cipcipilonika

Hvala: zlati ribici, vsem pestem, velikim, majhnim in dvema najmickenejšima, hvala pa moji roli in merlinu za čarobnost in magičnost - vse to je imelo kar dost pri tem, da mi je včeraj RATALO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

O, zlata ribica, spet rabim tvojo pomoč - hvala za nazaj, da mi je ratalo.. in zdaj, 7.7. je moj pomemben datum... naj naredim ta izpit in naj končno začnem delat na sebi in ZASE!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! plis plis plis

vile so mi pomagale evo da so prsežem; po treh mukotrpnih večerih in nočeh ga imam, namreč seminar, jeeeee bravo jaz sem ga poslala včeraj ponoči moji mentorci in danes za foro pogledala moj mejl - ženska mi je že odgovorila z vsemi popravki, jeeee - super je! in zdaj moram samoše teoretični uvod spacat na brzino, dat lektorirat in traraaaa, ji poslat,da ona pošlje naprej, da potem dobim datum za ta frdamani strokovc. očitno še nisem totalni debil zdaj sem pa tok naspidirana, ko bi blo fajn da grem v krpe, jutri bo en naporen dan, jaz bi pa šla žurat

juheeeeeeej

sodelavka mi je aprila prinesa lonček paglavcev z besedami, da je ful luštn gledat kako se spreminjajo v žabice. Seveda sem padla not, jim zrihtala en velik steklen kozarec, jim kuhala solato in jim pridno menjavala vodo... in potem naenkrat so jim zrasle zadnje nogice... in potem je bil počasi as, da jih spustim naza v naravo, ker nisem bla sigurna, kdaj točno bi jih morala začet hranit z mesom, pa da mi ne bi keri krepnil, sem jih raje "rešila"... še dandanes nehote pogledam na pult pri oknu, kjer je bila posoda z malimi paglavčki... no drugo leto se podviga vzgoje dvoživk lotim bolj profesionalno - nabava akvaterarija in vseh pripomočkov in imela jih bom do končnega razvoja... grem pobrskat za fotkicami...

huh, evo, pa sem ga spet našla, tale dnevnik namreč. tle lahko napišem kar mi hodi po glavi, ne? mi bo uspelo naredit strikovc, se sprašujem. V ta stavek je ujeto moje bistvo razmišljanja, dojemanja sanme sebe, moje bisto, preteklost... Zakaj? ker sama lahko vidim, na kateri točki sem v življenju: strokovc me čaka že 10 let, torej samo veliko govorim in nič ne naredim - slabo. strokovc bi lahko bil že narejen, je bilo veliko prilik - vsak izgovor je dober oz. vedno prelaggam odgovornost na drugega (noseča sem... imam bebico... veliko dela v službi... blabla) - slabo. strokovc mi morda omogoča službo za NDČ - jaz pa kao se ne zavedam resnosti položaja, v katerem sem - kar bluzim in si goorim, da bo že. Ja, samo od sebe?! tok posebnega pa sepet nisem kaj, da bi nekdo od zgoraj rekel, oooo, tale cipilonči si pa res zasluži ta strokovc, pa dajmo ji ga zrihtat. slabo, ker ne razumem, da si sama moram najprej pomagat pa pol mi bo morda še kdo, udak mi pa valda ne, ko samojamram. slabo. seminar mora biti tipi-topi - spet moja slabost, perfekcionizem. A tokrat bom morala mim tega. Ni čas za perfekcionizem, tale seminar bo pač zmazek, a da bi le šel skozi. Torej, take mam trenutno. Da ene govorim o tem, kako so v službi že obupali nad mano - vsak, k ije naredil S, je častil in potem so bili vsi pogledi usmerjeni vame, češ kdaj boš pa TI naredila... letos me tega noben ne vpraša in se kar malo užaljena. nad sabo, ko folk obupava nad mano. šit. In doma sem na momente živčna ko pes in tako me moraj moij najdražji prenašat, pa sitega res ne zaslužijo. Torej je na meni, a ne?? itak je čas za multi spremembe v mojem življenu, na vseh področjih, amak res na vseh. držte mi pesti, da se končno zganem iz te otopelosti!!!!!!!!!!!!!!!

druidka, ja saj vem,,, a rabla bi konkretno in pošteno brco v rit, da se spokam... jaz pa sem si našla vilinsek simbole za uspeh in srečo in še kaj bi lahko zraven dala... pa se s tem ubadam... groza mi je začet, se mi zdi, da sem v teh letih ostala brez pameti. dobesedno, da sem se spremenila v debilko. Tok mi je ta strokovc oddaljen, tok sem ga v teh letih povzdigovala v neke oblake, se ga bala, tresla pred njim... samo lotila se ga nisem. In me spremlja kot nevihtni zlovešči oblak... jaz se pa kar tresem, ko pmislim nanj. Sprrašujem se, kako mi je sloh ratalo faks končat? Saj bi tole pisala kam drugam, ko ni glih prava tema, a kam naj?? a ni bil včasih lunin dnevnik gor?? Da se mal izkašljam... sicer pa, hvala za spodbudo

OJ! Ma sej se ne spomnim nate samo,ko mi zagusti. Ampak tokrat mi je RES do amena. Pravzaprav mi voda teče v grlo, se že davim. Do 31.5. moram poslat seminar za to, da se lahko prijavim na strokovca. Seminar pa še ni narejen. Pravzaprav je šele ideja... Ribica, prosim te z vsem svojim bistvom, pošji mi motvacijo, moč, pamet in inspiracijo, da sklamfam ta seminar--- samo to te trenutno prosim. Pa da ne bom zaspana, ko je treba začet delt. Plis ribica plis.

aliana, sama si rekla, da tvoje mami noben ni poslal v kakšno psihoterapevtsko skupino ali pak k psihoterapevtu. Strinjam se in VEM, da jena žalost tako, da je tudi veliko psihiatrov ali psihoterapevtov brez pravega posluha za resnične probleme folka. Pač, njihova služba je obravnavati toliko in toliko ljudi in verjamem, da se jih veliko ne poglablja v posameznika, kar je za moje pojme zelo narobe, kot je narobe pri splošnih zdravnikih ali vseh drugih specialistih. Žal, spet osebna zkušnja - če ne bi imela veze, bi moja mami lahko že umrla zaradi raka na dojki (tako pa je ob pravočasni in hitri oskrbi zdaj čist ok, hvala bogu), moj tast je žal pokojni, ampak je moral mož tok bentit, tolk se sam potrudit okoli dohtarjev, da so uvideli, da se ne bo kar tako ga dalo odpisat, moja os.zdravnica pa je taka, da ji jaz moram povedat, kaj mi je (si postavit diagnozo), ona pa se vedno medlo strinja - če bi rabla 10 napotnic za specialiste, bi jihdobila. Žal vsi ljudje nimajo vez in žal so nekateritako prepričani v nedotakljivost in vsemogočnost zdravnikov, da bodo ponižno kimali, potrpežljivo čakali v vrstah par ur... ti ljudje, velikokrat so tari ali kakšni reveži... Mah mal sem skrenla,hotla sem rečt, aliana, daj najdite mami enega fajn terapevta (čeprav pri MDP rabi tablete), verjamem, da ji bo lažje. ah... sem lih hotla zbrisat ta špeh, pa ga ne bom.

Misty, a se po<slovaško reče napihnite -nafukajte (al je po... češko... hmmm)

kurec jaz sem šla s tamalo v Merkur in se ustaviva pred velikonočnim "materialom" in ji zakličem: "O, glej, kake fajn kurce majo!" Mi2 sva že vedli, d je govora o malih kokoškah

če bo pa v Vačah, pol pa vas definitivno pridem pokukat

evo, 1/4 družina spi, 1/4 se kopa že eno uro, 1/4 boli koleno in sigmasira z ledom, moja četrtina pa veselo kuka na LNF, hehe. Pirhe sem pobarvala z barvami brilliant, joj kok so lepi!!Sicer je bilo treba vsakega posebej v rokah valat, ampak so res ratali. In sv s hčerko naredili darilčka za lahto (da vsaj kaj skup počnea, ko ni cajta velik), potem obiski gor-dol, zdaj pa ležerenvečer... preživite lepe dni, zasneženi ali ne (ta narava nam že kaže roge, kako pa delamo z njo, a je kaj čudnga), sicer pa itak non-stop nergamo čeznjo - če je prevroče, bi bolj mrzlo, ko dežuje, bi suho, ob suši bidež... c-c-c, jajjajjaj.

Jaz lakho povem svojo izkušnjo. Bla sem nekje proti koncu faksa (22, 23let), zadnji izpiti (ravno smo predelovali učbenik psihiatrija, kjer opisane vse psih.bolezni - smo bili vsi psihčni bolniki ), razšla sem se s tipom in posledično z družbo na metelkovi, kjer sem preživljala dneve in noči (izgubila identiteto na nek način; bili smo mi in vsi drugi, ki niso imeli pojma o ničemer), umrl mi je ljubi kuža, pa še prebirala sem neke filozofske spise, ki jih nisem objektivno dojemala (kolkr se to da no) ampak sem vpletala svoje življenje v nekaj, česar nisem čist razumela,tako da sem se - razkrojila na nek način, ne znam drugač opisat občtke, ki sose me lotevali. Ni večmene bilo, moje osebnosti. razčlenila sem se na prafaktorje in od mene ni ostalo NIČESAR. POŠASTNO GROZLJIV filing. Živela sem s starši in bratom, a nisem hotela o tem govorit, samo včasih some vprašal, kaj mi je,jaz pa samo, da mi je nekaj slabo in sem se spet zaprla vsobo. Spominjam se dneva, ko niti vsat nisem mogla, ker se mi je v glavi kar zvrtelo od nekega strahu (ankioznost??), hkrati pa sem vse zapisovala v dnevnik, ki sem ga nekoč nesla k psihiatru, da mi pomaga doumeti, kaj se z mano dogaja. Sem mu brala iz dnevnika, ko sem zapisovala točno v trenutkih "navalagroze". Nikoli se nisem hotla ubit ali si kaj slabega naredit, nisem pa imelavolje zaNIČ. Tudi jokat nisem mogla(pa sem zlo jokaste narave, jočem v slabem in dobrem ). Bila sem kot zombi. Brez občutkov. Brez vsega. Morda obrambni mehanizem pred ne biti še boljprizadet. Potem o se začele fizične težave. Kao tiščanje v prsih. Leva roka kar nekaj "čudna". V desnem ušesu en zoprn ton, ki se ga je najboljslišalo ob tišini, non-stop, noč in dan. GROZLJIVO. šla na milijon preiskav, z mano vse ok. Kardiologinja mi je rekla, da sem otožna in naj se spravim v tek, v akcijo. Kar zjokala sem se. Kot bi me zadela v bistvo. In kaj mi je pravzaprav bilo?? Znašla sem se v eksistenčnem vakuumu. Izguba lastne identitete. Nikamor nisem spadala. Ne več v "mojo subkulturo", ne med "normalne ljudi". ZAME SO BILI TO NAJHUJŠI MESECI ŽIVLJENJA. Vendar sem nagonsko vedla, da se moram izvlečt iz luknje, v katerosem padla (tudi moje slike so bile zelo grozne - sama tema,črnina, jaz pa mala mala in ponavadi v kakšnem zaporu). Ker, prav očitno je bilo, kako sem se bolj in bolj ugrezala. Tista žalost mi je postajala normalno stanje inle šeslabše je bilo. Ni bilo misli, da je možno, da sem kdaj še ok. Par reči, ki sem jih počela "na silo": Šla sem s prijateljico enega psa reševat (čeprav sem bila kot robot...) prisilila sem e, da se šla na en "normalen" žur (kjer me je celoen tip osvajal, a je bil vesolja daleč od mene (ki me sploh ni bilo...) - vem, da se mi je zdelo nemogoče takrat, da bi kdaj šečutila karkoli... ulmi ni pasalo jest, kar upirala se mi je hrana - bilo mi je brez veze jest. potem pa sem enkrat na sprehodu dojela...nekaj ali nekdo me je potolažilo ("bog", taka topla energija),po koži somi šli mravljinci, metaforično - vdahnila sem in čutila, kako mi pokajo jermeni in ful sem zakričala oz. izkričala vse tisto iz sebe, pote sem jokala kot dež,ker sem spet začutila življenje v sebi, od same sreče, ker sem vedla, da ni neke globoke resnice, da je samo zelo preprosto, bitiživ,se veseliti malih stvari in jih spoštovati (ker v tem obdobju nisem čtila nobeno spoštovanje - ma niti nespoštovanje) ta prelom pa ni prišel "aut-of-d-blu", pač pa sem se vse te mesece ukvarjala s tem... tako da, ja, gibanje, akcija, da predrmaš telo, it ven - naredit ravno obratno odtega, kar te sili. Od takrat jeminilo več kot 10let. Sem bolj melanholične narave,bi rekla, seveda se tu pa tam znajdem še v kaki žalostni situaciji, no v takšni, ko sem bila bolj mrtva od mrtveca, se nisem ečznašla. Po moje zato,ker sem svojo lekcijo dobila in jo predelala. tako, da malo že vem, kajpomeni depresija. oorganskih vzrokih paje nekdo že zapisal (tantra mislim da). Uf.

ekojaje od ekokoke

joj tok mi je nerodn na tok mal reči se spoznam...saj imam namen si uredit tak bio vrtček, že drugo leto, tako da te bom res ponucala. hvala!!

tipči, ti zihr veš, ali lahko noter gojim kalčke, sem že mislila vprašat, pa jih ravno omenjaš... kako to nardiš? Jaz bi jih mela,da jih sproti režemin jem

jazne morem mim hipokritstva nekaterega folka... ob krščanskih praznikih jih vidiš vse prijazne; iz jaslic naredijo cel Betlehem, da ga iz aviona vidiš, pridno gredo v cerkev stat v prvp vrsto ipd ipd, resnica za4 zidovi je pa čisto drugačna...

pol greva skup meni je žeprofesor v sr.šoli rekel, da če bi dans ble grmade, bi zihr mene zažgal... pa če bi m človk vidu, si ne bi mislil pa v bibličnih časih so ženske še pri60-ih (tam nekje no) rojevale

sam zakva je ona pol Jožefu rekla, da jo je Bog zaplodil??!!

biblija, v tej obliki (pa verjetno tudi v osnovni) je itak pisana v prispodobah. Meni je samo smešno, niti ne čudno - ma niti ne smešno, bolj zanimiv, kako preprost folk dobesedno jemlje vse te krščanke zadeve... v cerkev grem samo ob obletnici smrti tasta, zaradi moža oz. žlahte, sicer mi v cerkvi ni všeč, vzdušje niti nič, me zamori, dolgčas... mi je pa všeč bila ena cerkvica, v bistvu kapelica bolj, nekje v Italiji, ne spomnim se več, kje, je pa menda najstarejša krščanska, noter ni NIČESAR, samo nekaj mozaikcev, prav čutiš lahko neko prijetno prisotnost... taka polkrožna kupolica...ful lepo. Tja bi hoila vsak danmalo pomenit se z "Bogcom"

hvala klarus! letos probam.

jaz bi omenila samo še to, da je depresija lahko tudi organskega izvora

a to raste tut pri nas kdaj se pa sadijo beluši??

Kylie, saj če je 15 dni do pdp, je to praktičnolahko že to...14 dni prej se že smatra kot porod ob roku, tako da vse bo ok, naj se čim bolj sprosti (kokr se lahkoseveda...) jaz sem na porodni postelji spraševala babico, zakaj nas v bistvu boli, pa je rekla, da se širi maternični vrat. In sem lepo vizualizirala,kako se odpirajo vrata za malobebico, ki bo prišla na svet... je blo lažje kot prvič, no moram priznat, da ko je bolelo preveč, tudi vizualizacija ni pomagala je pa pomagala maska, ker drugih "pomagal" nisem hotla... no jaz sem pristašica dojenja tako da bi dala tale nasvet: naj zahteva tamalo čim prej po porodu na jošk, ker je takrat sesalni reflek najmočnejši, pa čeprav bo bolelo (bradavice ful občutljive sprva), naj VZTRAJA, se fuuul splača,ke je v mleku ogromno pomembnih snoviza tamalo, ki ji dajo večjo imunost!! Naj prosibabco da ji pokaže, kako se pravilno nastavi, res toplo priporočam. In naj bebico oji ko njej paše in naj se ne ozira na neke ure... jaz sem malega tud na 1 uro dojila, ponoči_podnevi, zdaj je star 5 mesecev in se samo doji (ful praktično, hrana vedno in povsod pripravljena), pa faj filing, povezava pa tko... samo 3% mamic res nimajo mleka, tako da - no, moje mnenje. PA SREČNO MLADI MAMICI!!! Sporoči!!