Mura

Zanimivo zanimivo. Ta tema je bila odprta leta 2004: Vas je kaj, ki ste od takrat radikalno spremenili svoje mnenje? Je kdo tukaj, ki so mu koronaukrepi spremenili poglede, da ne rečem- odprli oči? Meni je bilo vsekakor zanimivo ponovno brati debato iz leta 2014, 2016, 2011...

Čudovit post!

Meni se pa to vse skupaj ne zdi tako enostavno. Namreč- KPK ne preverja tebe in mene. Vsaj tako dolgo ne, dokler nimava kake mega pomembne funkcije http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png KPK preverja politike in jasno, da je politik tudi človek kot ti in jaz. In kot tak (naj bi) imel pravico in možnost, do poštenega in hitrega procesa pred pristojnim sodoščem. Da vseprepogosto navaden državljan te možnosti pri nas nima, lahko opazimo na vsakem koraku. Potrdilo, pa je to, da je nima tudi že Evropsko sodišče za človekove pravice. Nekaj povsem drugega je politična odgovornost raznih funkcionarjev (levih in desnih!). In to je nekaj kar so zgleda slovenskim politikom že v mali šoli sistemsko operirali. Problem je, da oni sploh niso odgovorni. Vedno znova je moč opaziti, da sploh ne vedo kaj je odgovornost. Kar se tega tiče, so ostali na nivoju fantka, ki se ob vsaki priliki zgovarja na sosedovega mulca. In točno to je postal že nekak instinktivni manever: "Ko mi na sodišču dokažete krivdo, bom (morda) začel razmišljati o svojem odstopu. Vendar je to popolnoma nesprejemljivo in v nasprotju z elementarnimi evropskimi demokratičnimi standardi. Politik vendar mora biti bolj odgovoren od navadnega državljana, ne pa manj! In če lahko roka pravice tudi čaka, da pride do konsekvenc, ne more čakati zaupanje državljanov v tiste, ki z državo upravljajo! V vsem procesu je popolnoma irelevantno ali je komisija, ki nakaj ugotavlja leva ali desna! Bistveno je to, ali je politik, ki se mu očita korupcija- bil v stanju pojasnit od kod mu to in to, ali ne. In ok recimo, da pač politiku iz upravičenih razlogov ni uspelo komisiji pojasnit porekla enih par evrčkov... In zdaj komisija to dejstvo objavi.... Pa recimo, da pri nas pač ne veljajo evropski standardi in se politiku ne da kar na vrat in nos odstopiti. Njegovi kolegi, pa imajo itak vsak svoj kos masla na glavi- pa ga pač nihče k temu dovolj jasno ne pozove... Recimo, da je tako. A nima v tem primeru ta politik, ki mu ni do odstopa, možnosti, da javnosti pojasni jasno in verodostojno in preverljivo: od kod mu vendar ti evrčki neznanega porekla? Če pa ta politik tega še vedno ne stori, potem s tem samo še poglobi sum, da je nekaj resnično narobe. In če začne vpit, da so člani KPK tudi sami lopovi in levi (ali desni kakor pač komu paše), potem pač počne tisto, kar se lahko spregleda in razume pri desetletnem fantiču, ki želi s kričanjem o tem, da je tudi sosedov Boštjan ukradel liziko, odvrniti pozornost od svojega lastnega dreka... Tisti med nami, ki se dobro počutijo, če ima v državi oblast človek ali klika, ki ima sposobnost konfliktnega reagiranja na nivoju desetletnega fantiča, seveda ne vidijo v vsem kar se dogaja nič čudnega. In se seveda potem sprašujejo kako, da v primeru teh politikov ne velja predpostavka nedolžnosti...

že prečekirali? http://sos-cepiva.si/index.html

Ja! Statistika zna biti resnično kruta! Sploh pa, če tako jasno pokaže da je smrtnost zaradi otroških bolezni drastično padla dolgo pred uvedbo obveznega cepljenja! Zagovorniki cepljenja pa še kar naprej govorijo o tem kako naj bi nas ravno cepljenje obvarovalo umiranja in peklenskih muk, ki naj bi jih povzročale te dejansko pred cepljenjem bolj kot ne "izkoreninjene" bolezni! Sramota, pa je da ja celo ustavno sodišče (hvala bogu je vsaj eden od sodnikov bil proti temu mnenja) pred leti še nasedalo takom argumentom. Kje pa imate znanstvene raziskave, ki dokazujejo, da je ravno cepljenje tisto čemur se je treba zahvaliti da nekaterih bolezni praktično več ni?

Pozdravljen Kitarist in vsi ostali! Jaz Alveo pijem še vedno. Enako velja za celo družino. V zimskih mesecih narediva z ženo dodatno še kuro Onyxom, kjer imamo potrebne mineralne snovi in vitamin D3. Počutimo se odlično. Tudi otroci so zdravi. Meni je povsem jasno, da je to res to. Res je, da bi lahko živel brez tega. Vendar tega, da bi bilo moje počutje in splošno zdravstveno stanje tako kot je bilo leta preden sem začel uživati alveo, preprosto ne želim.

Jaz bom svoje izkušnje napisal v prihodnjih dneh. nekaj stvari, pa lahko najdeš tudi na: www.alveo.si Tam klikneš na kontakt, pa prideš na stran, kjer je več imen. Če klikneš eno za drugim na vsakega teh imen, se ti odpirajo strani, kjer vsak od njih opisuje svojo osebno izkušnjo z Alveom. Lepo pozdravljena!

Zanimivo je, da sem šele danes zmogel napisati nekaj stavkov o tej izkušnji. In če človek to prebere... Ne vem ali je sploh moč dojeti za kaj gre. Misli so razcefrane tako ket sem bil jaz sam razcefran tisti dan. Kakšno je šele bilo razdejanje, ki smo ga bili našli, ko smo potem končno vsi skupaj le bili doma. Razbita okna. Vsepovsod voda. Ne samo v kleti. Toliko vsega poškodovano ali čisto uničeno. Ogromno češnjo je zruvalo s koreninami vred in leži zdaj s kupom hrastovih in nevemkakšnih drugih vej. Komaj dan ali dva pozneje se zmoreš razjokati.

Hvala Katy. Javi se še kaj. Kje pa sploh si?

Bom od naslednjega leta naprej slavil 13. Julija. 13. julija 2008 je kar nekaj časa postajalo nebo vedno bolj sivo. Vseeno smo šli na sprehod. Kljub temu, da sem večkrat pomislil, da se morda bliža dež smo šli naprej. Še malo. Pa še malo. Joj kako lepo je... Vseeno smo ostali dlje kot navadno. Vseeno je bil naš gostitelj bolj gostobeseden kot sicer. Na robu gozda so nas ujele prve dežne kaplje. Pa sem rekel: Ostanite tukaj. Na varnem. (Na varnem v nevarnem gozdu... Samo takrat tega še nisem niti slutil. Niti sto korakov nisem naredil, ko se je začelo. To ni film to je res. Vse. Do kosti in skozi. Ne veš več kje je kaj. Kje je naprej in kje nazaj. Ne vidiš in tudi dihati ne moreš več. Zanimivo je, da grmenja sploh ne zaznaš več prav. Ob vsem drugem postane skoraj nepomembno. Vsenaokoli je led. V bistvu je neverjetno kako sploh lahko hodiš naprej. Pravzaprav ne moreš več in čisto realno se ti postavlja vprašanje o tem ali je to konec. Z rokami si ščitiš glavo kolikor se to sploh da. Bobni po tebi z vso silo. (Naslednji dan se boš še bolj čudil kako si zmogel sploh še ostati na nogah, ko boš videl kako temeljito je sesekljana koruza tik ob poti po kateri si bil hodil. Vendar ta trenutek ne razmišljaš o tem kaj bo jutri, sploh ne misliš več na nič kar bo.) 500m je lahko dolgih kot celo življenje.

Zadnje čase razmišlam veliko o razliki med sanjami, sanjarjenjem in cilji. Sanje so dobre in pomembne. Pogosto pa je tako, da si nekaj želimo, zelo želimo. Joj, jaz bi tako rad(a). Dejansko pa nismo pripravljeni narediti niti minimalnih sprememb v svojem življenju. Sprememb, ki bi nam omogočile, da začnemo dejansko hoditi po poti- proti našemu cilju. Je v neuresničenih sanjah tudi nekaj lepega? Uživamo včasih v neuresničljivosti naših sanj? Tako na skrivaj. Na skrivaj, skriti pred samim seboj? Kako postanejo naše sanje naši cilji?

Naslednja etapa bo na Gradu, 20.9.2008.

zelo zanimivo: http://paracelsus.ch/de/zahnheilkunde/spezialmethoden/?

Nič ne pomaga Mojca! Porniju bo treba predpisati strogo, trimesečno kuro z Alveom, da se znebi odvečnih škodljivih snovi, ki mu trenutno očitno spet enkrat rojijo (v obliki zlih misli) po glavi. Poljubljanje med porodom, pa je sploh zakon x!x