Mateja

sem bla cez dan ene cudne volje... mal na depro vleklo, al neko otoznost al neki :xx!: ... ko sem zvecer prisla iz sluzbe, sem videla, da je tud tamala nekam podobno razpolozena... no zdaj pa vidim, da so ble tud v dnevniku nekak zalostne teme... nesrece pa to... dons ponoci so imeli dasini frendi nesreco... stirje v avtu, jih je v ovinku ven vrglo (ful prehitro vozili) in direkt v steber.. totalka, pa vsi celi iz avta prilezli... ko smo imeli avgusta tele zdravnike v soli, ki v LJ delajo na urgenci, so skoraj prosili, da nikar ne stojmo ob ljudeh, ki so ali ponesreceni, ali je zaradi cesa drugega njihovo zivljenje ogrozeno, ampak pomagajmo! posebej so poudarili, da, kadar gre za ozivljanje, je to prvotnega pomena, zato tozbe zaradi polomljenih reber ali kaj takega ne vzdrzijo... prav pokazali so nam film, ko so z resilcem prisibali na kraj nesece in je tam policaj stal ob ponesrecencu, pa ne zato, da bi mu nudil prvo pomoc, ampak, da se ga kdo ne bi dotikal ... in ta clovek je umrl, kar se morda ne bi zgodilo, ce bi mu kdo nudil prvo pomoc... ... moj oce je bil (saj pri svojih 72 se vedno pogosto pomaga drugim veterinarjem pri kaksnih zahtevnih porodih, tudi ponoci, v snegu rine v kaksne hribe in tko) pri svojem delu podnevi in ponoci na cesti in se spomnim, da je kdaj prisel domov cist sesut in krvav, ko je pri resevanju pri kaksni nesreci pomagal... nekajkrat sem bila tudi z njim... 1x sva tud midva peljala cloveka na urgenco, ker je bil resilec ze poln... mene to ful pretrese... ampak ne vem, od kje mi to - ko moram delovat, skoraj avtomaticno delujem, se kar preklopim al kaj, potem pa v kaksen jok padem, se mi kolena cist tresejo... teh zgodb zalostnih je blo tud v soli ze nekaj... v petem razredu je 1x sred ure en otrok kar dol padel, cist zdrav... mozganska kap

o, kul, nov dnevnik na sprehodu prejle je srnica prisla cist blizu... je kar mal pocakala, da jo bova s sestro ja videli... ful uzivam na popoldansko-vecernih sprehodih, ko je tko svez zrak, pa se prijetno toplo... in take lepe barve, pa skor kicasti soncni zahodi ... jap, september, moj cas

saj v bistvu to niso malenkosti, ko pa tolk lepega prinesejo ... sem kar fotkala tale veseli pisani sopek, ki sem ga ceraj dobila... vsakic, ko ga pogledam, mi je lepo

Objemi otroka, pise Bernarda Pavko Prava (pozitivke.net)

jest sem ze mal debelckana od tega zredilckanja bolj iz dolgcajta gledala film Zelo osebno in se na koncu zacmerala ko tavelka ... ... najbrz vse une vse zive opozicije in lune in kajtijazvemkaj udarle na juris

... kake lepe stvari se men dons dogajajo ... najprej me je v nabiralniku pricakalo taksno lepo , da sem bla cist ... prejle pa z daso peljeva psa na spancir, pa se tam z onim kolesckom malim vozi en fantek (ene 4-5 let star)... pa mu recem, kolk ima fajn kolo in kako dobro pelje in mi mali vse razlozi, kje ma bremze, pa kolk lohk siba, pa tko se mal pokramljamo... cez eno uro, ko sva se vracali, ga vidim, kako caka, da naju bo zagledal in potem ful siba k mamici, ki je bila na vrtu in pride nazaj s pisanim sopkom roz...'to je pa zate. lej, je se tale rozica not, da se bolj disi'... sem bila res tko vesela in mu povem, kako me je rezveselil in rece 'ves kolk si sele ti mene!' ... se je tam v vrtu njegova mama smejala in rekla, da je pritekel k njej, da bi rad rozice nabral za prijateljico ...

men tud madagaskar

zdele na poptv - RAIN MAN

huh, si pa imela akcijo ... mogoce se je strelam zdelo, da mal prevec ocitno izzivas, pa so rekle 'zanalsc jo ne bomo'... se sreca

... pred ulala leti smo imel boksarko (pasma psa ) in jo ena moja sosolka zagleda in ni vedla, kaj bi... 'joj, kolk mas tako faco kokr albert piskot' ... ... sicer pa si zadnje case lohk do detajlov ogledujem pajke, cebele, zabe, hroscke,... Dasa divje fotka ze 14 dni vse zivo kar leze in gre in pol gledava na racunalniku cebelje tacice, polne medu, pa pajka cez cel ekran , pa take...

ce govoriva o teh, ki jim pravijo indigo, je pri njih izrazito prisotna velika mera NE-tolerantnosti (imenujejo jih tudi system busters) in tudi kaksna 'blokada'... druzenje z njimi ni kaksna poezija, posebno, ce vztrajas na starih sistemih prepricanj... to so precej mocni izbruhi besne jeze... ce ni odziva, pa lahko precej globoke depresije... od kod drugacnost? od kod pa flower power generacija? zanimivo vprasanje... od kod? *ker sem govorila z go. Vido, vem, da prvotno ni imela v mislih teh gostov... meni je bila tudi najbolj vsec zdravnica, Vid Pecjak me je kar malo razocaral, sem mislila, da se je bolj poglobil v to, ko je ze napisal predgovor h knjigi, pa je kar nekaj opletal... nekaksno kramljanje pac... Petrovciceva je sicer nekajkrat napeljevala na solski sistem, pa nihce ni zelel prijet za to vabo (kakor mi je omenila v pogovoru, je bila tema prav s tem namenom v zacetku solskega leta)...

... mega je! tele risanke, ane, kolk so

ja, samo o tem se meniva midva, oziroma, mi, ki ze smo bolj cujeci in jasno tudi do svojih otrok taksni, ne pa se zeeeelo veliko drugih odraslih... in to sporocilo je verjetno bolj namenjeno njim, mi smo jim morda samo v podporo... sicer pa - tale 'drugacnost', kaj naj recem - s koliko otroki dnevno imas stik? Sicer me je pred casom ze nekdo oznacil za prevzetno zaradi tega, ampak to je cisto preprosto dejtvo in ce se komu zaradi tega, ker to vprasam, zdim prevzetna, pa naj bo tako... ce vec kot dvajset let vec ur na dan prezivim v druzbi z veliko otroki (vec oddelkov na dan, v vsakem povprecno 26 otrok), potem menda ne govorim o teoriji, ampak o izkusnji.... zadnja leta je nekaj otrok po vedenju, reakcijah, dozivljanju okolice IZRAZITO drugacna od ostalih in njihove vedenje/reakcije/dozivaljnje so si nenavadno podobne. Pred leti mi je to predstavljalo veliko tezavo, saj mi ni bilo vseeno, da ne razumem, za kaj gre, zato sem zacela bolj pozorno opazovati, iskati informacije in, predvsem, opazovati sebe v odnosu z njimi, spreminjati svoj odnos in tako naprej... vse, kar sem pred 4 leti zapisala je bila moja izkusnja in vse se mi se vedno potrjuje, zato pravim, da mi je vseeno, kako jih kdo imenuje, niti, ali je primerno ali smiselno, da se jih je nekako 'locilo' od ostalih... mene je zelo spremenilo in moj odnos z otroki je drugacen... ker je to moje delo, velik del mojega zivljenja, mi je to pac vredno in pomembno in sem zelo srecna, da sem bila odprta za sporocila otrok... vsak sam izbira, kaj zeli verjeti in kaj je zanj vredno in pomembno... meni so otorci sporocili, da smo vsi vredni tega, kar sem se pred leti ucila o indigcev... *sicer pa - ja, o tem smo res ze veliko povedali v omenjenih temah

o tem sem sama veliko 'mlela'... in prisla do zakljucka, da se mi ni treba zataknit za nek izraz, ker to ni bistveno... mislim, da je bila Nancy Tappe tista, ki je prva zacela omenjati, da opaza nek fenomen mocneje prisotne vijolicne barve v aurah otrok in ocitno se je izraz 'prijel'... zdi se mi, da bi zgresili bistvo, ce bi se zatikali ob taksne stvari. Da so jih prvi opazili tisti, ki jim je duhovnost blizu in spozanli, da so novodobni otroci nekako 'drugacni', je precej smiselno, saj so bolj senzibilni in bolj pozorno opazujejo sebe in okolico, je pa res, da je bilo to za ostali svet neko dodatno 'opravicilo', da se se naprej niso menili za ta pojav, saj so se lahko dalje posmehovali tistim, ki nekaj mahajo z rokami in so zdaj nasli se neke barvaste otroke, lubijejzus ... ce zdaj pogledam nazaj, mi je vseeno, kako jih svet imenuje, nekje sem ze pred casom zapisala, da tega razlikovanja ne potrebujemo vec... je bilo pa morda potrebno, kajti - nekaj odraslih (ocitno dovolj veliko stevilo) pa se je prebudilo in zacelo otroke dozivljati drugace, z njimi vzpostavljati iskren, pozoren odnos... in morda je bil to edini namen in, ce je pri tem kaj pomagalo, da so jih pompozno poimenovali 'indigo', so be it ... nazadnje to, kaksno 'ime' jim je svet nadel, ni tako zelo bistveno, niti ne, ali je primerno, ali ne, pac pa, ali smo sprejeli sporocilo

to pa kot v filmu Magnolia ... a si gledala?... ful dobr, zabe kar padajo z neba, po sipah avtomobilov, total naliv, dez, zabe, guzva, vse zivo... nekaksna katarza, ociscenje Cocci, srecno potuj in na vse pretege UZIVAJ astra ima svojo malo doma *jaz pa z orientalskega vecera ** kaksno je bilo tu pri nas popoldne ... dez je prav v spiralah ulival, noro

tule smo tudi govorili o inidgcih Vzgoja otrok... *zanimivo mi je bilo slisati go. Vido, ko je omenila, da je povabila uciteljice, pa nismo zelele sodelovati... da ima obcutek, da nas je strah in potem v smehu, da najbrz zagotovo nismo indigo... vesela sem, da sem odklonila sodelovanje (sicer je bil cisto prijeten klepet...)... koliko me je strah govorit o indigcih je pa jasno... z velikim strahom ( ) sem pred stirimi leti prva (pa ravno uciteljica ) odkrito pisala o mojih izkusnjah v odnosu z njimi...

Tomaz, tisto ni bila avtorica knjige, pac pa Lila (mychi center). Knjiga je prevod, avtorja sta Jan Tober in Lee Carroll (www.kryon.com)

tole je bil splet enih lustnih 'nakljucij' in mi je bilo v veliko veselje

Izraz, vse najboljse

O, hvala Pujsa

hvala, Ruby