evo, vratia se barba, samo ne iz Amerike, pač pa, kaj vem, ene kraške jame Avgusta, jasno, sredi totalne suše v tošlu, je mrknil moj laptop, amen, kaput, peč pokvarjen, konc za zmerej. So se sicer še matrali in ga oživljali, pa se me je usmilil samo še toliko, da so spravili z njega dokumente. Častna pionirska, da sem bila prijazna z njim, sem se veliko pogovarjala in ga pestvala v naročju. Tkojto, eto. No, da bo scena še malo bolj pestra, sem se v nedeljo zbudila s takimi bolečinami v trebuhu, da sem mislila, da grem kar v isto smer, kot moj komp. Nek virus ali kaj, jao, vam prihranim podrobnosti, ampak, za umret hudo... roke imam vse modre kot džanki od infuzij, podočnjake do podplatov in eto, taka rožca sem za svoj rd . No, se reče, grem naprej čist prepucana, frišna kot gorska solza. Al neki tazga. In zavoljo tega sem zamudila kup enih pomembnih novic. Nekaj časa sem listala dnevnik nazaj, ampak je mal preveč materiala. Sori, ker spuščam vse ostalo in bom zdajle samo čestitala vsem mamam in atejem, ki medtem že nekaj časa pestvajo svoje otročičke, jest pa s tako zamudo to preberem.