Jaz sem bila okoli prednikov in tega vedno precej šlampasta. V stilu, ah, pa kaj me briga za nazaj. Mogoče tudi zato, ker sta bila mama in oče tako zelo molčeča okoli tega. Maminega očeta so ubili, ko so se z vlakom vračali iz taborišča, ona je pri 7-letih doživela taborišče z mamo, oba bratca v partizanih... najbrž o tem ni želela govorit, pa je potem nismo spraševali. Pri očetu se je zdelo, da so že od nekdaj slovenski kmetje, kaj naj tukaj sploh sprašujem... Potem pa se mama enkrat spomni, da je "tista" slika ostala v hiši, v kateri je odraščala...kakšna slika? Od Nikole. Ko sem rodila, je ena sorodnica nekako po imenu hčerinega deda vprašala in povem, da je bil Nikola. Aaaa, kot naš Nikola. Pa pošljem svojo knjigo sorodnici v Italijo in piše nazaj: "Mateja, to imaš v genih! Tudi naš Nikola in Peter sta pisala pesmi! In tudi Katarina!" DDD?? Sem mislila, da so mamine korenine kje iz Italije, so vsi temnih las in oči, temne polti, pa tak italijansko zveneč priimek... Pa moram reči, da mi je pogled v svoje korenine prinesel kar nekaj odgovorov. In zdaj celo verjamem, da je zelo koristno zavedati se svojih korenin, nekako ozavestiti rodbinsko preteklost, opustiti, kar je za opustiti in sprejeti darove svojih prednikov.