjujem. problem moj je, da bi imela nekaj ,kar mi ne paše na fris. npr: imela bi čist kratke lase, ampak mam neubogljive lase, ki bi zahtevali dodatno delo z lasmi (torej - saj sploh ne vem,kaj vse, kakšno želiranje, voskanje, itak česanje, ravnanje, fenanje, krtačenje plus fenanje ) -to pa ni zame. ali: bi imela frufru, pa mam očala, pa nekak spet nimam obraz za frufru, ker bi zgeldala kot polna luna. mogoče mam prenizko čelo za frufru. ali: .. no sej point sem nakazala, ni treba še več primerov. tudi zame frizer v centru Lj, kamor sem hodila in m ije kar ok frizureo naredil, predrag. barvanje in frizura. zato sem našla eno frizerko v kraj ubivanja, ki pa je točno to, kar cookie opisuje, da jo moti pri frizerju, namreč neko nepisano pravilo nujnosti kramljanja, kar pa se meni NE DA, ampak sem morala en kompromis sprejet, ker mi natedi zasilo v redu frizuro, cena je sprejemljiva za moj žep - a v ceno je všteto tudi to kramljanje.. in kaj sem zdaj naumila? da si bom enkrat v življenju privoščila, izključno za svoj gušt, enega cenjenega priznanega frizerja v Lj, in, seveda z upoštevanjem primerno visoke cene, od njega pričakovala, da mi nudi sledeče: - svetovanje glede tega, kakšna frizura bi pasala na moj obraz in bi bila idealna za moje zmožnosti vzdrževanja le-te, s tem mislim pranje in občasno lastnoročno barvanje in prav nič drugega, - da m inaredi eno "svečano" frizuro za morebitne svečane momente, čeprav nisem svečani tip ženske, ampak mooče bi mi pa zdaj, v popku srednjih let, pasal kdaj it kam, kjer bi se svečano oblekla in imela svečano frizuro (sej potem bi jaz to razložila moji frizerki in bi mi ona to delala) moja prigoda glede svečanosti frizur je tale - sem se imela namen poročit in isti dan sem šča v Lj, kar k eni frizerki ,nepoznani, v eni tržnici, in vprašala, če me lahko sfriziirajo. in ona, da ima ravno luknjo, naj kar prisedem (poroko sem imela isti dan popoldne). In nastopi vprašanje, kakšno frizuro si želim, jaz da eno malo bolj svečano, nič ekstra. ona, za kakšno svečanost pa se gre (ne vem zdaj a je to v okviru smol toka al mogoče res mora vedet ona to, ne vem), in jaz, da za poroko, no pol pa nastopi res ta čveket, uuu, a res, a na poroko greste, ja lepo, ja kdo se pa poroči (mislim kot da sva frendici, za vraga kaj je pa važn kdo se poroči, kot da jo bi poznala nevesto..) in jaz , da, ja jaz se poročim... nastopi trenutek tišine in zbeganosti, osuplosti, začutiti je bilo v njenem glasu tudi znake mini hiperventilacije, ko je torej prišla k sebi, je rekla, da kako jaz, ja kako pa da nisem že prej prišla se zmenit za frizuro, da bi sprobali.. sej sem jo potem pomirila, da bo, verjamem, čsit ok, kar bo naredila, sej sem rekla, nič posebnega... no pa ji je ratalo. Milsim, naredila je tako "nič posebnega!" a vseeno zame svečano frizuro in sem bila kr zadovoljna. a nikoli pa res nisem rekla YES!!!! O YES!!!! ko sem se pogledala v ogeldalo po frizuri. in mogoče moram enkrat it kam, kjer pa bom to rekla da si ne bom na smrtni postelji očitala, da nikoli nisem šla k frizerju na svečano frizuro

Tegale sem pa odkrila par dni nazaj, matr, kje jaz živim, da ničesar ne vidim?? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_tongue.gif http://shrani.si/f/3E/qM/3SdnSPoP/936full-paul-walker.jpg http://shrani.si/f/2V/Dy/2JUhEyWI/paulwalker-2493.jpg

jaz sem si pa danes kupila njegovo Hura, gremo jest! in kar vidim, kako bo čez kak mesec na našpi mizi polno zelenjave, vse pisano od raznih solat in polnozrnatih žit, mojadva otroka bosta pa to z žarečimi učki jedla... in potem zavije svizec čokolado sem večkrat na njegovih predavanjih, tudi meni je všeč -

aneda?! drugač pa sem prej prehitro poslala, sem mislila še malo vzdihovat ob mislih na tistega igralca, kaj je že... (grem poguglat...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_blush.gif ), jeh, Paul Walker, (ta je za v forum dobrih tipov..http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/whistling.gif .) ohhh, heheh no pač padla sem v film, al pa še kam.. zadnjič sem gledala Libanonski film Karamel, tud lep, pa za nasmejat, pa mal bližje mi je kot ameriški filmi - tisti so bolj za desert, gledat pa nič preveč zraven razmišljat

jaz sem pa včeraj gledala najprej Žensko z zlomljenim nosom, se zjokala. potem sem čakala uro za dat antibiotik tamalemu in gledala Running scared, me je potegnil not, na konc sem spet jokala, pa zakaj je moral umret, matr?! no ampak se m ije zdelo nenavadno ,da bi v takem komercialnem ameriškem filmu tak lep igralec, heroj, na konc res umrl in sem počakala reklame in evo! NI UMRL!!! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_onfire.gif

marsa hvala za obvestilo. mam še domačo nalogo za delat, pa bo zraven pasal kak tak "moj" film.

jah, večini učiteljev takšni otroci niso "všeč", res je, no so pa svetle izjeme, tem se reče Učitelj.

ja, zdaj bolj razumem, kaj si mislila. in se strinjam s tem. pri teh rečeh se je fajn pogovorit, in če si otrok želi nek krožek, naj ga obiskuje, ampak tudi tukaj bi/bom/sem sama vztrajala, da če se otrok za nekaj odloči, naj vztaja vsaj nekaj časa. Ne pa en mesec to, potem pa ne bi več, pa spet nekaj drugega itd. Pri nas tko ne gre. Naj vztraja (če si je že, po vseh pogovorih, ogledu neke aktivnosti.. to tako močno želel) vsaj nekaj časa (koliko je to, se potem na podlagi tega, ali res trpi al ije kaj drugega razlog da se mu je uprlo), ker tako v življenju je. In da je sam kreator svojega življenja. In urjenje vztrajnosti. In tega, da je ptoebno vložiti napor v nekaj, da je potem en rezultat. Ne pa da dobimo iz otrok, ki jih preveč ujčkamo, razvajene čustvene in socialne invalide, ki si sami niti riti ne znajo obrisat, ki mislijo, da jim mora biti vse servirano, ki obupajo ob prvi oviri, ki ne zdržijo pritiska v službi.. spet - moje mnenje.

jo jribica dej nas čim prej odreši te gnojne angine ,plis smo bili na enem praznovanju v koči, kjer je očitno bila valilnica bakterij, kajti zbolelo je vse skup 7 ljudi za isto stvarjo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/zalostko.gif

aboyanasana, ne moreš vedno pustit otroka, da se uči iz lastnih izkušenj. Ali ipak si ti tista, ki boš kot starš presodila, kdaj je fajn, da se iz lastnih izkušenj uči in kdaj ne? npr. pori nevarnih situacijah. takrat si ti kot oseba, ki si - se strinjam, ENAKOVREDNA majhnemu človeku = otroku, samo da imaš več IZKUŠENJ - tista, ki posreduješ, ker VEŠ, da so nekatere posledice lahko usodne, mar ne? saj ne boš pustila otroku, da gre čez cesto, kjer se mu zazdi? al inaj nekajkarat poskusi, da ga zbiej avto, pa se bo nekaj iz tega naučil? ali da vtika škarje v vtičnico? so stvari, pri katerih je potrebno posredovati. In meje, verjemi, kot sem že rekla, jih je treba postavit - a spet pri rečeh, za katere presodiš, kot izkušenejša oseba, da je potrebno, da meje so. Otrok je po naravi tak, da je rajši v stanju udobja kot neudobja. A udobje ni vedno = boljše. Primer: soba je razmetana. Udobnejše je sobo ne pospravit kot sobo pospravit, ker je potrebno vložiti nek napor. Kaj boš torej naredila? Pustila, naj se otrok iz lastnih izkušenj nauči, da je fajn sobo pospravit ali boš pomagala, povedala, kokazala s s vojim zgledom? Potem otrok vidi, se nauči, da s svojim delom, naporom, nekaj pozitivnega doseže. Podobno je kasneje, ko se je potrebno učiti za šolo. Bolj udobno se je neučiti, ker učenje je miselni napor. A boš torej pustila otroku, da se neuči iali mu boš dopovedala, da je prav, da se uči in s tem nekaj zna in je potem zadovoljen sam s seboj? In bo potem nekoč oseba, ki je samozavestna, saj VIDI in VE, da lahko z lastnim naporom doseže neko korist oziroma udobje zase. ne govorim pa o nikakršnem rangiranju ljudi na manjvredne ali večvredne glede na starost ali sorodstvene odnose, le za bolj/manj izkušene. kar se tiče moči - ne razumem te najbolje. otrok se bo počutil svobodnega znotraj svojih meja in negotovega, če ne bo vedel, kje te meje so.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png ja, seveda se strinjam s tem, o tem sem že nekaj enkrat se mi zdi pisala, prepoznat je treba svoje negativne vzorce in jih ne prenašat na otroke, jasno. Kolikor se to da, kolikor je ozaveščeno (veliiiko tega pa ni ozaveščeno in potem je težko)

moj pogled na vzgojo je pa v tej smeri: starš NI otrokov priajtelj, mu je starš. ON je tisti, ki otroka usmerja, ker ima več izkušenj. MORA mu postavlajt meje, otrok jih rabi, da se počuti varnega. pa ga s tem ne ropa svobode. To ne izključuje brezpogojne ljubezni starša do otroka, ne izključuje sprejemanje otroka takega kot je. Če prepustimo otroku absolutno izbiro ins vobodo, mu s tem ne koristimo, ampak škodimo, daljnoročno (permisivna vzgoja). Ampak, to je samo moj pogled, moje izkušnje, moj prav.

jaz se pa sprašujem, kdaj bo čas za kakšno papežinjo. saj v zgodovini je ena bila, a pod krinko, tko da v bistvu ni bila. to je diskriminacija.

PRED SMRTJO, O NJEJ IN POTEM http://www.karmaplus.net/templates/karmaplus/images/printButton.png http://www.karmaplus.net/templates/karmaplus/images/emailButton.png Sandi Jug Ljudje smo kot telesa spočeti in se kakšnih devet mesecev kasneje rodimo v slabo stoletje dolgo življenje, ki se neizbežno zaključi s smrtjo. Kljub temu, da pravzaprav umiramo že od prvega vdiha dalje, govorimo o procesu umiranja šele takrat, ko ta postane res očiten. PROCES UMIRANJA Umiranje je dokaj dobro raziskano iz t.i. zunanjega, objektivnega zornega kota. Merimo lahko najrazličnejše vrednosti, ki nas informirajo o stopnji vitalnosti našega telesa. Vemo, kaj se dogaja z našimi možgani, pljuči, srcem … V samem procesu umiranja je definirana tudi kritična točka, ki oznanja dokončno oziroma klinično telesno smrt. Povsem druga zgodba pa je povezana s subjektivnim doživljanjem umirajočega. Kaj zaznava umirajoči? Ali proces umiranja vsi doživljamo na podoben način? To sta dve ključni vprašanji, na kateri zna odgovoriti malo ljudi. Ljudje umiramo na zelo različne načine. Nekateri hudo zbolijo, drugi doživijo usodno telesno poškodbo, spet tretji podležejo neizbežnim telesnim posledicam ekstremne starosti. Redki posamezniki naj bi menda bili celo sposobni zavestnega odhoda tja onkraj. Kakorkoli že, ne glede na vzrok, način ali trajanje umiranja, moramo prav pri vseh naštetih primerih, še preden umremo, skozi doživljanje različnih procesov, ki so posledica ugašanja življenjskih funkcij. Celoten potek umiranja seveda nujno vpliva tudi na zaznavanje umirajočega. ZAZNAVANJE UMIRAJOČEGA Vemo, da ljudje zaznavamo vsebine, ki prihajajo iz treh različnih področij. Zaznavamo zunanje vsebine, ki prihajajo v možgane preko čutil in izvirajo iz zunanjega sveta. Zaznavamo podpražne vsebine, ki izvirajo znotraj človeškega telesa in so v večini primerov komaj ali težko zaznavne. Končno zaznavamo še neposredno zaznavne vsebine, ki izvirajo iz samih možganov. Človeško zaznavanje se prične med procesom umiranja zaradi samoumevne fizikalne hierarhije nujno spreminjati. Od povsem običajnega čutnega zaznavanja se le-to preko zaznavanja podpražnih vsebin spremeni v zaznavanje neposredno v možganih. Seveda je doživljanje tovrstnih zaznav pri nekaterih zelo kratke sape, pri drugih pa se lahko razvleče tudi na več tednov ali še celo dlje. Tako se pri nekom, ki v ekstremno kratkem času ("v trenutku") umre v prometni nesreči, zaznavanje lastnega telesa, kako sedi za volanom in opazuje dogajanje na cesti, v desetinki sekunde povsem spremeni. Kljub odprtim očem začne nad običajno čutno zaznavo prevladovati sprva zaznavanje podpražnih vsebin in kmalu zatem še vsebine, ki izvirajo neposredno iz možganov. V takšnih primerih se zaradi velike hitrosti sprememb zaznavanja precej doživetij enostavno izmuzne našemu zavedanju. Pri umiranjih, ki trajajo le nekaj sekund ali minut, obstaja velika verjetnost, da se zaradi hitre spremembe zaznavanja umirajoči sploh ne zave, da dejansko umira. Proces je verjetno zelo podoben potapljanju v sanje. Namreč, kdor ne obvlada zavestnega sanjanja, se med sanjanjem niti slučajno ne zaveda, da spi, kajne? Drugače se odvijajo zaznave pri počasnejšem umiranju. Odvisno od vrste bolezni, poškodbe ali drugih vzrokov, se posamezne zaznavne faze pač podaljšujejo ali skrajšujejo. Samodejno odtekanje pozornosti od zunanjega sveta navznoter povzroča raznovrstne zaznavne fenomene. Torej, zaznavanje se prične bistveno spreminjati že prej, preden nastopi klinična smrt. Običajen način zaznavanja kaj kmalu zamenjaprva faza, katera vključuje začetne podpražne zaznave, ki jih večina ljudi dobro pozna, saj so mnogokrat prisotne v različnih razdobjih življenja. Sem sodijo občutki telesnega mravljinčenja, temperaturnega prelivanja, izgubljanja ravnotežnega položaja telesa. Pa tudi razna piskanja in druga vibriranja v ušesu, vizualno migetanje pred očmi, zaznavanje vizualnega halo efekta okoli robov vidnih predmetov itn. Kasneje, v drugi fazi, se prične zaradi nadaljnjega ugašanja življenja zaznavanje podpražnih vsebin prepletati še z zaznavanjem, ki izvira neposredno iz možganov. Prav ta prepletanja povzročajo vrsto fenomenov, kot so vizualno zaznavanje tunela oziroma prehoda skozenj, zaznavanje iskrenja in intenzivne svetlobe, najrazličnejše kinestetične izventelesne senzacije ter zaznave telesnih vibracij, občutki povečevanja, zmanjševanja in spreminjanja svojega telesa, postopna izguba časovno-prostorske fiksiranosti itd. Prav znotraj te faze umirajoči zares težko ločijo, katere zaznave so del "resničnega" zunanjega sveta in kaj prihaja neposredno iz njihovih možganov. Mnogo ljudi v svojih zadnjih urah, dnevih ali celo tednih, preživlja hude agonije, ko se njihov um neuspešno bori s prepletanjem različnih realnosti. Na smrtni postelji ni nikakor neobičajno, da umirajoči v svojih zadnjih opisih navajajo zgodbe, ki nimajo nikakršne objektivne vrednosti. In še zadnja faza zaznavanja, ki nujno nastopi še pred klinično smrtjo, je t.i. neposredno zaznavanje v samih možganih. Gre za doživljanje, ki je deloma podobno sanjanju, ko ne zaznavamo več sveta preko čutil niti ne podpražnih zaznav znotraj našega telesa. Pravzaprav gre za že mnogo bolj spokojno fazo, saj je takrat zunanji svet za umirajočega že "pozabljen" oziroma "odstavljen". Vse tri omenjene faze se nujno odvrtijo pri vseh umirajočih. Ni pa nujno, da jih vsi zavestno zaznajo. Če je smrt skorajda instantna, je prehod iz zunanjega v neposreden način zaznavanja tako hiter, da ga zavestno ne zmoremo spremljati. Z drugimi besedami, vse vmesne faze enostavno preskočimo. Namensko smo do sedaj iz razlag izpuščali posebne situacije, ko prihaja do umiranja med spanjem ali v kakršnem koli drugem spremenjenem stanju zavesti. V takšnih primerih seveda človeškemu zaznavanju ni potrebno prepotovati celotne poti od zaznavanja zunanjih vsebin vse do notranjega tipa zaznavanja, saj se medtem že nahajamo v spremenjenem stanju zavesti. Pot zaznavanja se pač sorazmerno skrajša, odvisno od stanja zavesti, v katerem se nahajamo. Umiranje se lahko odvija med spanjem, v nezavestnem ali polzavestnem stanju, pod vplivom najrazličnejših kemičnih substanc ali v globoki meditaciji, med lucidnim sanjanjem ali celo med izventelesno izkušnjo … TRENUTEK SMRTI Po prehodu skozi omenjene tri faze zaznav, ki se odvijejo že pred klinično smrtjo, sledi sam trenutek smrti. Odvisno od tega, ali se s telesno smrtjo vse konča ali pač ne, lahko govorimo o dokončnosti ali pa le o prehodu. Zaznavanje trenutka smrti s strani umirajočega ne sovpada nujno s klinično smrtjo, saj nekateri, sicer redki, primeri dokazujejo, da človeško telo lahko preživi tudi potem, ko je nekaj časa že klinično mrtvo. Tovrstna doživetja namreč mnogokrat spremljajo zaznave, ki jih po medicinski razlagi ne bi smelo biti. Torej, kje je tista meja, ki loči življenje od onkraja? Je to klinična smrt? Morda se to zgodi še nekoliko kasneje ali celo prej? Pa poglejmo nekatere možnosti, ki se nakazujejo. Sprva vzemimo opcijo, po kateri se s klinično smrtjo vse konča. Tu pravzaprav obstajata dve razlagi. Prva, trenutno veljavna medicinska, razlaga pravi, da se procesi zaznavanja umirajočega iztečejo, še preden človek doživi klinično smrt. To pa zaradi tega, ker naj bi možgani za uspešno zaznavanje potrebovali še kar nekaj energije, ki je ob klinični smrti pač zmanjka. Seveda je veliko vprašanje, v kaj se izteče zaznavanje. Morda v črnino, tišino in ne-čutenje, ali pa morda v belino in naključno polnost najrazličnejših zvokov in čutenja. Druga opcija govori o tem, da se približno v času klinične smrti (morda celo nekoliko kasneje) zaznavanje izteka v časovno prostorsko spiralo, ki se s stališča umirajočega pravzaprav nikoli dokončno ne izteče. Zaznavanje umirajočega se nekako "zacikla" v časovno-prostorsko črno luknjo. Kljub temu, da je za zunanjega opazovalca umirajoči že dokončno umrl, pa umirajoči tega nikakor ne doživlja tako, njegovo zaznavanje se ne konča. Še več, teoretično je možno, da ima časovno-prostorski vrtinec na drugi strani celo izhod. Oglejmo pa si tudi teorijo, ki temelji na prepričanju, da obstaja življenje po življenju. Ta pravi, da v času klinične smrti človeška duša zapusti fizično telo. Potemtakem se posledično spremeni tudi zaznavanje. Zaznavanje s fizičnimi očmi zamenja zaznavanje z očmi duše oziroma subtilnega telesa. Svet čutnih zaznav se odmakne na stran in odprejo se nove dimenzije duha. (Izvleček iz članka) ko sem enkrat pred kratkim (mam eno motnjo (po moje je to motnja), da velikokrat premišljujem o smrti, in veliko krat me zagrabi taka glupa panika, tak občutek brezizhodnosti... in potem ugotavlajm, da če si dovolim upati, da je po smrti še kaj, mi je lažje. Tko da se resno sprašujem, ali je vse to o življenju in dogajanju po smrti samo tolažba, da nas ni tako strah ali kaj??? pa sem govorila že s kom o tem, kaj se mi dogaja in nisem edina v tem razmišljanju, samo da večina ljudi potem preusmeri razmišljanje drugam, proč od tega, jaz pa še kar vrtam in vrtam... katastrofa... isto, kot če razmišljam o neskončnosti vesolja; česar si ne morem predstavlajti, me tako zelo bega in frustrira... ko sem prebrala ta članek, pa se mi je zgodilo nekaj zanimivega - kot, da bi to že doživela, en tak preblisk, flashback???

Marsa, tudi jaz ti želim vse naj naj, veliko lepega in dobrega!!!!!http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

nataly, tole si pa lepo povedala. meni je tudi včasih hudo, ker postavljam meje, pa se tamala upira na vse kriplje, joče, izsiljuje, goni svoje... ampak ko vidim, da je čez pol ure že ok, mi je lažje... fajn je, ko v vzgoji svojih otrok uvidiš napačne vzorce, ker potem jih lahko popraviš. Mislim -težko, ampak jih imaš možnost, ker jih opaziš. mi je všeč en stavek na FB sem ga prebrala, nekako takole - včasih, ko odprem usta, moja mama skoči ven

jutro sem na bolniški, oba s tamalim sva nrkaj dobila, samo on je že ok in bi šel v vrtec, in kok sem jaz nefer, mi nabija slabo vest, ker danes imajo igralni dan in njega ne bo zraven, katastrofa, pa saj ga razumem, samo z zabitim nosom ga ne morem pustit in konec. In zdaj sva sklenila kompromis, se bova doma igrala celko dopoldne, zdaj je na vrsti monopoli. Samo vseen bi rada še zajtrk prej odigrala, tako da on zdaj igra za naju oba, ker pa še ne zna brat, mi nosi kartice itd.. je pa fajn, ker meče po dve kocki in ful vztajno računa, oh dete moje, že v šolo bo šel, pa saj sem ga komaj rodila porkaš.... in kaj se je v teh devetih letih zgodilo iz moje male princeske? to, da mi je zadnjič prišla povedat, da je zrepala komad od babice iz rdeče kapice in če hočem slišat. Ja, seveda, zrepi. In začne: Jou jou, volk je srou fižou, zato ga je louc na koncu ubou... tamali ni nič boljši. posluša slon in sadež in mu je všeč refren čreva na plot, joške ven pa tiča not.. pri joških se začne režat, namesto tiča zapoje ptič, pa se mu zdi očitno dost logično.. a kaj naj? ne vem. pogovarjanja, razlaganja imamo dovolj doma, a ne morem u nulo kontrolirat otroka,... in pol to pride ven sam trenutek.. mami, kok je rogla? kaj piše? ena osem nič pol je 180. kok je to? daj dva po sto, pa vzami 20 nazaj. sem že! jaz tud. skratka, en otrok odrašča, puberteta jo je začela dajat, veliko se pregovarjava in verbalno je izredno spretna, tko da ji uspe me zaplest v svojo igro in kar ne neha!! Po drugi strani je pa še vedno tisti mali cmok, ki se pride zabubit v naročje in to so lepi trenutki, ko smo vsi zabubljeni in samo to je že dost http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif nič, igralni dan me kliče, lep dan vsem želim!!!

Dober večer http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif o grrrrrrrrhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/madmad.gif tiskalnik mi govori, da ni povezan z računalnikom ja kako ,sej ga noben ni tikal, bemu http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yawn.gif aha nekaj se dogaja... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon27.gif okej, tašča poskenirana, huh še tast... neki novi program, potem pa kar nekaj tipkam, včasih mi rata, včasih pa tud NE no zdej ravno mi ratuje skeniram fotke za hčero, ki se je spomnila, .da mora pri angli naredit družinsko drevo. Za jutri. In sem klicala taščo, naj mi pripravi njeno fotko in fotko njenega pokojnega moža. In sem šla pred ENO uro do nje po fotke in je bila sredi obujanja spominov... OMG http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yawn.gif sva predelali celo žlahtovje in meni se mudi, ker mora tamala še slikce nalepit in evo o tem govorim v eni drugi temi, kako ne znam rečt kar hočlem - tašča je obujala spomine, delila z mano vse to, kar me ta hip ABSOLUTNOI ni zanimalo, se mi je mudilo in vse to, pa tega nisem rekla. Sem tam stala, v mislih cepetala, a njej kimala, se nasmihala, celo kak "a res" in "ojoj, pa res" izsustila... nisem ji rekal Ej dejva kdaj drugič to gledat, samo ne zdej... pa sem spet padla na preizkušnji, bemtiš meni. in joj sem glupa ko noč, mučim se z izrezovanjem slikce v slikarju, namesto da bi sprintala celo fotko in enpostavno izstrigla željeno glavo no sej mi je potegnil še pravočasno http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif čeprav ta program mi ne d opciej, da bi več fotk na isti list dala... mam probleme ful sicer sem presadila dva benjamina, je bil kar družinski projekt, mi je nerodno povedat, kako sem zanemarila tavečjega, bi ga morala že pred enim letom presadit, ampak nisem opazila, da se je pod posodo naredil kar en tak "koreninski podplat", ja ubogo drevesce no in smotana jazhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon27.gif zdaj ima posodo s 54 litri prostornine, tako da samo držim pesti, da mu bo pasalo in bo naprej buhtel v vsem svojem blišču in slavi. pa otroka sem peljala slikat za dokumente, in našla doma ene 5 let stare kupone za brezplačno izdelavo dokumentov, jupi, in ker ni bilo roka veljavnosti gor, sem pač nesla in poskusila srečo in ja, so še veljali, sicer se je fotografka smejala, ker so od takrat že 3x zamenjali izgled kuponov, no je vbseeno jih vzela. enkrat sem nesla kupone v en lokalček, pa so se mi tudi smejali, če sem jih iz naftalina potegnila, pa en kupon za moško striženje sem podarila kolegu, pa je bil še veljaven. eto. fotke skenirane, sprintane, zdaj si zaslužim pa malo crkljanja v zahvalo za ves silen trud. Imejte lep večerhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flower.gif

hah, ne vem, če vem