Black Hathor

Sovražim te. Sovražim te zaradi vsega kar preživljam zadnje tedne. Sovražim te zaradi vsega upanja,ki si mi ga dajal. Sovražim te zaradi vseh lažnih obljub,ki si jih dajal na začetku. Sovražim te zaradi tega, ker sem ti RESNIČNO verjela. Sovražim te ker te ne boli in ti je povsem vseeno,ker boli mene. Sovražim te,ker sem te imela tako zelo rada in verjela,da TI nisi tak. Sovražim te, ker si prišel v moje življenje in ga uničil. Sovražim te,ker te kljub temu kaj si mi naredil še vedno ljubim.

.

Pogrešam njegove dotike. Še nikoli v življenju nisem tako zelo pogrešala moških dotikov in sexa kot ga pogrešam v zadnjem letu. Težko je ljubiti človeka, ga imeti ob sebi in hkrati boleče pogrešati intimni stik z njim. Vse skupaj je preraslo že v mučno trpinčenje,ki mi dejansko onemogoča normalno vsakodnevno funkcioniranje. Vso hrepenenje in bolečina,ki jo povzroča zavedanje,da se verjetno nikoli ne bo nič spremenilo, se počasi spreminja v sovraštvo in ljubosumje. Ljubosumje na ženske,ki so ga nekoč imele na način kot ga jaz nikoli ne bom imela. Resnica, čeprav boleča, pa je, da lahko vse skupaj končam samo na en način Čeprav si v tem trenutku težko predstavljam,da bi se me dotikal nekdo drug , mi je kristalno jasno,da svoje mladosti ne bom (in si je tudi ne želim) preživeti v celibatu. Hudo mi je. Moj je edini Moški (z veliko začetnico) s katerim sem resnično uživala v sexu. Vse skupaj sem doživela na neki višji ravni. Prvič v življenju sem pri sexu sodelovala tako fizično kot psihično. Začutiti nekoga, začutiti kako se povezujeta in prepletata moja in njegova energija, začutiti Ljubezen. Ljubim ga. Nikoli in nikdar nisem čutila tako globoke povezanosti z drugim človekom. Povsem nov, je zame tudi občutek oziroma nekakšno zavedanje, da sodiva skupaj, da življenje brez njega, nikoli ne bi bilo več življenje v pravem pomenu besede, temveč osamljeno životarjenje in večno iskanje nadomestila za manjkajoči del moje duše, mojega srca. Vem da bi v vsakem iskala njega. Noben drug ne bi bil dovolj dober. Vsakemu bi manjkala ključna lastnost. Nihče ne bi bil on. Moj je poseben. Vsak,ki ga pozna ve da je posebno in zelo karizmatično bitjece, ki je vedno pripravljeno pomagati drugim (pa čeprav znajo to potem nekateri vzeti kot nekaj samoumevnega) in za vsak problem zna najti rešitev. Zelo rad svetuje in pomaga, vendar običajno vsa njegova sposobnost svetovanja in reševanja problemov odpove, kadar je on tisti,ki ima probleme. Malo manj sem sicer navdušena nad tem,da zna bit pravi magnet za punce z vso svojo karizmatičnostjo, podkrepljeno še s kakšno izmed njegovih zgodbic in njegovim neverjetnim smislom za humor Še dobro,da je v zadnjem letu postal bolj zapečkarski tip. Stisne me pri srčku, ko pomislim na to,da bi nekega dne odšel iz mojega življenja. Ne vem zakaj, ampak zadnje časa je ta strah neprestano prisoten in vedno močnejši. Čutim da se je nekaj spremenilo. Zato so se spet pojavili dvomi v njegovo ljubezen. Pred kakim letom,bi bila gotova,da me ljubi, danes pa ne vem več na čem sem. To, da si že dolgo ne želi intimnega stika z menoj, da se me nekaj mesec sploh ni niti dotaknil na način, kot se me je rad dotikal nekoč, je zame pač še en dokaz več, da me ne ljubi več Ne vem več kaj naj verjamem in kaj ne. Pravzaprav njegove besede sploh več ne zvenijo iskreno. Izreka jih še samo zato, da bi bila jaz pomirjena, jaz pa jih vzamem za resnične, ker bi soočenje preveč bolelo. V bistvu pa samo čakam na trenutek, ko mi bo povedal to,kar že nekaj časa čutim. Da me več ne ljubi. Samo pogum še mora zbrati,ker se boji moje reakcije. Ali pa me noče prizadeti in noče da bi se še ena izmed njegovih mnogih obljub, izkazala za prazno. Nič, grem v posteljo. Skušala bom vsaj za trenutek zaspati. Pozabiti na bolečino, ki me razjeda. Čeprav vem,da bom spet zaspala v solzah in sanjala njegov odhod. Utrujena sem že od joka, od žalosti, od praznine,ki zeva v srcu, od nočnih mor,ki se nadaljujejo čez dan, utrujena sem od neprestanega čakanja na njegovo priznanje, da nisem več jaz v njegovem srcu, ampak.... Ne morem več Lahko noč

Pisanje dnevnika, takega, ki ga ne morem zakleniti z majhnim srebrnim ključkom ali skriti pod blazino, je nekaj povsem novega zame. Posledično bodo verjetno tudi prvi zapisi bolj štorasti, saj se moram navadit na občutek,da so moje življenje, moje misli in problemi sedaj razkriti določenemu delu javnosti. Pa vendar me ta občutek javne razgaljenosti ne odvrača od pisanja. Verjetnost,da bi kdorkoli izmed vseh blogov, za branje izbral prav mojega, je majhna. Prav tako tega bloga ne bo bralo edino bitje na tem foromu,ki me tudi osebno pozna (pravzaprav je to bitjece pomemben del mojega življenja in je tudi zasluženo za pričujoči blog), saj bi me to precej oviralo pri mojem pisanju. O tem kdaj drugič. Znašla sem se v kriznem obdobju svojega življenja. Pravzaprav se je vse skupaj stopnjevalo kar nekaj časa. Vedela sem da bo slej ko prej sledil boleč udarec ob tla. Kruto spoznanje, da sem konkretno zajebala :xx!: Vse skupaj je bilo grajeno na trhlih in šibkih temeljih. Na koncu se izkaže,da je bilo vse skupaj samo laganje sami sebi. Mižanje pred ogledalom in prehitevanje časa. Edina resnica,ki me spremlja že skozi vse življenje, pa naj bo to šolska ali pa življenska snov, je ta, da brez trdne osnove ne moreš ničesar nadgrajevati. Skušam najti sebe. Ko sem se pred časom vprašala KDO SEM JAZ, sem zgrožena ugotovila,da v sebi ne najdem skorajda ničesar pristno svojega. Sestavljena sem iz delcev podob,ki jih imajo o meni drugi. Moje želje so želje drugih ljudi. Lastnosti,ki si jih pripisujem,so lastnosti,ki jih drugi ljudje pripisujejo meni. Groza. Nikogar ne zanimam prava jaz. Vsak me skuša stlačit v okvir, ki ga je sestavil zame. Jaz sem samo skulptura bližnjih ljudi. Moje mame, moje babice, celotne moje družine. Takšna si...To imaš rada...poslušam že iz otroštva. Pa sem to res Jaz??? Kakšna sem jaz v resnici?? Aja, pozabila sem. Mene sploh ni. Sem samo to,kar si drugi mislijo o meni. Moj stiska je postala še večja,ko mi je to potrdil tudi moj psihiater. "Vi ste razbremenjeni odgovornosti za svoje življenje,ker nimate lastnega življenja. Vaše življenje v celoti uravnava vaša mati. Živite po podobi,ki si jo je vaša mati ustvarila o vas. " Besede,ki me vsak dan znova budijo in opozarjajo,da je skrajni čas za spremembe. To je tudi glavni razlog za pisanje tega bloga. Skozi pisanje bom skušala najti nekaj,kar bi lahko bilo pristno mojega, vsaj kanček sebe,ki je samo jaz, ki je posledica samo mojih želja in občutkov. In ko (če) najdem ta košček sebe, bom skušala, počasi in previdno, graditi, povezovati in sestavljati temelj svoje osebnosti, temelj na katerem bom lahko pričela graditi samo sebe. Trenutno v sebi vidim samo popoln kaos misli,občutkov in hotenj. Neprestano nihanje od ene skrajnosti do druge. Čutim bolečino,jezo in strah. In meni najhujši občutek- večno prisotno neodločenost. Cel čas sem na razpotju. Prav vsaka, še tako majhna odločitev, v meni razbesni vihar naspotujočih si čustev in misli. Zelo zelo veliko časa je preteklo od mojega zadnjega zapisa misli. Več ko desetletje je bila v meni blokada pred pisanjem. Nikakor nisem mogla ali znala zapisati misli, bolečine ali strahov, ki so me okupirali. Še zdaj ne vem oziroma se ne spomnim kaj je bilo tisto,kar je povzročilo nezmožnost pisanja. Upam samo da se stanje ne ponovi. Veliko lažje se počutim sedaj,ko sem končno "pretipkala" misli na "papir". Uh, to bo še naporno. Nabralo se je veliko materiala. Veliko stvari še želim zapisati, ampak ura je pozna, jaz pa jutrz zgodaj vstajam. Do naslednjega tipkanja Lahko noč